Kranjska Gora je imela v prvi svetovni vojni pomembno vlogo v zaledju soške fronte. Leto 1915 je še dodatno zaznamoval prihod več kot 10.000 vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Njihova usoda je bila jasna: zgraditi prevozno cesto čez Vršič, ki bo za potrebe vojske Avstro-Ogrske monarhije vodila v Trento. Vojni čas je bil prežet z mrazom, boleznimi, lakoto, neizmernim trpljenjem in s smrtjo. Ujetniki so gradili hitro.
Domačini so načrtovalce ceste opozarjali na zimo v teh krajih, na sneg in predvsem plazove, ki so v teh krajih pogosti, a ti so se zanesli na svoje znanje, znanje alpskega naroda. 8. marca 1916 pa jim je narava pokazala svojo moč in majhnost človeka.
Silovit plaz je pokopal številne žrtve – večinoma ruske vojne ujetnike in stražarje. Natančno število žrtev plazu še danes ni znano. Zaradi vojne so podatki o žrtvah plazu strogo varovani, preučevalci nesreče pričajo o številu med 200 in 300, kranjskogorski domačini pa menijo, da naj bi bilo žrtev okoli 600.
Plaz je odnesel tudi ogromen kip, posvečen nadvojvodi Evgenu, ki bi moral stati na vrhu prelaza in tam odsevati moč Avstro-Ogrske monarhije. Ostala je le Ruska kapelica, ki so jo zgradili ruski vojni ujetniki. Ta se je obdržala vseh sto let do danes, ko pooseblja simbol človeštva in miru, rojenega na ruševinah vojne.
Skozi desetletja se je jasa okoli kapelice zarasla, nad njo pa so naredila streho visoka drevesa. Spomin na ruske vojake se je močno okrepil leta 1996, ko so zadnjo julijsko nedeljo kapelico obiskali predstavniki ruske pravoslavne cerkve iz Moskve.
Služba za odnose z javnostjo RTV Slovenija
Fotografije: Nuša Ekar