Zakaj slovenska družba danes potrebuje znanost? Kaj se skriva za fenomenom sebkov in kam s (pre)velikimi hišami, ki so danes marsikomu prej breme kot ponos? Harmonika je danes še vedno marsikod obvezna spremljevalka nedeljskega kosila, a koliko je zares naša in kakšna prihodnost se obeta tipično slovenski dvojini? Pa tudi, zakaj je dobro, da reke prestopijo bregove? Kako spijo žuželke? In katere vse skrivnosti so zapisane v kamninah na območju Geoparka Karavanke?

Na ta in številna druga zanimiva vprašanja odgovarjajo slovenski dokumentarni serije in filmi, ki v začetku leta prihajajo na TV SLO 1. Prvi, Ogenj znanosti, bo na sporedu že prvi dan novega leta. Do konec marca se bodo zvrstili še: Družbeni fenomeni (#Selfi in (Pre)velike hiše), Izgorelost, Tipično slovensko (Harmonika in Dvojina), Biotopi (serija v treh delih) in Naravni parki: Geopark Karavanke (serija v treh delih).

Najbolj zvedave vsako sredo ob 17.25 uri vabimo na TV SLO 1.

OGENJ ZNANOSTI, 1. januar 2020

Zakaj družba potrebuje znanost in kakšen je danes njen pomen, bodo vprašanja, na katera bodo odgovarjali prof. dr. Jadran Lenarčič, direktor IJS-ja, prof. dr. Igor Muševič, vodja Odseka za fiziko trdne snovi IJS-ja, in dr. Kristina Žagar Soderžnik z Odseka za nanostrukturne materiale IJS-ja. Vsi trije so zaposleni na Institutu »Jožef Stefan«, ki je 2019 praznoval 70-letnico. Sogovornike poleg predanosti znanosti in raziskovalnemu delu druži tudi umetnost.

Izvedeli bomo, zakaj so se odločili za delo na znanstvenem področju, kaj jim pomeni raziskovalno delo, kako je s financiranjem in tudi, kako uspešni smo pri povezovanju z gospodarstvom. Je vloga znanstvenikov tudi ta, da ogenj znanosti prenesejo prihodnjim rodovom? Film ob 70. obletnici IJS sta pripravila scenaristka Katja Stamboldžioski in režiser Marko Cafnik, direktor fotografije je Marko Kočevar, ZFS.

DRUŽBENI FENOMENI

Družba se nenehno spreminja in posameznika postavlja pred vedno nove izzive. Izobraževalno-dokumentarna serija Družbeni Fenomeni izpostavlja družbene pojave in jih poskuša osvetliti.

#Selfi, 8. januar 2020

Fotografiranje je danes postalo sestavni del našega življenja. Fotografiramo svoje bližnje, pomembne dogodke, hrano, sebe. In tako nastanejo sebki, jazki, svojki, fotografski avtoportreti. Selfiji! Selfije popravljamo, olepšujemo in iz njih odstranimo vse, česar ne maramo. Nekaterim se tako zdijo izraz naše samovšečnosti, drugi vidijo v tem priložnost za samopromocijo, spet tretji način, kako se za trenutek iztrgati iz neusmiljenega kolesja časa in minljivosti. Selfiji kot fenomen mlajših in starejših ter krik novodobnega imperativa biti navzoči in videni. Oddajo so pripravljali scenaristka Nina Cijan, režiserka Ita Obersnu in snemalec Aleš Živec.

(Pre)velike hiše, 15. januar 2020
Obdobje šestdesetih, sedemdesetih in začetek osemdesetih let je čas, ko postanejo stanovanjski krediti dostopnejši, gradbeni materiali bolj dosegljivi in sanje o lastni nepremičnini veliko bolj uresničljive kot kadar koli prej. Tedaj so ljudje z velikim optimizmom začeli graditi: zase, za svoje otroke, vnuke. V zidovih in strehah so puščali svoje žulje, prosti čas, svojo mladost. In tako so nastale hiše. Velike hiše. (Pre)velike. Pri gradnji so pomagali vsi: sorodniki, prijatelji, otroci. A otroci so kmalu odrasli, se odselili, ostareli starši pa hiše danes težko zapustijo, čeprav so jim prej v breme kot v ponos. Oddajo so pripravljali Nina Cijan, Aljaž Bastič in Stojan Femec.

