Vsi si radi odpočijemo oči na lepotah slovenske pokrajine; na skladnih domačijah, obraslih z zrelim vrtom; na domu, ki ga greje krušna peč ... Le komu se kdaj pa kdaj v misli ne prikrade želja po preprostejšem življenju v neokrnjeni naravi? Ustvarjalci oddaje Ambienti bodo v 12. sezoni sledili številnim Slovencem, ki so mestni vrvež zamenjali za podeželsko idilo, hkrati pa postavili tudi zgled, kako se lotiti prenove starejših podeželskih hiš.

Eksponentna rast cen nepremičnin v večjih slovenskih mestih počasi obrača večstoletni trend preseljevanja v urbana središča. Vse več družin se zavestno odloča svoje korenine pognati v manjših krajih; vse več starostnikov se v svojih najlepših letih vrača na vas. Ob številnih novogradnjah v predmestjih in na deželi pa se je v zadnjih letih povečalo tudi število spoštovanja vrednih prenov tipičnih slovenskih podeželskih hiš. V novi sezoni oddaje Ambienti njihovi lastniki razkrivajo, zakaj so se namesto za novogradnjo raje odločili za prenovo.

Za prenovo sta potrebna pogum in zavest

»Ko prenavljaš staro hišo, si lahko prepričan, da gre za stoodstotno zdravo bivalno okolje, ki spada v ta prostor. Za objekt, ki je močno premišljen,« za Ambiente razlaga prof. dr. Živa Deu, strokovnjakinja na področju prenov, ki bo v oddaji predstavila oživljeno domačijo na Kozjanskem. »Življenje v stari hiši bo tudi zaradi patine, ki je ne moremo kupiti, prijetnejše in bolj navdihujoče.«

A prenova stare domačije, kot dr. Živo Deu dopolni njen mož, arhitekt Matjaž Deu, zahteva pogum. »Slovencem po navadi za prenovo zmanjka samozavesti. Nekateri pa v starih hišah vidijo le revščino. Ampak s srčnostjo in pogumom je mogoče odkriti vse te arhitekturne posebnosti, izvirnosti, zanimivosti ter hkrati varovati naš prostor in stavbno dediščino.«

Da so tujci pri prenovi pogumnejši, se bomo prepričali v odročni dolini reke Radovne, kjer v vasi z istim imenom stoji ena izmed zadnjih starih domačij, ki je preživela nemški požig med drugo svetovno vojno. Hišo, umeščeno v zaščiteno območje Triglavskega narodnega parka, je novi lastnik prenovil z veliko spoštovanja in občutka za dediščino. »Morali smo izkopati vodnjak, saj v to območje nismo mogli potegniti vodovoda,« zgodbo o prenovi razkriva njena avtorica Jade van Baaren. »Uporabili smo lesene okenske okvirje, streho prekrili s tipičnimi strešniki ... Zavod za varstvo kulturne dediščine je bil zelo strog pri prenovi, kot je tudi prav.« In čeprav je hiša navzven ohranila vse svoje tipične gorenjske značilnosti, pa je njen interier – zračen, sodoben, prostoren – prava protiutež stari školjki. In tudi dokaz, da je mogoče živeti v popolnem udobju in hkrati varovati slovensko stavbno dediščino.

Ekonomski, urbanistični, trajnostni in socialni vidik prenove

Domači urbanisti že dolgo opozarjajo, da je prenova starejših vaških središč nujna. Ne le zaradi ohranjanja dediščine in vračanja javnega življenja na (dolgo zapuščene) trge in ulice manjših zaselkov, temveč predvsem zaradi škodljivih učinkov razpršene pozidave na naš bivalni prostor. Statistični urad RS tako poroča, da so v zadnjih petnajstih letih nekatere predmestne vasi Ljubljane (Brezovica, Škofljica, Dol pri Ljubljani idr.) dosegle do 50-odstotno rast prebivalstva, kar je manjše zaselke čez noč preobrazilo v spalna naselja brez jasne strategije razvoja: brez vrtcev in šol, brez trgov in parkov, brez igrišč, brez domov za ostarele. Podobno se dogaja v drugih gosteje poseljenih regijah – na Primorskem, Gorenjskem in Štajerskem.

V Kolombanu, nekdaj majhnem zaselku med Ankaranom in italijansko mejo, je število prebivalcev v zadnjem desetletju naraslo za kar 12 %. Eden od priseljencev je tudi ljubljanski arhitekt, prof. Jurij Kobe, ki pa si tu ni zgradil nove hiše, ampak raje obnovil obstoječo. »Zdi se mi, da je Slovenija res že zelo zelo na novo pozidana. Po nepotrebnem. Zdaj skoraj ne ločiš več, kje je mesto, kje se začne kakšna pokrajina. V resnici imamo pozidano pokrajino, za kar je meni seveda zelo žal,« odgovarja na vprašanje, zakaj se je kot arhitekt namesto novogradnje raje lotil prenove.

»Na podeželju se umiriš in postaneš bolj prisoten«

V oddaji bo predstavljenih tudi več parov, ki so se na jesen življenja preselili nazaj v rodne hiše ali odročne vikende ter ob tem prenovili in dodobra posodobili več desetletij stare hiše. Trend vračanja v naravo pa se zrcali tudi v oblikovanju vrtov, kjer v zadnjih letih prevladuje manj formalno oblikovanje. Tako bo v oddaji Ambienti predstavljenih več »divjih« vrtov, ki se brez vidne meje zlivajo s podeželsko okolico ali pa sami zase ustvarjajo majhna pribežališča kipeče narave znotraj gostejše pozidave.

Podeželsko bivanje pa s seboj prinese tudi številne pozitivne življenjske spremembe in bolj čuječe bivanje. Na »koncu sveta«, v Novem Kotu, bodo ustvarjalci oddaje Ambienti tako obiskali mlad par, Evo in Aljaža, ki sta bivanje v evropskih prestolnicah zamenjala za staro kajžarsko hišo. »Zavestno sva iskala odročen kraj, saj sva v njem videla priložnost. Nepremičnine so v takšnih območjih cenejše, zato sva lahko tu dobila kar največ v okviru najinega proračuna: tradicionalno leseno hišo in gozd, ki naju oskrbuje z lesom,« pojasnjuje simpatični duo. »Ko enkrat najdeš ta prostor, kjer si želiš biti, ko si v prostoru, ki te ne bremeni, ampak te na svoj način plemeniti, sploh ne čutiš potrebe po tem, da bi pobegnil na dopust,« pravi Eva, Aljaž pa jo dopolni: »Z leti postajajo pomembnejše drugačne vrednote – kakovostna, doma pridelana hrana, ekonomska upravičenost ... Na podeželju se vse bolj umiri in postaneš veliko bolj prisoten v svojem življenju, bolj, kot si kadar koli bil.«

Oddaja Ambienti se na spored RTV Slovenija vrača v soboto, 11. septembra, ob 17.15, sezono pa bo sklenila jubilejna 150. oddaja. Ponovitve boste lahko ujeli ob nedeljah, sredah popoldne in četrtkih zvečer; oddajo in njene spremljevalne vsebine pa si boste lahko ogledali tudi na www.tvambienti.si.