(Pre)zgodaj odrasli - 8. maj, 17.25, TV SLO 1

Paulino, Anjo, Jurija in Sergeja so zaznamovali različni dogodki, zaradi katerih so odrasli hitreje kot večina njihovih vrstnikov. Jurij je pri štirinajstih letih odšel od doma v Španijo, svojim košarkarskim sanjam naproti, pozneje mu je pri trinajstih letih sledil brat Sergej. Paulina je bila uporniška najstnica, ki je zanosila pri šestnajstih letih, Anji pa je pri isti starosti življenje na glavo obrnila diagnoza rak.

O strahovih, boju, uporništvu, odločitvah, odraščanju, ciljih, življenju pripovedujejo tako sami kot njihovi bližnji, o zgodnjem odraščanju pa razmišljata tudi psihologinja in psihiatrinja.

Za vedno – 15. maj, 17.25, TV SLO 1

Nespametna poteza, nesreča, bolezen ali trenutek nepremišljenosti lahko človeku življenje za vedno spremeni in ga priklene na voziček. Koliko ga zares priklene – fizično in psihično? Kako se različni posamezniki soočajo z omejitvami? Kaj doživljajo in preživljajo, kaj je njihov motiv, kaj izziv, kaj nepremagljiva ovira? Kako živijo naprej, kdo jim je v oporo, kaj in koliko zmorejo sami, kaj bo jutri? Posebne zgodbe tokrat pišejo junaki z vozička: Nino, Simon, Manca in Gašper, njihovi bližnji, okolica in strokovnjaki.

Scenaristka Milica Prešeren iz Izobraževalnega programa TV Slovenija, kjer sta nova dva izobraževalna filma nastala, odgovarja na nekaj naših vprašanj.

Novi Posebni zgodbi sta tokrat povezani z ljudmi, ki so hitro odrasli, in junaki na invalidskih vozičkih, kot jim pravite. V življenju se je vsem zgodila neka prelomnica in tile naši protagonisti so pravzaprav vsi junaki. Zakaj ste se odločili za ti dve področji?

Dandanes prej opazimo, kritiziramo in razpravljamo o ljudeh, ki prepozno odrastejo, ki so predolgo doma, ki dobro poznajo ugodnosti 'hotela mama', ki se ne znajo ali ne zmorejo soočiti z odgovornostjo, po krivici pa ostajajo prezrti tisti, katerih otroštvo je krajše, težje ali manj brezskrbno od onega, ki ga živi večina njihovih vrstnikov. Zato me je zanimalo, kaj in koliko zmorejo nekateri, ki (pre)zgodaj odrastejo, od kod jim moč, pogum, motivacija, kako se spopadajo s posledicami svojih odločitev, kaj in koliko jim je to spremenilo življenje.
Pri drugi temi pa sem želela bolje razumeti in spoznati pogled na življenje z vozička, kako preboleti in preživeti dogodke, bolezen, ki nekatere za vedno priklene na voziček, koliko jih zares priklene – fizično in psihično. Kaj doživljajo in preživljajo, kaj je njihov motiv, kaj izziv, kaj nepremagljiva ovira? Kako živijo naprej, kdo jim je v oporo, kaj in koliko zmorejo sami, kaj bo jutri? In ne nazadnje na vse to pogledati tudi s strokovnega zornega kota.

Kako ste našli zanimive sogovornike, kdo so?

Ko je zgodba sestavljena, film posnet in zmontiran, se zdi vse veliko preprosteje, kot je bilo v resnici.
Veliko truda, poizvedovanja in iskanja je bilo potrebno pri raziskovanju zgodb, odkrivanju ozadja, iskanju sogovornikov, ki bi, skupaj z njihovimi bližnjimi, bili pripravljeni pred kamero govoriti o ne vedno lahkih trenutkih v svojem življenju. V senci zgodb Sergeja, Jurija, Pauline in Anje je še veliko drugih (pre)hitro odraslih, ki sem jih spoznala za kamerami in bodo njihove pripovedi tam tudi ostale.

V paleti razlogov, zakaj se ljudje včasih težko ozrejo na svoje otroštvo in odraščanje, so številni razumljivi razlogi, od nelagodja, strahov, nasprotovanja bližnjih pa vse do travm in še svežih in bolečih izkušenj iz preteklosti, ki jih ne želijo podoživljati.