IZGORELOST: PROGRAM ZA SAMOUNIČENJE, 22. januar 2020

Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Šli bomo tudi preko svojih meja, pojasnjuje dr. Andreja Pšeničny, vodilna psihoterapevtka za zdravljenje izgorelosti v Sloveniji. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja.

Izgorelost se kaže z merljivimi spremembami v delovanju in strukturi človeških možganov. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov.

Delovno izčrpanost lahko doživi vsak od nas, medtem ko se izgorelost pojavi le pri ljudeh, ki v sebi nosijo določene tvegane osebnostne značilnosti. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost.

Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo.

V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. To pa po zlomu pripelje do daljše odsotnosti, kar močno bremeni tudi državni proračun. V Evropi za odpravljanje posledic izgorelostiporabimo približno 4 % BDP-ja. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja.

Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.

Dokumentarni film so pripravili scenaristka Anja Čuček, režiserka Ita Obersnu, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Marko Hočevar, za celostno vizualno podobo je skrbel Blaž Zajc.

TIPIČNO SLOVENSKO

Serija predstavlja različne posebnosti in značilnosti Slovenije in Slovencev nekoč in danes. Gre za svojevrsten dokument časa in prostora, vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino, družbo, različne dosežke, na katere smo oziroma bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Prvi oddaji o kozolcih se v začetku prihodnjega leta pridružujeta dve novi, tipično slovenski temi: Harmonika in Dvojina.

Harmonika, 29. januar 2020

Nedeljsko kosilo, goveja juha, narodno zabavna glasba in 'frajtonarica' - stereotipno slovensko. Koliko in v čem je harmonika, sicer po svetu razširjen inštrument, zares naša, posebna, kako o njej razmišljajo in kaj na njo igrajo in ustvarjajo bodo v besedi, sliki in z glasbo govorili naši uveljavljeni harmonikarji. Janez Dovč, Sašo Avsenik, Marko Hatlak in Miha Debevec s svojimi inštrumenti vstopajo v za harmoniko (ne)tipične različne glasbene zvrsti: od ljudske in narodnozabavne do klasične in pop. S svojo tehtno, strokovno besedo pa bo harmoniko v širši kontekst časa in družbe postavil antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič. Oddajo so pripravljali scenaristka Milica Prešeren, režiserka Urška Žnidaršič, direktor fotografije Aleš živec in montažer Martin Kastelic.

Dvojina, 5. februar 2020

Čeprav dvojina ni samo slovenska, saj jo poznajo ne le v Evropi, temveč tudi po svetu, je vendarle naša, posebna. Kje je (bila) prisotna, kaj se z njo dogaja danes in kaj se ji obeta? Na svojevrstnem potovanju skozi čas in slovenske pokrajine se razkrivajo razlike, značilnosti, zanimivosti dvojine, tako v jeziku kot v parnem plesu, partnerskih in drugih medosebnih odnosih. Poglede na večpomensko dvojino odstirajo, vsak iz svoje perspektive, strokovnjaki in znanstveniki z različnih področij, ki med drugim opozarjajo na pestrost in različnost slovenskih pokrajin. To so razmisleki o dvojini in njeni večplastnosti, zgodovini, razvoju, vlogi, pomenu in današnji (ne)uporabi oziroma (ne)izumiranju. Oddajo so pripravljali scenaristka Milica Prešeren, režiser Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec in montažer Matjaž Jankovič.

BIOTOPI

Biotop je življenjski prostor za rastline in živali. Biotopi pa so tudi serija dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, ki gledalcu razkriva nekatere življenjske prostore in predstavlja posamezne živalske vrste in rastline.

