Simfonični orkester RTV Slovenija
Rossen Milanov, dirigent
Oskar Laznik, saksofon
Simon Klavžar, tolkala

Juan Crisóstomo Arriaga: Uvertura v D-duru, op. 20
Matej Bonin: Eppur si muove IV, Koncert za altovski saksofon, solo tolkala in simfonični orkester
*
Hector Berlioz: Fantastična simfonija, op. 14'

Novo sezono Kromatike začenjamo pod taktirko svojega šefa dirigenta, bolgarskega dirigenta in oboista Rossena Milanova (1965). K sodelovanju smo povabili tudi ugledna slovenska solista saksofonista Oskarja Laznika (1987), mednarodno uveljavljenega koncertanta ter predavatelja na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, in tolkalca Simona Klavžarja (1987), cenjenega komornega glasbenika ter predavatelja na ljubljanskem Konservatoriju in Akademiji za glasbo.

Spored se, kot se skoraj spodobi, začenja z radostno in temperamentno Uverturo baskovskega skladatelja Juana Crisóstoma de Arriage (1806−1826), pogosto imenovanega »španski Mozart«. Že v otroštvu nadarjenemu glasbeniku je obetane uspehe preprečila prezgodnja smrt, a vendar je zapustil zanimiv, danes zunaj Pirenejskega polotoka pogosto spregledan opus.

Oskar Laznik in Simon Klavžar se bosta predstavila v koncertu Eppur si muove IV slovenskega skladatelja Mateja Bonina (1986). Trije pripadniki iste generacije, podkrepljeni z zvokom orkestra, združujejo svoje (po)ustvarjalne energije v delu, s katerim Bonin na novo izprašuje pozicije izpostavljenega solista ter koliko lahko kot skladatelj zamegli navidezno samoumevno hierarhijo med orkestrom in solistom.

Drugo polovico koncerta posvečamo enemu najbolj prepoznavnih in najvplivnejših del celotne orkestrske literature, Fantastični simfoniji Hectorja Berlioza (1803−1869).

Simfonični orkester RTV Slovenija
Rossen Milanov, dirigent
Thomas Carroll, violončelo

Felix Mendelssohn Bartholdy: Simfonija št. 4 v A-duru, op. 90, Italijanska
*
Antonin Dvořák: Koncert za violončelo in orkester v h-molu, op. 104

Dela Felixa Mendelssohna (1809−1847) kažejo okus romantika, zazrtega v preteklost − njegov slog nikoli ni bil radikalen in inovativen. Mendelssohn je raje ustaljenim glasbenim oblikam vlival lastno, pogosto z lepotami narave navdihnjeno vsebino. Negova dela so zato všečna in slikovita, številna med njimi imajo zaradi programskih naslovov in razumljivega tonskega slikanja »potopisno« naravo ter skladateljev navdih jasno povezujejo z njegovimi potovanji. Med takšnimi so Uvertura Hebridi, Škotska simfonija in tudi delo na tokratnem sporedu Italijanska simfonija, ki je začela nastajati leta 1832 med Mendelssohnovim bivanjem v Italiji.

Antonin Dvořák (1841−1904) je bil med prvimi češkimi skladatelji, ki je dosegel svetovno slavo. V svojo glasbo je vključeval veliko prvin ljudske glasbe svoje domovine ter se s tem vključil v nacionalno gibanje, prisotno v glasbi pozne romantike. Z vpletanjem ljudskega izročila v simfonično in komorno glasbo je ustvaril prepoznaven češki narodni slog ter s tem nadaljeval tradicijo, ki jo je začel že njegov predhodnik Bedřich Smetana. Med številnimi Dvořákovimi orkestrskimi deli posebno mesto ob devetih simfonijah zavzemajo tudi trije koncerti − poleg klavirskega in violinskega tudi Koncert za violončelo in orkester v h-molu iz leta 1895. Njegov solistični part bo tokrat izvedel izvrstni britanski violončelist Thomas Carroll, ki predava na Kraljevem glasbenem kolidžu v Londonu in Šoli Yehudija Menuhina, kot solist pa nastopa z orkestri, kot so Londonski simfoniki, Valižanski narodni orkester in Dunajski komorni orkester.

