Nagrada Franeta Milčinskega - Ježka za leto 2023

Tomaž Domicelj je že več kot 55 let stalnica na slovenskem popularnem glasbenem prizorišču.

Kot mladenič je prodorno stopil na glasbeno prizorišče, v veliki želji po ustvarjanju je kmalu stal ob boku uveljavljenim pevcem na Slovenski popevki. Slovencem je s prepesnitvami približal poezijo ameriških in britanskih protestnih pesnikov in njihova življenja. Prenekatera karierna izkušnja je povezana tudi z delom v slovenski redakciji BBC. Vedoželjno je spremljal dogajanje na svetovni glasbeni sceni, saj med poznavalci velja za potujoči leksikon. Ne moremo mimo skladb in knjig za najmlajše ter mojstrskih prepesnitev besedil skladb Elvisa Presleyja za ploščo Ota Pestnerja in muzikala Mamma mia. V zajetnem avtorskem opusu najdemo veliko besedil za znane slovenske izvajalce, sodelovanja na festivalih pop, rock in narečne glasbe ter producentsko delo za velikokrat tudi mlajše izvajalce. Glasbene dosežke izpričuje s tehtnimi albumi, lahko pa se pohvali tudi z nekaj ponarodelimi pesmimi.

Tomaž Domicelj je za arhiv RTV Slovenija nanizal več kot 400 posnetkov. K tej številki je treba dodati še na stotine skladb na njegovih malih ploščah, kasetah, albumih in kompilacijah ter posamezne koncerte. Izmed teh, ki so se v preteklih osmih letih odvili na treh prizoriščih ljubljanskih Križank, je bilo lani na dvojnem albumu Jubilej v počastitev 70-letnice Festivala Ljubljana zbranih za več kot dve uri in pol izvedb z najrazličnejšimi uglednimi gosti, od tega 36 vokalnih in ena instrumentalna skladba.

Izjemnemu avtorskemu opusu kantavtorja Tomaža Domicelja je bila letos posvečena prireditev Poletna noč, ki že vrsto let poteka v sodelovanju Festivala Ljubljana in RTV Slovenija. Ob spremljavi Simfoničnega orkestra, Big Banda in Mladinskega pevskega zbora RTV Slovenija so 20. junija letos na polnem Kongresnem trgu Domiceljeva najbolj znana dela zazvenela v izvedbi vidnih pevskih solistov.

»Tomaž Domicelj misli povezuje v besedila, ki pozornemu poslušalcu nudijo osnovo za razmislek. Je piker, na trenutke oster, a vedno kritičen opazovalec okolice. Velikokrat se nas dotakne, ko se tega niti dobro ne zavemo, saj je mojster v podajanju podtonov. V prid mu gre tenkočutno zaznavanje okolice in hitrega gibanja v vseh sferah življenja. To naštevanje naj bo opomnik za vse, kar v hitrem vsakdanu zlahka spregledamo, pa ne bi smeli. Ravno zato je tu on, iskriv, a vedno z razlogom zbadljiv in satiričen. Po drugi strani pa je hkrati nežen in pronicljiv mojster slovenske besede,« je o letošnjem Ježkovem nagrajencu zapisala žirija. Sestavljali so jo Ivo Ban (predsednik), mag. Alenka Gotar, Patrik Greblo, Ingrid Kovač Brus, Nejc Jemec, Rajko Gerič in Igor Pirkovič.

Nagrada Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo

Med predlaganimi kandidati za nagrado za življenjsko delo je žirija izbrala edinstveno in enkratno osebnost slovenskega prostora z izjemno govorniško spretnostjo, humanistično širino, izvrstnimi igralskimi in imitacijskimi sposobnostmi ter s svojevrstnim domišljijskim svetom. Bil je utemeljitelj imitacije v vlogi satire in najbolj prepoznavna radijska osebnost, ki se je zapisala v zgodovino razvedrilnih oddaj na Slovenskem. Nagrado posthumno prejme Sašo Hribar.

Težko je najti besede, ki bi bile dovolj velike in globoke, da bi orisale vso veličino, vse barve, nianse, iskrivost in svetlobo, ki jo je imel Aleksander Sašo Hribar, je zapisala žirija. Bil je marsikaj. Bil je oddaja Radio Ga - Ga, oddaja Hri-bar, bil je voditelj, retorik, mislec, filozof, kolega, sodelavec, prijatelj, učitelj, svetnik. In še marsikaj več … Vedno zvest sebi, vedno na strani resnice in pravice, v katero je verjel in za katero se je boril. In ki jo je znal tako pronicljivo, inteligentno, včasih z otroško razigranostjo, lahkotno ter intelektualno briljantno obleči v humor, satiro, da je razorožil še tako velikega nasprotnika. Hodil je po robu in iskal skrajne meje svobodnega izražanja. Prestopal jih ni, čeprav je doživljal tudi te očitke.

Povedal je stvari, ki si jih drugi nismo upali. In to na način, ki se je dotaknil src. Z nasmehom, s humorjem, ki ni zabolel. Bil je glasnik resnice, ki edina velja. Bil je ogledalo času in ljudem, to je podajal z vrhunskim humorjem, kar zmorejo le redki. Platon je rekel, da ni nihče bolj osovražen kot človek, ki govori resnico. Sašo Hribar je presegel celo to. Saša smo imeli radi ravno zaradi njegovega podajanja resnice, so še zapisali v utemeljitvi nagrade.

