Rudarji rudnika Stari trg pri Titovi Mitrovici so se odločili podpreti svoje politično vodstvo z gladovno stavko 600 metrov globoko pod zemeljskim površjem. Takratni Televiziji Ljubljana je uspelo prebiti medijsko blokado na Kosovu. Režiser dokumentarist Iztok Tory je izkoristil trenutno odsotnost informativne ekipe in poročanje iz rudnika tako stopnjeval, da so najprej slovenska civilna družba, potem pa še etablirane politične strukture sklenile družno pokazati svoj gnev nad brezobzirnostjo srbske partijske politike. Čutiti je bilo strah, da bo Slovenija naslednja žrtev teženj po srbizaciji Jugoslavije, da bodo politične igre prešle v krvavo državljansko vojno. Pritisk civilne družbe, predvsem mladih intelektualcev, pa je slovenska partijska politika zajezila z idejo o umiku protesta z ulic in trgov Ljubljane –kar je bilo sicer takrat običajno po Jugoslaviji in delno tudi pri nas) v veliko Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Od ideje do uresničitve je minilo le tri dni (od petka, 24. 2. 1989, do ponedeljka, 27. 2. 1989).

Za zgodovinski spomin sta pomembna dva fenomena tega zborovanja pred petindvajsetimi leti: na notranji, slovenski sceni sta bila to začetek sobivanja opozicije s pozicijo in zametek poznejše večstrankarske parlamentarne demokracije, na zunanji, jugoslovanski sceni pa je bil to dejanski razhod z Jugoslavijo – pa ne, ker bi tako hoteli Slovenci, ampak ker je to takrat ustrezalo Srbom. S solidarnostjo z zatiranimi oziroma tistimi, ki so jim bile kratene temeljne človekove pravice, pa so Slovenci pričeli tlakovati Kosovu pot v samostojnost, v proces, ki še traja.