Slovenija leži na območju, ki je bilo vselej prepišno in strateško pomembno. Že v času Rimljanov je mogočen zaporni zid segal od Kvarnerja do reke Soče in varoval imperij pred barbari. Takrat je igral pomembno vlogo v državljanskih vojnah in tudi pozneje so postavljali obrambne sisteme zaradi zunanjega sovražnika, recimo za varnost pred turškimi vpadi, pravzaprav pa za utrjevanje notranje moči.
V krvavih bitkah soške fronte pridobljena ozemlja je po podpisu Rapalske pogodbe zasedla Italija. Medtem ko so Italijani zgradili Alpski zid od Ligurskega morja do Reke, je vojska Kraljevine Jugoslavije na svoji strani meje gradila mogočen utrdbeni sistem, znan po imenu Rupnikova linija.
Razvejane podzemne strukture, v katere je bilo vloženega ogromno dela, nikoli niso služile svojemu namenu. V drugi svetovni vojni so pozicijsko vojskovanje nadomestili bliskoviti napadi iz zraka, po kopnem pa invazije s tanki in gverilsko bojevanje. Ob vse pogostejših preletih zavezniških bombnikov so v mestih začeli graditi podzemna zaklonišča za civilno prebivalstvo.
Po drugi svetovni vojni je sprva prevladoval strah pred napadi zahodnih sil, nato pa pred sovražniki z vzhoda. V podzemlju kočevskih gozdov so zgradili več objektov, v katere bi se lahko zateklo slovensko vodstvo. Zasnovali so Teritorialno obrambo, ki je nekaj desetletij pozneje postala jedro Slovenske vojske. Med akcijami, poimenovanimi Nič nas ne sme presenetiti, so po vrtcih, šolah, delovnih organizacijah, naseljih in krajevnih skupnostih preverjali usposobljenost državljanov za ravnanje ob nesrečah.
Potem pa se je vojna zares zgodila in v strahu pred napadi na strateške objekte so se prebivalci zatekali v zaklonišča svojih blokov. Napadel ni zunanji sovražnik z jedrskimi konicami, temveč lastna ljudska armada z migi in tanki. Vojaško vodstvo nove države je imelo štab v garderobah Cankarjevega doma v Ljubljani. Podzemna telefonska centrala je bila v pomoč novinarjem, ki so resnico o rojstvu Slovenije sporočali svetu.
V 21. stoletju verjamemo, da smo državljani sveta brez meja. Spopadi se dogajajo nekje daleč, na drugih celinah. Pozabili smo, da je še pred četrt stoletja vojna uničevala bližnje države. Zaklonišča so se prelevila v uporabne prostore, v šolah so v njih postavili fitnese in male telovadnice, spremenili so jih v začasna skladišča in vadbene prostore za glasbene skupine. Podzemni labirinti so hvaležna kulisa za gledališke predstave in performanse.
Dokumentarni film Nič nas me sme presenetiti poskuša s prikazom teh mračnih, hladnih zavetišč opozarjati na nesmiselnost razpihovanja sovraštva, prerekanja in vojn. Scenarij zanj je napisal režiser Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec je Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov. Glasbo za film je napisala in izvedla Nina Farič.