Simfonični orkester RTV Slovenija
Ville Matvejeff, dirigent
Martina Filjak, klavir

Nina Šenk: Sence tišine
* prva slovenska izvedba
Edward Grieg: Koncert za klavir in orkester v a-molu, op. 16
*
Jean Sibelius: Simfonija št. 3 v C-duru, op. 52

Spored začenjamo s prvo slovensko izvedbo lani nastalega dela Sence tišine slovenske skladateljice Nine Šenk (1982), ki se je mednarodno uveljavila z izvedbami svojih del na uglednih festivalih, kot so BBC Proms, Salzburške slavnostne igre, Young Euro Classic Berlin, Musica Viva München, Festival Takefu, Festival Ljubljana, Festival Slowind, Slovenski glasbeni dnevi, Svetovni glasbeni dnevi, Svetovni kongres saksofonov. Njena dela izvajajo orkestri, kot so Newyorška filharmonija, Orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTV Slovenija, ansambli InterContemporain, Modern, London Sinfonietta, Pihalni kvintet Slowind, MD7, DC8 ...

Eden najizrazitejših in tudi danes najbolj priljubljenih skladateljev romantike Edward Grieg (1843−1907) je norveško klasično glasbo povzdignil na evropsko raven. Med njegovimi najbolj znanimi deli so scenska glasba za dramo Peer Gynt Henrika Ibsena, Suita iz Holbergovega časa, vsekakor pa tudi Griegov edini koncert, Koncert za klavir in orkester v a-molu. V njem se bo kot solistka predstavila hrvaška pianistka Martina Filjak (1978), ki ji je zmaga na Mednarodnem pianističnem tekmovanju v Clevelandu leta 2009 prinesla prepoznavnost in pot do mednarodnega uspeha.

Spored bo sklenila Tretja simfonija Jeana Sibeliusa (1865−1957), največjega finskega klasičnega skladatelja. Tokrat nastopamo pod vodstvom našemu občinstvu že znanega finskega dirigenta Villeja Matvejeffa (1986), ki je med drugim deloval kot dirigent operne hiše v Malmöju in Kraljeve švedske opere v Stockholmu. Zdaj je glavni gostujoči dirigent Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki, od leta 2015 pa tudi umetniški vodja najstarejšega finskega festivala klasične glasbe, Glasbenega festivala v Turku.

Simfonični orkester RTV Slovenija
Lio Kuokman, dirigent in solist

George Gershwin: Rapsodija v modrem
*
Aaron Copland: Simfonija št. 3

Američan George Gershwin (1898−1937) se je v zgodovino glasbe zapisal kot eden prvih, ki so klasično glasbo združili z jazzom. Ustvaril je simfonični jazz, utemeljil ameriško opero ter s svojimi prispevki filmski glasbi zapustil jazzovski zakladnici neštete uspešnice. Najpogosteje izvajana so orkestrska dela Amerikanec v Parizu in Kubanska uvertura, opera Porgy in Bess, predvsem pa Rapsodija v modrem za klavir in orkester. Krstno izvedbo je doživela leta 1924 na koncertu z naslovom Eksperiment sodobne glasbe, požela navdušenja poln aplavz ter od takrat velja za eno najbolj ikoničnih del ameriške klasične glasbe.

Aaron Copland (1900−1990) je bil skladatelj in dirigent, čigar ustvarjalni opus imajo številni za najbolj prepoznavno »ameriškega« − v svoja slogovno eklektična, dostopna, slikovita dela je znal ujeti duha svoje domovine, lepote ameriških prostranstev ter optimizem, ponos in radovednost njenih prebivalcev. Copland je poleg mogočnih orkestrskih partitur, kot so Appalachian Spring in Fanfare for the Common Man, kakršne sestavljajo glavnino njegovega opusa, ustvaril tudi peščico del za glas in klavir. Zadnja med njegovimi simfonijami, Tretja simfonija, je nastala leta 1946 ter se ponaša z lirično naravo in razkošno orkestracijo.

