Osem 50-minutnih epizod skrivnostne drame z elementi trilerja sledi zgodbi Črta (Marko Mandić), ki so ga kot otroka poslali od doma. Trideset let kasneje se po očetovi smrti vrne v vas, da bi prodal podedovano hišo in gozd. Še preden mu uspe urediti prodajo, ugotovi, da je na pokopališču pokopan samo oče, ne najde pa groba svoje davno umrle mame. Skrivnostna preteklost družine in okoliščine, ko se zaplete z domačini, ga prisilijo da noč preživi v Trigradu, odročni vasi v Julijskih Alpah.

Marko Mandić, ki v nadaljevanki igra glavnega protagonista Črta, ki se v Trigradu ukvarja predvsem s preiskovanjem osebne družinske zgodovine, je o samem snemanju povedal: »Izjemno me je veselilo, da sem po dolgi pavzi od Barab, spet snemal s Katarino Stegnar in Primožem Bezjakom, pa igral z Mirjam Korbar, Damjano Černe, Suzano Krevh in Judito Zidar, Gabrom Kristjanom Trseglavom, Stanetom Tomazinom, Jernejem Kogovškom, Matejem Zemljičem, Gregorjem Grudnom, Igorjem Sancinom, Primožem Vrhovcem, Aljažem Tepino, z večino prvič, in da je Črtova, torej moja mama bila Nataša Keser, Živa, njena prijateljica iz mladosti pa Lana Bučevec. Zgodba vseh nas iz Trigrada vabi gledalce, da odstirajo list za listom, praprot za praprotjo, vrata za vrati preteklih skrivnosti in na novo nastalih vozlov.«

Poleg aktualnih okoljevarstvenih tem, prepletanja mistike, svetih moči in družinskih skrivnosti, pa nadaljevanka Trigrad ponudi tudi zanimive ženske like. Glavni ženski vlogi Jasne in Mete sta upodobili Katarina Stegnar in Suzana Krevh.

Katarina Stegnar je svoje razmišljanje o nadaljevanki strnila v naslednjih vrsticah: »Trigrad je napeta psihološka drama, ki skozi različne like pripoveduje moderno zgodbo o interesu kapitala, ki na svojem pohodu uničuje vse. Hkrati se razkrivajo družinske zgodbe in skupna zgodovina skupnosti, ki jo obvladujejo ženske, ki pa v stiku z močjo, niso neobčutljive na temno stran, ki pritiče katerikoli avtoritarni poziciji. Zaradi sodobne teme, različnih vstopov v zgodbo, odlične režije, fotografije, glasbe, montaže, kostumov, scene, pa tudi zaradi neustavljive ustvarjalne energije in predanosti soustvarjalcev, je treba Trigaradu dopustiti možnost, da nas objame s svojimi vejami in pokoplje globoko v zgodbe Staroverce.«

»Že ob prvem branju scenarija se mi je lik Mete zdel izredno intriganten, predvsem zaradi njene zrelosti ter odgovornosti, ki jo ima - po smrti njene mame se je namreč vrnila v rodno vasico, kjer je prevzela skrb za vaško gostilno in se s tem “odrekla” študentskemu življenju v velikem mestu. Kljub njenim mladim letom se v odnosu do ostalih vaščanov nikakor ne podreja nobeni avtoriteti, ravno nasprotno, ne le da jim uspešno parira, na trenutke jih s svojim sodobnim pogledom na svet kar utiša. Je predstavnica mlade urbane generacije, ob tem pa ne pozablja na tradicije njenih prednikov in glede na to, da tudi sama prihajam iz ene take majhne vasice, sem lahko med nama našla kar nekaj vzporednic, čeprav na začetku nisem razumela njene želje po vrnitvi iz mesta.« je o liku Mete povedala Suzana Krevh.