Sašo Hribar je z briljantnim intelektom, ki pa je bil dovolj razumljiv in ljudski, da je osvojil srca našega naroda, utemeljil imitacije v vlogi satire. Postal je najbolj prepoznavna radijska osebnost, ki se je zapisala v zgodovino razvedrilnih oddaj na Slovenskem in ki jo je kot izjemno prepoznala in priznala domača in tudi tuja strokovna javnost.

Bil je prejemnik Ježkove nagrade za leto 2006, prejel je devet medijskih nagrad viktor in nagrado gong popularnosti. V Monte Carlu je prejel mednarodno nagrado za edinstveno oblikovano radijsko satiro.

Utemeljil je unikatno šolo za imitacijo in satiro, ki se je oblikovala v radijski oddaji Radio Ga – Ga. Ta je bila prvič na sporedu pred 33 leti – 6. aprila 1990, tik pred prvimi večstrankarskimi volitvami in zadnjimi volitvami v Jugoslaviji. Nastajala je v živo, zgodila se je v realnem času – s Sašovo izjemno voditeljsko in improvizacijsko spretnostjo: vsaka oddaja zase je bila umetniška celota. Kot voditelj te oddaje, kot govorec je bil pronicljiv, ki je v vsakem trenutku ujel čvrst stik s soustvarjalci in – kar se zdi najpomembnejše – z občinstvom. Hkrati pa je bil izjemen retorik z nepozabnim sonornim glasom, katerega barva še vedno tako živo odzvanja v našem spominu. Bil je brez dlake na jeziku, hitrih in čvrstih argumentacij, največkrat izraženih s satiro, parodijo in pamfletom, kjer mu ni mogel parirati nihče. Njegovi neposredni monologi ob začetku oddaj so jasno izpričali Saša Hribarja kot misleca vseh smeri časa in globine, torej kot filozofa in spretnega retorika.

Oddaja Radio Ga – Ga je preživela spremembe režima, spremembe države, spremembe vlad, trende, preoblikovanje medijskega prostora. V tej oddaji je povsem inovativno razvil obliko glasovnega oponašanja oziroma imitacije oseb, ki je postala idealni tip te zvrsti na Slovenskem. Sašo Hribar je prepoznal nadarjene posameznike in jih povabil v svoj krog ter tako ustvaril svojo šolo, iz katere so izšli nekateri najvidnejši predstavniki slovenske komike in satire.

Sašo Hribar je nastopal tudi v oddaji Tistega lepega popoldneva, dobil svojo oddajo Hri-bar ter ustvaril tudi druge oddaje. Bil je tudi član Programskega sveta RTV Slovenija, kjer je vrsto let zastopal interese zaposlenih na RTV Slovenija, predvsem pa je zastopal interese stroke. In to na svoj znamenit način, kjer je dejstva s svojo briljantno strokovnostjo predstavil z izjemno sposobnostjo izražanja ter ščepcem humorja, kar je naletelo vsaj na odprta ušesa, če že ne na plodna tla.

Bil je borec za pravice. Pravice vseh vrst. Imel je rad ljudi in zato se je boril za ljudi, za mlade, za dobre ideje in za stroko, da bi bila prihodnost lepša. In bolelo ga je, da niso bili vsi vedno dobronamerni. Kot to boli velike umetnike, ki so hkrati tudi veliki in inteligentni ljudje. Kar je Sašo nedvomno bil.

Sašo Hribar je dosegel srca ljudi, občinstva. Njegov značilni humor je bil v resnici tako subtilen, inteligenten, a s satiro in z imitacijo obarvan v tonih, ki jih je razumel vsak. Iskrivo je podajal resnico. S smehom in humorjem je razorožil še tako hude stvari, ljudi in situacije.

Njegovi sodelavci v ekipi Radia Ga – Ga, ki so tudi njegovi učenci, bodo njegov duh, njegovo znanje podajali naprej. Sašo Hribar nam je zapustil izjemno umetniško zapuščino. A za Sašem je ostala tudi praznina. Ki se je ne bo dalo nikoli zares zapolniti. Ker je bil edinstven. Tako kot Ježek.
Je bil Ježek. In je bil Sašo.

»Zato je odločitev komisije za Ježkovo nagrado, da se letošnja Ježkova nagrada za življenjsko delo posthumno podeli Aleksandru Sašu Hribarju, nekaj najbolj plemenitega, kar smo lahko naredili,« sklene žirija za podelitev nagrade Franeta Milčinskega - Ježka.

Nagrade Franeta Milčinskega - Ježka so bile letos podeljene petintridesetič. Dosedanji nagrajenci so: Marjan Marinc, Bojan Adamič, Srečko Golob, Urban Koder, Iztok Mlakar, Mojmir Sepe, Ervin Fritz, Jani Kovačič, Tomaž Pengov, Pavel Lužan, Gojmir Lešnjak, Vita Mavrič, Zlatko Šugman, Jure Ivanušič, Črt Škodlar, Nataša Tič Ralijan, Andrej Rozman Roza, Sašo Hribar, Kolektiv Narobov, Adi Smolar, Tone Partljič (za življenjsko delo), Lado Leskovar, Vinko Möderndorfer, Barbara Cerar, Tone Fornezzi - Tof (za življenjsko delo), Tilen Artač, Toni Gašperič, Marko Radmilovič, Ljerka Belak, Desa Muck, Drago Mislej - Mef, Zoran Predin, Jurij Souček (za življenjsko delo), Marko Brecelj, Vlado Kreslin, Svetlana Makarovič in Vlado Poredoš. Tem sta se letos pridružila Tomaž Domicelj in ponovno Sašo Hribar, tokrat z nagrado za življenjsko delo.