Slovenska radijska igra Treba bi bilo peljati psa na sprehod je pristala v res eminentni družbi velikih nacionalnih produkcij, saj so med izbranimi štirimi bile še igre iz Francije (Radio France), Nemčije (ARD) in Anglije (BBC). To je vsekakor velik nacionalni dosežek slovenske radijske igre tako na mednarodnem kot tudi na nacionalnem nivoju.

Uredništvo igranega programa Ars, 3. programa Radia Slovenija, se je s to radijsko igro že lani uvrstilo med finaliste na 71. mednarodnem festivalu Prix Italia, v začetku septembra pa zasedlo drugo mesto na tradicionalnem festivalu komornega gledališča Zlati lev v Umagu, ki je bil letos posvečen zvočnemu gledališču. Zdaj se je igra uvrstila še med štiri finaliste mednarodnega festivala Prix Europa v Berlinu.

Letos je zaradi posebnih razmer zaradi epidemije COVID-19 festival prvič potekal online. Ta festival je zmeraj odlikovalo načelo odprtega foruma. Vsi žiranti, delegirani iz vseh sodelujočih držav, so skupaj poslušali vse igre, o vsaki so se odprto pogovarjali in jih na koncu še tajno kvantitativno ocenili. Letos je bilo žirantov za področje radijske igre kar 44, združeni pa sta bili kategoriji serij in samostojnih iger. Doslej kljub odmevni prisotnosti radijskih iger iz Slovenije »evrovizijska« vrsta glasovanja nobene ni še povzdignila tako visoko. Tak rezultat je mogoče pripisati tudi individualnemu poslušanju žirantov, ki jih je vsaka stvaritev posebej nagovarjala. Igra Treba bi bilo peljati psa na sprehod je narejena prav za tako vrsto poslušanja, saj je intimna in s svojo senzibilnostjo in univerzalnostjo lahko nagovori vsakogar. Moč radijske igre je prav v tem, da kar najbolj intimno nagovarja vsakega poslušalca posebej. Tega se je ustvarjalna ekipa zavedala in je ustvarila radijsko delo, ki se dogaja le med tremi ljudmi, v vsakem poslušalcu pa trči ob izzive vsakodnevnega življenja, v katerem se razpirajo njegove najpomembnejše teme in vprašanja.

Besedilo je za radio priredila dramaturginja Vilma Štritof. Daljše, tudi za gledališče precej asketsko besedilo, je zgostila, preuredila zaporedje in trajanje posameznih prizorov, da jim radijski poslušalec laže sledi, hkrati pa ne poruši napetega razmerja med izrečenim in neizrečenim. Dogajanje je mirno, jezik je vsakodneven, a prav na ta način posrka poslušalca, ga iz fiktivnega prestavi v njegov realni prostor in mu zastavlja najpomembnejša eksistencialna vprašanja o ljubezni in smrti, o minevanju, o bližini in o medsebojnih odnosih, čeprav o tem ne spregovori neposredno. V besedilu so premolki, premisleki in odlašanja tisti, ki tvorijo srž v globoko človeškem smislu. Besede bistvo le uokvirjajo ali pa ga zakrivajo.

Režija Špele Kravogel ob sodelovanju tonske mojstrice Sonje Strenar in glasbene oblikovalke Darje Hlavka Godina je ustvarila radijsko atmosfero, v kateri je oblikovala različne zvočne ravni, izhajajoč iz pomembnega izhodišča: molka med liki. Tako je v senzibilni igri poudarek predvsem na njihovih medsebojnih odnosih, notranjih stiskah in drobcih življenjskih zgodb.
Pred nami se po urah odvije ves dan na smrt bolnega glavnega moškega protagonista.

Osrednjo vlogo je odigral Sebastian Cavazza, njegovega očeta Boris Cavazza, dekle pa Maša Derganc Veselko. Njihovi liki si lahko le malo povedo, nekaj priznanj in dejstev moški z obema še lahko razčisti pred bližajočo se smrtjo. Še prej pa mora poskrbeti, da bo nekdo po njegovi smrti peljal psa na sprehod, kar je svojevrstna in močna metafora.