Kot dirigent in hkrati solist na klavirju se bo predstavil Lio Kuokman (1982), umetniški vodja Glasbenega festivala v Macau ter rezidenčni dirigent Hongkonške filharmonije. Kuokman je študiral na Hongkonški akademiji za uprizoritvene umetnosti, na Šoli Julliard, Curtis inštitutu za glasbo ter Konservatoriju Nove Anglije.

Simfonični orkester RTV Slovenija
Mihhail Gerts, dirigent
Barbara Jernejčič Fürst, mezzosopran

Franz Schubert: Rozamunda, ciprska princesa
Uvertura
Medigra št. 3
Medigra št. 1
Alban Berg: Sedem zgodnjih pesmi
*
Hans Rott: Simfonija št. 1 v E-duru

Eden najvplivnejših skladateljev zgodnje romantike Franz Schubert (1797−1828) je dal vrhunsko podobo številnim žanrom, od solistične pesmi in klavirske miniature do simfonije. Ni pa zanemarljiv niti Schubertov prispevek h glasbenemu gledališču, leta 1823 je bila prvič izvedena njegova glasba k igri Rozamunda, ciprska princesa nemške pesnice in dramatičarke Helmine von Chézy. Do danes se je na odrih bolj kot sama igra ohranila Schubertova glasba, ki jo predstavljamo z izborom treh točk.

Slovenska mezzosopranistka Barbara Jernejčič Fürst (1972) je ugledna koncertantka in pevska pedagoginja, ki predava solopetje na ljubljanski Akademiji za glasbo, sodeluje z Glasbeno matico Ljubljana ter nastopa na odrih Flamske opere v Gentu, SNG Opera in balet v Ljubljani in Mariboru, Dunajske Komorne opere in tamkajšnjega gledališča Theather an der Wien ... Kot solistka bo predstavila Sedem zgodnjih pesmi, zbirko samospevov z orkestrsko spremljavo Albana Berga (1885−1935). Nastali so še v obdobju Bergovega študija pri Arnoldu Schönbergu, velikem glasbenem inovatorju in vodilnem predstavniku Druge dunajske šole, v katero uvrščamo tudi Berga.

Simfonija v E-duru je mladostno delo in edina dokončana simfonija avstrijskega skladatelja Hansa Rotta (1858−1884), ki je z njo pustil močan vtis na svojega slavnega sodobnika Gustava Mahlerja. Ta je o Rottu povedal, da je bil »glasbeni genij, ki je umrl neprepoznan, ravno na pragu svoje kariere«. Zvenela bo pod taktirko Mihhaila Gertsa (1984), estonskega dirigenta, ki je mednarodno prepoznavnost dosegel z nastopi z Narodnim orkestrom Akademije svete Cecilie, BBC-jevimi simfoniki, Filharmoničnim orkestrom Radia Francija, od leta 2015 pa je tudi stalni dirigent gledališča v Hagnu.

Simfonični orkester RTV Slovenija
Rossen Milanov, dirigent
Jure Gradišnik, trobenta

Wolfgang Amadeus Mozart: Baletna glasba iz opere Idomenej, KV 367
Damijan Močnik: Koncert za trobento in orkester
*
Franz Schubert: Simfonija št. 4 v c-molu, D. 417, Tragična

Wolfgang Amadeus Mozart (1756−1791) je leta 1780 od bavarskega volilnega princa Karla Theodorja prejel naročilo za opero, ki naj bi bila izvedena v sklopu karnevalskega praznovanja v Münchnu. V svoje novo delo, opero v italijanščini Idomenej, je vključil kar sedem obsežnih plesnih točk v francoski maniri, za katere pa žal ne vemo, kam natančno so sodile v opero samo. Danes jih še najpogosteje slišimo v koncertni izvedbi kot samostojno plesno, orkestrsko suito.

