Besedilo govori mladi ženski Rini, ki bi najraje končala svoje življenje – ne le to, hoče ga končati. Oddalji in izolira se od vseh in vsega, svet in svoje bivanje dojema kot nesmiselno. Argumenti za njeno odločitev so številni, predvsem pa sebe vidi kot še eno od žrtev brezperspektivne družbe, v kateri nikomur ni mar za prihodnost in za drugega, kjer vladata pritlehnost in sebičnost, kar povzema vse bolj zaskrbljujoč status generacije mladostnikov, ki so v boju za svoje mesto v svetu, iskanju smisla in svoje identitete na to še posebej občutljivi.

Rinina starša sta ločena in ne komunicirata, umira in umre še babica, s katero sta imeli še najbolj pristen stik. Vendarle pa starša stopita skupaj v skrbi za hčerko, ki je brez odziva že predolgo zaklenjena v svoji sobi …

Besedilo za radijsko igro Najrajši bi se fentala je začelo nastajati leta 2020 pri predmetu Dramske oblike in formati pod mentorstvom Žanine Mirčevske in Eve Mahkovic na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. »Med pisanjem za različne oblike dramskih besedil se je 'rodil' lik Rine, mladega dekleta, ki se, nezmožna soočanja s propadom sveta, odloči za smrt. Osnovni motiv, iz katerega se je razrasla zgodba, je bila dokumentarna oddaja o človekovem uničenju planeta, kot jo v besedilu opisuje babica. Verjamem, da je neizbežnost ekološke katastrofe trenutno eno izmed tistih vrelišč, okoli katerih se srečujemo vsi, zato se tudi kaže kot zelo močna gledališka vsebina. Sam je ne jemljem v dokumentarnem ali aktivističnem smislu, temveč kot določujočo okoliščino, izvor konflikta ali trka stališč, ki povzroči dramsko dogajanje in spremembe med posameznimi liki, kakor tudi v njih samih. Lahko bi rekli, da je Najrajši bi se fentala družinska drama, saj se v njej srečamo s tremi generacijami žensk iste družine, ki so vsaka po svoje nosilke te zgodbe. Vsaka se sooča s svojimi stiskami, nad vsemi pa bdi ta nesrečni konec, ki se mu očitno neizbežno bližamo,« pravi o svojem delu Jaka Smerkolj Simoneti.

Delo je režirala Špela Kravogel, ki je besedilo dojela zelo osebno: »Ta tekst, ta zgodba … kot bi jo Jaka napisal zame. Neskončno uživam, kadar se lahko tako poistovetim, povežem, začutim, ko ustvarjam. In prav to se je zgodilo že pred snemanjem, potem pa je le še raslo. In zdi se mi, da smo z meni ljubo ekipo in s krasnimi igralci ustvarili eno izmed mojih srčnejših radijskih iger.«

To ekipo so sestavljali: tonska mojstra Matjaž Miklič in Urban Gruden, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, dramaturginja je bila Vilma Štritof.

Vlogo Rine je igrala Gaja Filač, njena starša Nina Valič in Uroš Fürst, babico (bico) Marijana Brecelj in fanta Ota Urban Kuntarič.

Gaja Filač takole razmišlja o svoji vlogi Rine, ki je »odločena, da se bo ubila. S svojo umrlo babico odkriva introspekcijo, samorefleksijo mlajše generacije, ki se je rodila v svet, za katerega se zdi, da mu vladajo odsotnost, plitki in destruktivni odnosi, nenehno brzenje naprej, življenje drug mimo drugega, ki se mu pravzaprav več ne reče življenje, ampak obstajanje. Življenje se je zreduciralo na boj za obstoj. Govorimo o svetu, kjer živi vsak zase, v katerem je ogromno besed, vsebina pa je izgubljena, pozabljena, v tretjem planu. V katerem vidimo, slišimo, gledamo bolečino vse naokoli sebe, ampak smo na njo postali imuni in nas posledično več ne briga. Govorimo o trenutku, ko se ti idilična predstava o življenju, ki jo gojiš kot otrok, razblini. Svet v katerem je 'Kako si?' postal mimobežna fraza, nikogar pa pravzaprav ne zanima odgovor na to vprašanje. In kaj se zgodi, če izstopiš iz tega mehanizma? Če nehaš sodelovati? Rina čuti, da je zanjo možnost le ena. Njen kontrapunkt je Oto, njen bivši ljubimec, ki upanje najde v nežnosti, ljubezni in človeškosti v pravem pomenu besede, ki postanejo znak njegovega upora in premagovanja vsakodnevnega nesmisla.«

Igra bo prvič na sporedu v četrtek, 8. decembra, ob 22.05 na Programu Ars, predstavitev igre z javnim poslušanjem in pogovorom z ustvarjalci pa bo 1. decembra ob 19. uri v radijskem studiu 01.

Viri fotografij: Lucija Rosc, Špela Kravogel in osebni arhiv Špele Kravogel