Vas zanima, kdo je podlesek? Katera žival nosi znanstveno ime parkelj? Zakaj je dobro, da reke prestopijo bregove? Kakšne barve je trebuh nižinskega urha? Kje gnezdijo breguljke? Kateri sesalec zdrži pod vodo več kot 15 minut? Kako spijo žuželke? Zakaj volkovi živijo v trôpih? Kako vroča poletja imajo radi netopirji? To je le nekaj vprašanj, na katera odgovarjajo Biotopi.

Biotopi nastajajo v Izobraževalnem programu Televizije Slovenija že dobro desetletje. Ekipo, ki spremlja življenje v naravi, sestavljajo režiserka Aleksandra Vokač, direktor fotografije Bernard Perme in scenaristka Ana Dular Radovan. Skupaj s strokovnjaki in znanstveniki s področij biologije, ekologije, naravovarstva, botanike odkrivajo, kakšna življenjska okolja najdemo v Sloveniji.

Biodiverziteta s Tomom Turkom, 12. februar 2020

Dr. Tom Turk nas pelje na morsko obalo in v podvodni svet Jadranskega morja. Biodiverziteta morja je v nevarnosti – ogroženih je 30 % morskih psov, 33 % koral in 27 % rakov. Kako smo ljudje povzročili takšno stanje in ali ga sploh še lahko popravimo?

Biodiverziteta z Marjano Hönigsfeld Adamič, 19. februar 2020

Biologinja Marjana Hönigsfeld Adamič nas vabi na Goričko, ob reko Savo in v pragozd. Biodiverziteta na kopnem in v vodnih ekosistemih upada zaradi posegov ljudi, čeprav smo seveda odvisni od nje. Biotska raznovrstnost je namreč razlog za čisto pitno vodo, zrak in hrano, ki jih za preživetje potrebujemo tudi ljudje.

Biodiverziteta z Davorinom Tometom, 26. februar 2020

Ekolog dr. Davorin Tome razmišlja o velikih izumiranjih. Biodiverziteta na planetu je spet tik pred še enim, šestim velikim izumiranjem. Povzročamo ga ljudje. Ne vemo pa, ali bomo ljudje veliko izumiranje preživeli ali pač ne.

NARAVNI PARKI: GEOPARK KARAVANKE

Geopark Karavanke obsega v Slovenije deželo Koroško od Uršlje gore in Pece do Olševe in grebena Košute; pod njim se čez dolino Sel in čez visoki Ojstrc ali Obir, najvišji vrh geoparka, razširi na del Spodnje Koroške v Avstriji – na Podjunsko dolino vse do reke Drave in ob njej do Dravograda. Območje tega čezmejnega geoparka je veliko kar 1067 kvadratnih kilometrov, njegova osrednja privlačnost pa je izjemna geološka dediščina. Skrivnosti, zapisane v kamninah, spoznavamo po vsem geoparku – od ostalin ugaslih vulkanov, skozi rove bogatih rudnikov pod Peco in izjemnih kapniških jam v osrčju Obirja.

Geološka zgodovina se nam razkriva v sledeh trka med afriško in evrazijsko celinsko ploščo, v kamninah, ki so se ob tem preoblikovale, druge pa dvignile ter zrasle v gorovje – Alpe. O davnih življenjskih okoljih pričajo bogata najdišča fosilov v kamninah Pece in Ojstrca, o pogrezanju davnega površja pa plasti premoga pod Uršljo goro. Geološka podoba parka prispeva tudi k njegovi biotski in krajinski pestrosti, ki ju danes že v veliki meri sooblikuje človek. V Geoparku Karavanke in njegovih informacijskih središčih želijo obiskovalcem na vabljiv način prenesti čim več znanja in jih ob tem popeljati tudi po njegovih najzanimivejših poteh. Tu se povezujejo doživetja narave in kulture, vedenje in radovednost, raziskovanje in vse bolj sonaravno in trajnostno oblikovanje prihodnosti dežele pod Peco. S tem okvirom se je Geopark Karavanke uspešno vključil tudi med UNESCO-ve globalne geoparke.

