Gre za sklepni del projekta, ki je nastajal letos v okviru oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi na Prvem programu Radia Slovenija. »Med prebivalci skrajnih robov Slovenije smo želeli obuditi vrednost tistega glasbenega izročila, za katerega se zdi, da je zelo staro in vsebuje prvine arhaičnosti. Ljudski glasbeniki, živeči z ustno izročeno ostalino, so se povezali z izkušenimi izvajalci starih glasbenih praks. Skupaj so odkrili precej nepoznano plesno in pesemsko dediščino današnjega slovenskega prostora,« povzema Simona Moličnik, glasbena urednica iz glasbenega uredništva Prvega programa. Besedilna in glasbena zvočnost zgovorno dokazujeta, da gre za bogat kulturni prostor, razpet med Balkanom, južno, srednjo in vzhodno Evropo.
Gre za ustno izročeni del ljudske glasbe, ki domuje v skrajnih robovih današnje Slovenije. Pisno ohranjeni notni zapisi pa govorijo o tem, kako močno je prav glasba ljudstva teh robov vplivala na skladateljski navdih tudi že denimo v 16. stoletju ter nato v partiturah dobila univerzalno brezčasnost, izgubila pa je pridih današnje razumljivosti ljudskega. »To glasbo smo želeli izpostaviti v projektu, ki je nastal v okviru radijske oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, Robovi izročila. Vsebina se je gradila ob pomoči štirih javnih radijskih oddaj, na štirih skrajnih robovih današnje Slovenije: na Goričkem, v Istri, v Breginjskem kotu in v Beli krajini,« pravi Simona Moličnik.
Vsebino, ki so jo ustvarili predvsem domačini, sta spremljala glasbenika, izvedenca tako imenovanih starih glasbenih praks Domen Marinčič in Janez Jocif. Ta ju je nagovorila k iskanju stičnih točk v stari glasbi med ljudskim in umetnim, s področja ljudske glasbe pa so se jima pridružili še Nina Volk, Tomaž Rauch in Marino Kranjac.
»V želji, da bi bila glasba ena sama in le estetska tvarina, je nastala vsebina, ki je zdaj zapisana na zgoščenki in bo predstavljena v soboto na Ljubljanskem gradu. Koncert bo povsem zavestno povezal robove izročila in ljudi. Ljudskim glasbenikom skrajnih robov Slovenije in zamejstva odpira pot na koncertni oder v prestolnici, glasbenike umetnih zvrsti pa vodi na podeželska dvorišča,« povzema Simona Moličnik in dodaja: »Zdi se, da se uresničujejo besede Béle Bartóka, po katerih je vsak naš ljudski napev pravi zgled visoke umetniške popolnosti. Bartók je tako ljudski napev štel za prav tako mojstrovino v malem, kot sta mojstrovini Bachova fuga ali Mozartova sonata v svetu velikih oblik.«