Damijan Močnik (1967) se je v zadnjih letih uveljavil kot eden najpomembnejših slovenskih zborovskih in vokalno-instrumentalnih skladateljev, tudi v tujini. Med nedavne Močnikove dosežke sodi tudi opera Všeč si mi, ki je v sezoni 2018/2019 doživela kar 18 razprodanih predstav. Deluje kot zborovodja in pedagog na glasbeni šoli Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani in na ljubljanski Akademiji za glasbo ter vodi več zborov, med drugim KZ Megaron. Za svoje delovanje je v letu 2022 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Franz Schubert (1797−1828) velja za enega najvplivnejših skladateljev začetka 19. stoletja, kajti pustil je trajno sled in vrhunski zgled številnim žanrom, od solistične pesmi in klavirske miniature do simfonije. V svojem kratkem življenju je ustvaril izjemno obsežen opus, v katerem najdemo tudi sedem dokončanih (od trinajst začetih) simfonij. Četrto, Tragično, je napisal 19-leten, a je krstno izvedbo doživela šele več kot dve desetletji po skladateljevi smrti.

Spored predstavljamo pod taktirko našega šefa dirigenta Rossena Milanova, kot solist v Močnikovem Koncertu pa bo nastopil Jure Gradišnik, solo trobentač našega orkestra in nekdanji član Orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, prav tako tudi predavatelj na glasbeni šoli Zavoda sv. Stanislava ter Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Simfonični orkester RTV Slovenija
Zbor Slovenske filharmonije
Rossen Milanov, dirigent
Jerica Bukovec, zborovodja

Claude Debussy: Trije nokturni za ženski zbor in orkester, L. 91
*
Franz Liszt: Simfonija Dante, S. 109

Claude Debussy (1862−1918) je v evropsko glasbeno tradicijo velikodušno privzel eksotične glasbene prvine in jih uspešno vtkal v francosko romantiko ter tako ustvaril glasbeni impresionizem. S svojimi orkestrskimi in klavirskimi skladbami je raziskoval barve glasbil in harmonij ter z njimi na neponovljivo učinkovit način slikal najbolj pretanjena čustva in prizore iz pojavnega sveta. Njegovi trije nokturni slikajo oblake, praznovanje in morske deklice − pri tej zadnji sliki je barvitemu zvoku orkestra pridružil ženske glasove, ki še okrepijo asociacijo na nevarne mitološke zapeljivke z morskih valov.

Sredi 19. stoletja je simfonični glasbi Beethovnove tradicije, ki s koreninami sega še globoko v 18. stoletje, Franz Liszt (1811−1886) vdihnil svežino novih konceptov in nove zvočnosti. Zasnoval in razvil je simfonično pesnitev kot nov format orkestrske skladbe, ki v enem samem, a obsežnem stavku barvito in fleksibilno zasedbo simfoničnega orkestra uporablja za slikanje programskih zvočnih krajin in pripovedi. Simfonija na Dantejevo Božansko simfonijo je nekje na pol poti med simfonijo in simfonično pesnitvijo − sestavljata jo dva obsežna stavka, skoraj bi lahko rekli dve simfonični pesnitvi, Pekel in Vice. Precej temačno delo sklene optimistični Magnificat, v katerem zven orkestra dopolnijo »nebeški« glasovi.

Našemu orkestru se pod vodstvom šefa dirigenta Rossena Milanova tokrat pridruži ženski del Zbora Slovenske filharmonije, edinega poklicnega koncertnega zbora v Sloveniji. Pevke je pripravila stalna gostujoča zborovodkinja Slovenske filharmonije Jerica Bukovec.

Simfonični orkester RTV Slovenija
Rossen Milanov, dirigent
Claire Huangci, klavir


Maurice Ravel: Pavana za umrlo princeso, M. 19
Koncert za klavir in orkester v G-duru, M. 83
*
Igor Stravinski: Petruška

