Mateja Bora se spominjamo kot pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«.
Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi, Previharimo viharje. S kulturniško skupino Jasa so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar - Nino. Nini je posvetil svojo naslednjo zbirko Pesmi, ki se je ohranila le v dveh primerkih, saj so 4.000 natisnjenih izvodov domobranci uničili.
Po vojni je bil dve leti ravnatelj ljubljanske Drame. V program je uvrstil tudi svojo dramo Vrnitev Blažonovih, ki so jo po petih ponovitvah umaknili s sporeda, njega pa z ravnateljske funkcije. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane«, kot je sam dejal. Kot svobodni književnik se je samo od peresa – in raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. Napisal je več dram in pesniških zbirk, romane Daljave, Odloženi in Jernejev rokopis ali Martinova senca, pripravljal je filmske scenarije, objavljal kratko prozo, pesmi za otroke, uganke, gledališke kritike, eseje in epigrame. Verjel je v etruščansko poreklo naših prednikov in razvijal teorijo o Venetih.
Ves čas se je izpraševal o vlogi književnosti in sploh umetnosti v sodobni družbi in o položaju pisateljev v njej. Obudil je jugoslovanski PEN in kot njegov predsednik kljub pritiskom iz Beograda leta 1965 organiziral kongres mednarodnega PEN-a na Bledu, kamor je privabil Pabla Nerudo, Miguela Angela Asturiasa, Iva Andrića, pa dramatika Arthurja Millerja in angleška pesnika Audena in Spenderja. Velikokrat se je zavzel za zaprte ali odrinjene avtorje in opominjal na revizijo dachavskih procesov.
S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je Bor v petdesetih letih prejšnjega stoletja prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Njegovo zanimanje za ekološke teme se ni odražalo le v njegovih literarnih delih, kot predsednik Društva za varstvo okolja je vizionarsko opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes.
V drami Šola noči pa je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Drama ni bila uprizorjena, pač pa ekranizirana na TV Ljubljana.
Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. V tem kraju je Vladimir Pavšič živel le dve leti, saj je družina pred prihajajočo fronto zbežala na Štajersko. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. V dokumentarnem filmu ga pobližje spoznamo skozi pripoved njegovih otrok Mateja Pavšiča, Ajde Nine Marušič Pavšič in Manje Pavšič ter vnukov.
Scenarij za film je pripravil režiser Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec je Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je Borov vnuk Jernej Marušič, kostumografka Jerneja Jambrek.
V prizoru iz igre Šola noči sta nastopila igralca Branko Jordan in Eva Stražar, v prizoru iz igre Vrnitev Blažonovih igralci Nikolaj Pintar, Petra Kokoravec, Robi Cotič in Zarja Pavlin iz Kulturnega društva Grgar, (režiser igre Radoš Bolčina). Interpret besedil Mateja Bora je Kristijan Muck, Borove skladbe je interpretiral Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič z zborovodkinjo Pio Cah.