Geopark Karavanke (prvi del), 4. marec 2020

Prvi del serije začenja raziskovalni potep po Smrekovškem pogorju na južni strani geoparka. Na njem se razkrijejo edinstveni geološki prizori iz kamninske notranjosti smrekovškega vulkana. Nastajala je ob izlivih in eksplozijah magme, plazovih vulkanskega prahu in usedanju le-tega na pobočja podmorskega vulkana. Na severni strani pogorja se znajdemo v območju Periadriatskega preloma – zaznamujejo ga sledovi živahnega tektonskega dogajanja še posebno med bližanjem in trkom afriške in evrazijske celinske plošče. To so pasovi kamnin, ki so ob tem nastajale in jih lahko opazujemo na črti preloma, ki tudi ločuje dve veliki geotektonski celoti – Južne Alpe in Vzhodne Alpe. Kamnine spremljajo tudi zanimive botanične zgodbena teh odmaknjenih območjih.

Geopark Karavanke (drugi del), 11. marec 2020

Drugi del serije popelje v raznoliko in z rudo in redkimi minerali bogato podzemlje Pece. Mežiški rudnik šteje več kot 330 let rudarjenja svinčevo-cinkovega rudnega bogastva, ki je močno zaznamovalo kraje, ljudi in naravo. Po zaprtju rudnika so deli rudišča postali zanimivi kot geološka in tehnološka in kulturna dediščina. S pestro geološko zgodovino in mineralnim bogastvom privablja obiskovalce, ki so željni doživetij in vedenja o skrivnostih podzemlja, in to jih ne razočara! Presenečenje pa je tudi nekdanji rudnik premoga na Lešah – danes skoraj neznan, v času delovanja pa največji premogovnik v Sloveniji. Nad njim kraljuje Uršlja gora gora – botanični rezervat.

Geopark Karavanke (tretji del), 18. marec 2020

Skozi tretji del serije Geopark Karavanke nas vodijo kolesarji. Območje parka v Sloveniji odlikujejo lepe hribovske kolesarske transverzale, v avstrijskem delu geoparka pa še posebno gosto omrežje urejenih kolesarskih poti z delom mednarodne Dravske kolesarske poti. Legendarna Peca je osrednji gorski vrh geoparka: geološko in botanično nadvse zanimiva in prevrtana z rudniškimi rovi skoraj do samega vrha, kraljuje nad Podjuno in se prek nje spogleduje z visokim Obirjem ali Ojstrcem. Med obema je geološko nadvse zanimivo območje Železne Kaple. Tu je tudi osrednje informativni središče Geoparka Karavanke. V osrčju Obirja pa so rudarji, iščoč svinčeve rudne žile, pred 150 leti naleteli na kraške jame. Šele dobrih sto let zatem so te male, a prelestne dvorane bile odprte obiskovalcem. Izpod gora nas popelje reka Drava in sledeč ji poiščejo kolesarji še en zaklad geoparka – svetovno znani mineral dravit.

Gozd in podnebne spremembe, 25. marec 2020

Slovenski gozdovi so narodovo naravno bogastvo, ki ga želimo ohraniti za prihodnje rodove. Zato so ujme, ki so v zadnjem desetletju prizadele gozd v Sloveniji, resno opozorilo, da bodo prilagoditve v gozdnih sestojih nujne. Gozdarska stroka vodi raziskave, ki dajejo že prve odgovore na vprašanja, kako pomagati gozdu v njegovem prilagajanju neizogibnim spremembam temperature in vlažnosti, močnim vetrovom in vodnim ujmam. Oddaja predstavi projekt LIFEGENMON, v katerem strokovnjaki Gozdarskega inštituta Slovenije spremljajo genetsko raznolikost jelke in bukve in ugotavljajo, kako to pestrost ohraniti in uporabiti v prid gozdu. V prihodnosti bo predvsem bukev, kraljica slovenskega gozda, nadomestila občutljivo smreko na rastiščih, kjer je z gotovostjo pričakovati ostrejše razmere zaradi sprememb podnebja.