Poleg tega, da je bil Maurice Ravel (1875−1937) razgledan in odprt za najrazličnejše vplive, je imel prav poseben smisel za humor in samosvoj pogled na lastno ustvarjalnost in umetnost nasploh. S Pavano za umrlo princeso, klavirskim delom, napisanim leta 1899 in orkestriranim leta 1910, je hotel priklicati razpoloženje počasnega dvornega plesa, »kakršnega bi bila plesala mlada princesa na španskem dvoru«. Pavana predstavlja enega izmed vrhuncev njegovega s prefinjenostjo, eleganco in intimno pripovednostjo pretkanega opusa, na del katerega je imel močan vpliv tudi jazz. Ta je Ravela prevzel med njegovo koncertno turnejo po Združenih državah. Kmalu za tem je nastal Klavirski koncert v G-duru, Ravelov »jazzovski koncert«, prvič izveden leta 1932. Njegov solistični part bo tokrat izvedla mlada ameriška pianistka Clara Huangci, zmagovalka na tekmovanju Geza Anda leta 2018, ki nastopa na prizoriščih, kot so newyorška Carnegiejeva dvorana, dvorana Suntory v Tokiu, Gewandhaus v Leipzigu in Elbska filharmonija.

Eden izmed najvplivnejših skladateljev 20. stoletja Igor Stravinski (1882–1971) je svojo glasbeno govorico skozi življenje večkrat spremenil, spregovoril nov glasbeni jezik ter s tem pustil bistvene prispevke na področju slikovite poznoromantične glasbe ruske tradicije svojih mentorjev in vzornikov (Rimskega - Korsakova, Čajkovskega, Glazunova) ter v času pred prvo svetovno vojno ustvarjal predvsem baletno glasbo. Iz tega obdobja se je na koncertnih odrih do danes obdržalo več del tega ruskega, večino življenja v Franciji in Združenih državah Amerike delujočega umetnika, med njimi tudi balet Petruška. Pri njegovi krstni izvedbi v Parizu leta 1911 je v naslovni vlogi nastopil znameniti baletnik Vaclav Nižinski, produkcija pa je bila ena izmed slavnejših v opusu Ruskega baleta pod vodstvom legendarnega koreografa Sergeja Djagiljeva.

Simfonični orkester RTV Slovenija
Dawid Runtz, dirigent


Richard Strauss: Don Juan, op. 20
Bedřih Smetana: Vltava
*
Antonin Dvořák: Simfonija št. 9 v e-molu, Iz novega sveta, op. 95

Richard Strauss (1864−1949) je poleg Gustava Mahlerja najodločneje vplival na podobo nemške klasične glasbe v obdobju pozne romantike in prehoda v ekspresionizem. Danes ga poznamo predvsem kot avtorja oper Kavalir z rožo, Salome in Elektra, simfoničnih pesnitev Don Juan, Tako je govoril Zaratustra, Don Kihot, Smrt in poveličanje, Alpska simfonija, slovel pa je tudi kot dirigent. Simfonična pesnitev Don Juan je nastala leta 1888 ter po mnenju muzikologa Carla Dahlhausa predstavlja »glasbeni simbol findesièclovskega modernizma«.

Moja domovina je cikel šestih simfoničnih pesnitev in eno najbolj znanih del Bedřicha Smetane (1824−1884), velikega romantičnega skladatelja, ki je postavil temelje češke glasbene identitete. V stavkih, ki slikajo posamezne češke regije, najdemo veliko prvin tamkajšnje ljudske glasbe. Smetanovo delo pri ustvarjanju »češke« klasične glasbe je nadaljeval Antonin Dvořák (1841−1904). Svetovno slavo je dosegel še posebej po preselitvi v Združene države Amerike, kjer je med letoma 1892 in 1895 deloval kot direktor Ameriškega narodnega konservatorija za glasbo v New Yorku. V tem obdobju je ustvaril tudi svojo Deveto simfonijo.

Zadnji koncert letošnje sezone Kromatike vodi mladi poljski dirigent Dawid Runtz (1992), šef dirigent Zagrebške filharmonije in Poljske kraljeve opere. Debitiral je leta 2016 z Orkestrom Varšavske filharmonije, po končanem študiju na Chopinovi glasbeni univerzi v razredu Antonija Wita. Kmalu je zaslovel s svojo dovršeno, elegantno tehniko, občutljivostjo do glasbene materije in pristnimi, komunikativnimi interpretacijami ter postal iskan koncertni in operni dirigent po Evropi.