Sodni proces je vodil upravitelj rudnika, plemeniti Steinberg, ki mu je hude preglavice povzročala ženska. Ženska, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem. Ženska, ki je bila vpeta v mrežo tihotapcev, pa ji tega niso mogli dobro dokazati. Ženska, trmasta kot vol in izmuzljiva kot jegulja, po dotlej znanih podatkih najstarejša poimensko znana prekupčevalka z idrijsko čipko. Marina Melhiorca, ki se »ne boji ne hudiča, ne biriča!«
Sodni proces se je v Idriji odvijal v letih 1729 do 1731. Ohranjeni sodni zapisi poleg zanimivih osebnih usod nudijo tudi vpogled v kazensko pravo v prvi polovici 18. stoletja ter življenje tedanjih prebivalcev tega prostora.

V zapise o teh dogodkih se je poglobila kustosinja Mestnega muzeja Idrija Marija Terpin Mlinar: »Odkritje arhivskih dokumentov o procesu se je zgodilo povsem naključno, kar je vedno najlepše. Že med preučevanjem virov me je pritegnila Melhiorca kot nasprotje med podobo naivne žrtve in glavnega veznega člena tihotapcev na drugi strani. Njena zgodba odpira vprašanja o družbeni pravičnosti, položaju žensk v družbi, revščini, nasilju in ljubezni, z iznajdljivostjo in duhovitostjo pa preprosto očara.«

Zgodba o gospe Melhiorca vključuje osrednje elemente kulturne dediščine in identitete tega prostora: dediščino živega srebra in idrijsko čipko. S sodobno interpretacijo in umetniško nadgradnjo so na Arsu s pomočjo njenega lika našo dediščino in izročilo približali sodobnemu človeku.

Radijsko igro o ponosni, pogumni, neuklonljivi in čuteči Marini Melhiorca je po idejni zasnovi Marije Terpin Mlinar in dramskem besedilu Alenke Bole Vrabec priredil in režiral Alen Jelen. V vlogi gospe Melhiorca nastopa Metka Pavšič, zvok in glasbo za igro je oblikovala Darja Hlavka Godina, za ambientalno vzdušje in ton je poskrbela Sonja Strenar. Igra je bila pred leti pod režijskim vodstvom Mateje Mlačnik že postavljena na oder idrijskega gledališča; tudi takrat je Marino Melhiorca odigrala Metka Pavšič.

Premierno lahko radijsko igro Ne bojim se ne hudiča ne biriča! na Tretjem programu Radia Slovenija – programu Ars poslušate v četrtek, 5. maja, ob 22.05 ter po tem na portalu 365.rtvslo.si.

»Sodelovanje z igralko Metko Pavšič je bilo nekaj posebnega. Imel sem nekaj več treme, saj si nisem znal zamišljati, kako bo potekalo snemanje. Igralci interpretirajo svoje vloge pred mikrofonom tako, da besedilo berejo. Metka pa je znala besedilo na pamet, saj bi branje v brajici lahko vplivalo na ritem igre pred mikrofonom. Za takšno igranje pa je potrebna močna koncentracija in hkrati velika odprtost za režijske napotke,« o snemanju radijske igre pripoveduje režiser Alen Jelen. »Igra pred mikrofonom je drugačna od igre na odru. Kot režiser sem se želel odmakniti od odrske postavitve in vse tisto, kar na odru vidimo, preleviti v zvok. Igro sem gradil na občutjih, na napetosti.«

Igralka Metka Pavšič čuti, da je bilo povabilo k soustvarjanju radijske igre posebna čast, izziv in nova izkušnja, »kar me vedno vznemiri in mi vlije malce strahu v kosti. Stojim v studiu, pred seboj imam velik mikrofon, ki se ga sem in tja rahlo dotaknem – za orientacijo. Kako v sebi vzbuditi občutke, ki sem si jih priklicala med uprizarjanjem na odru? Dotaknem se stojala za tekst, nečesa se vendarle moram »oprijeti«, da bom lažje pri miru. A kaj kmalu nezavedno s prsti rahlo pobobnam po stojalu. Ujeti ritem, barvo, jakost in še kaj že povedanega, tam nadaljevati, se hkrati odmikati ali približevati mikrofonu, slediti tekstu – precej zahtevna naloga, ki terja od mene veliko koncentracijo. In stati pri miru tam, kjer ti telo kar samo od sebe kliče po premiku. Napeti ušesa, slediti režiserju in snemalki, zapreti oči, ujeti drhtenje od znotraj – tokrat edini način, da vstopim v pretresljivi svet Marine Melhiorce.«