Adrijan Bakič se je odpravil v tiste evropske pokrajine, kjer je pomemben del družbe nezadovoljen s politično ureditvijo in si zato glasno prizadeva za osamosvojitev. Politično najbolj napreden je ta trenutek katalonski projekt neodvisnosti. V Barceloni je bilo v zadnjih letih več množičnih shodov za osamosvojitev, a dejstvo je, da je družba precej razdeljena. Projekt oblikovanja svoje države namreč prinaša več vprašanj kot odgovorov. Nihče ne ve, kakšne bi bile posledice osamosvojitve te španske avtonomne pokrajine tako za Katalonijo kot za Španijo.
Družbena neenotnost ob vprašanju neodvisnosti je bila vidna tudi septembra leta 2014, ko so se Škoti na referendumu odločali, ali bodo odšli na svoje ali ostali del Združenega kraljestva. Zanimivo pa je, da upada podpora osamosvojitvi na območju, kjer so se ljudje zadnjega pol stoletja najbolj srdito borili za svojo državo, v Baskiji. Dokumentarni film prikazuje tudi ta del Španije in razkriva, kaj je prinesel krvavi boj za neodvisnost.
Morda malo bolj neopazna pa so prizadevanja Flamcev za samostojno državo. V filmu bo predstavljeno tudi delovanje države, ki je sicer srce Evrope, a obenem tudi ena od politično in družbeno najmanj funkcionalnih držav v Evropi.
Pomembno vlogo v filmu avtor namenja mladim. Prisluhnil je razmišljanjem tistih, ki so prihodnost teh pokrajin in političnih procesov. Pri snemanju dokumentarnega filma je srečal tudi ljudi, ki jih odcepitvena prizadevanja spremljajo v vsakdanjem življenju, in sicer flamsko pisateljico, ki živi ob (navidezni) meji med dvema belgijskima pokrajinama, katalonsko redovnico, ki je zapustila samostan in se priključila družbenopolitični iniciativi za samostojno Katalonijo, nekdanjega pripadnika baskovske separatistične organizacije Eta, ki ga je oborožen boj za neodvisnost za 27 let pahnil v zapor, in soprogo baskovskega policista, ki ga je umorila Eta.
Avtor dokumentarnega filma Adrijan Bakič pa dodaja: »Da bi prišli do pravih, najbolj pristnih zgodb smo prepotovali precej krajev z letalom, avtomobilom, vlakom, metrojem. Iskali smo vzroke za odcepitvena prizadevanja tako v gospodarstvu in politiki omenjenih regij in držav kot tudi v zgodovini, kulturi, jeziku in ob iskanju identitete. Vsak odcepitveni proces je drugačen, a cilj je enak, zato se zagovorniki neodvisnosti in pravice narodov do samoodločbe tudi medsebojno podpirajo. Snemanje dokumentarnega filma je bilo zelo pestro. Na terenu smo doživeli in preživeli skorajda vse vremenske pojave, srečali smo se z ljudmi vseh generacij in političnih nazorov. Pred našo kamero so stopili redovnica, obsojeni terorist, žrtev nasilja in predvsem veliko zagnanih, razmišljujočih, do neke mere celo idealističnih sogovornikov. Več kot 20 ur posnetega materiala smo morali nato združiti v 50-minutni dokumentarni film, kar je bil tudi precej velik izziv.«