Zato sem, med drugimi, hvaležna 24-letni Paulini za pogum, da je tako iskreno in odkrito spregovorila o svojem uporniškem odraščanju, razlogih zanj, o, kot sama pravi, nepremišljeno načrtovani nosečnosti, o tem, kako je kljub vsem pritiskom obdržala in rodila otroka pri svojih 17 letih.

Tudi o tem, kako se otroštvo hitreje konča zaradi hude bolezni pri 16-ih, ni lahko govoriti, ne otroku ne njegovi mami, družini, a sta danes 24-letna Anja in njena mama to zmogli. Včasih se zdi, da je pot do uresničitve sanj in želja, po kateri hodijo nadarjeni otroci, precej lahka, pa ni. Morda se čez leta vse skupaj zdi pravljično, a dovoliti 13, 14 let staremu otroku, da pri teh letih sprejme veliko življenjsko odločitev o svoji prihodnosti, za starše ni enostavna. Kdaj in koliko zaupati otroku, da se bo znal prav odločiti, da sprejme veliko odgovornost, da je dovolj pogumen, da odide od doma v tujino, svojim sanjam naproti, za katere pa ni zagotovila, da se bodo uresničile. Tako sta ljubezen do košarke in nadarjenost v Španijo popeljala Sergeja in Jurija.

To so posebne zgodbe o (pre)zgodnjem odraščanju, zgodbe drugega izobraževalno - dokumentarnega filma z naslovom Za vedno pa razkrivajo pogled na življenje z vozička. Štiri zgodbe, štiri različne usode, različni razlogi, zakaj so na vozičku. Nino je bil od nekdaj zelo adrenalinski človek, en sam trenutek pa je njegovo življenje popolnoma spremenil. Tako vsaj mislijo tisti, ki si ne predstavljajo, kako lahko tetraplegik supa, se sam usede v avto in ga vozi, pleše in počne še marsikaj adrenalinskega. Manca ima spinalno mišično atrofijo, napredujočo bolezen, in je na vozičku od rojstva. Sama sebi se niti malo ne smili, so se ji pa vsi drugi na vozičku, ko jih je prvič videla ob prihodu v CIRIUS Kamnik, kamor zdaj hodi v šolo in kjer med tednom tudi živi. Ravnotežje v Gašperjevem svetu, ki ima cerebralno paralizo, epilepsijo in duševne motnje, ves čas lovi in zanj skrbi predvsem njegova mama – in to z neizmerno energijo in dobro voljo. Pravi, da živi normalno in srečno življenje. Simon je pri 23 letih imel podkolensko amputacijo obeh nog. Svoj prvotni, igralski poklic je potem zamenjal za lektorskega, a igri se vseeno ni odpovedal, saj še nastopa v gledališču in filmu. Ustvaril si je družino, ima tri otroke, igra košarko in živi naprej. To so zgodbe posameznikov o tem, kaj doživljajo in preživljajo, o vzponih in padcih, o življenjskih izzivih, o katerih pripovedujejo tudi njihovi bližnji. Na eni strani sledimo pogledu iz vozička na življenje v vozičku, na drugi pa stroki, ki pojasnjuje, kako različno lahko usodni dogodki in diagnoza zaznamujejo življenje posameznika, kako se soočajo z dejstvom, da je njihovo življenje za vedno drugačno ter kako živeti čim bolj polno.

Kaj protagonisti mislijo o tej »igri usode« - jo sprejemajo, se je otepajo, kaj obžalujejo?

V teh zgodbah ni veliko obžalovanja in žalosti, ravno obratno. Sicer pa te zgodbe nikogar ne pustijo ravnodušnega. Mislim, da sva se z režiserjem Markom Naberšnikom uspešno izognila patetiki in solzavosti. Gre za jasne zgodbe z močnimi sporočili, ki so dotaknile tudi naše predane ekipe, in verjamem, da se bodo tudi gledalcev.

Obe Posebni zgodbi bosta po predvajanju na TV Slovenija na voljo na ogled v spletnem arhivu RTV4D. Tam najdete tudi lanske Posebne zgodbe otrok in mladih odraslih z različnimi oblikami avtizma.

Fotografije v polni resoluciji so na voljo tukaj.
Viri fotografij: Izobraževalni program TV Slovenija, Gašper Papež, osebni arhiv družine Macura in Mateja Jordović Potočnik