Med Karibskim morjem in Tihim oceanom leži srednjeameriška država Kostarika, ki se ponaša z izjemnim bogastvom rastlinskih in živalskih vrst. Približno četrtina njenega ozemlja je umeščena v zaščitene narodne parke in zavarovana območja. Biotska pestrost otoške države vabi strokovnjake z vsega sveta, med njimi tudi iz Slovenije. Televizija Slovenija v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo (NIB) predstavlja film o eni najbolj vročih točk biološke pestrosti na svetu – Kostariki. Avtorica filma je Anja Čuček, direktor fotografije Bernard Perme.

Dokumentarni film Kostarika si bo mogoče ogledati v dveh delih.

Sreda, 30. 9., ob 17.25 na TV SLO 1
KOSTARIKA – BIODIVERZITETA V TROPSKEM GOZDU (1. del)

Ko se je kopno, katerega del je tudi današnje ozemlje Kostarike, pred tremi milijoni let dvignilo iz morja, je povezalo življenje dveh velikih celin. Razplamtela se je ena najbolj vročih točk biološke raznovrstnosti na Zemlji. Nikjer na svetu ni toliko habitatov kot v Kostariki, majhni deželi na mostu med Severno in Južno Ameriko. Na ozemlju, ki je le dvakrat večje od Slovenije, živi toliko vrst, da predstavljajo skoraj 5 % svetovne biotske raznovrstnosti. Kostariški neokrnjeni pragozdovi so dom 500.000 rastlinskim in živalskim vrstam. Med njimi so tudi tiste z vrha seznama ogroženosti, kot npr. priljubljena ara macao.

Film nas popelje skozi nastanek tropskega deževnega gozda, ki v svojih divjinah skriva mnogo čudes, eksotičnost, smrtonosnost in neverjetno iznajdljivost rastlin in živali.
Bogato življenje tropskih favne in flore s strokovnimi razlagami pospremita strokovna sodelavca filma, prof. dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo in prof. dr. Tom Turk z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let vodita strokovne študentske odprave v ta mali raj na Zemlji.

»Po letih odkrivanja naravnih lepot in izjemne biodiverzitete Kostarike smo se v sklopu dogodkov ob 60-letnici Nacionalnega inštituta za biologijo z javno RTV Slovenija dogovorili o skupnem dokumentarnem filmskem projektu z jasnim sporočilom o globalnem pomenu ohranitve tropskih ekosistemov. Za izvedbo projekta sta se nam na letošnji tradicionalni odpravi študentov biologije pridružila novinarka Anja Čuček in snemalec Bernard Perme. Zavedam se, kako privilegirani smo, da lahko naravna bogastva Kostarike opazujemo in raziskujemo čisto od blizu. S tega stališča se mi zdi še posebej pomembna odločitev javne RTV Slovenija, da slovenske izkušnje in znanstvena spoznanja o ekosistemih, ki so ključni za obstoj življenja na našem planetu v današnji obliki, predstavi tudi širši laični javnosti,« je povedala prof. dr. Marina Dermastia iz Nacionalnega inštituta za biologijo in tudi vodja študentske odprave.

Prof. dr. Tom Turk iz Biotehniške fakultete UL ob tem dodaja: »Kostarika – »banana republika«, ki to že dolgo ni več. Dežela, ki je izgubila proti multinacionalki, se odrekla vojski in zmagala. Dežela, ki je zelena in hoče taka ostati. Dežela, ki svojo identiteto gradi na ponovno vstali naravi in njeni neizmerni biodiverziteti. Dežela, ki je lahko zgled za trajnostni način življenja. Marsikomu, tudi nam.«

Sreda, 7. 10., ob 17.25 na TV SLO 1
KOSTARIKA – VRNITEV V PRAGOZD (2. del)

Življenje v Kostariki je močno zaznamovala ameriška korporacija United Fruit Company (UFC). S krčenjem gozdov za vzpostavitev plantaž bananovcev je globoko zarezala v tropsko življenjsko okolje. Pehanje za dobičkom in intenzivna reja goveda sta kostariške gozdove sklestila, da so pokrivali komaj 26 % države, uničila sta primarne habitate in razdrobila gozdne površine. Ko je UFC zapustila Kostariko, je za seboj pustila na tisoče brezposelnih ljudi in stotine hektarjev opustelih plantaž. Kostaričani so nekaj opustelih plantaž zamenjali s plantažami oljnih palm in ananasa, ostalo pa so s pomočjo mednarodnih nevladnih organizacij začeli pogozdovati in otoke sekundarnega tropskega gozda povezovati v biološke koridorje, po katerih lahko prehajajo rastline in živali. Tropski ekosistemi pa niso le dom 85 % živih vrst, marveč so tudi pljuča našega planeta. Eno tropsko drevo na leto namreč vsrka skoraj 12 kg ogljikovega dioksida. Zato s pogozdovanjem opustošenih območij tudi znižujejo koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju. Film nas popelje skozi ponovni brst tropskega gozda na opustelih plantažah in travnikih ter predstavi najpomembnejše izzive pogozdovanja tropske znanstveno-raziskovalne postaje v srčiki tropskega deževnega gozda v La Gambi.

»Izkustvo v živo je nepopisno.«
Anja Čuček pravi, da so dokumentarni filmi njena strast, še toliko bolj, če je njihova vsebina povezana z naravo. »Snemanje je bilo izredno naporno, saj sva s snemalcem ves čas nosila vso snemalno in rezervno opremo ter oblačila s seboj. V divjini namreč nikoli ne veš, kaj te čaka. Kljub hudim naporom, ki so od naju zahtevali tudi nekaj kilogramov, pa je bilo doživetje neverjetno in navdihujoče. O Kostariki sem slišala in videla že marsikaj, a izkustvo v živo je nepopisno. Prvinskost, smrtonosnost in neizmerna lepota kostariške biodiverzitete naju je popolnoma prevzela. Ko na lastne oči vidiš, kako se neokrnjeni tropski pragozd razrašča vse do meje plimovanja, v njegovih divjinah pa mrgoli nešteto ptic, dvoživk, opic, kuščarjev …, ti oči zalijejo solze. Sprehod skozi preplet mangrov, iskanje žabice rdečeokice, zaščitnega znaka Kostarike, oprezanje za najbolj strupenimi kačami v državi, tihotapljenje do tapirja v blatni kopeli, opazovanje iznajdljivosti opic v krošnjah dreves in baziliskov tek čez reko, prepoznavanje zamaskiranih potujev, zasledovanje krojaških mravelj, za piko na i pa še ljubezenski prizor are macao, da o kakofoniji zvokov sploh ne izgubljam besed – reči čudovito je premalo!«

Direktor fotografije Bernard Perme dokumentarne filme o naravi in živalih snema že več kot 20 let in zelo dobro pozna biotsko pestrost v Sloveniji. Pokrajina v Kostariki ga je nemudoma prevzela. »Navdušen sem bil, da smo prebivali sredi deževnega gozda. Tako sva lahko zjutraj in zvečer le nekaj korakov stran od postaje snemala neverjetne zvoke in prizore. Podnevi je bilo zelo naporno. Bilo je vroče s skoraj 100-odstotno vlago v zraku. Veliko smo hodili, kar je bilo z nahrbtnikom, polnim snemalne opreme, ki je tehtala približno 20 kg, zelo naporno. Posnela sva 18 ur odličnih posnetkov, ki sva jih ponoči prepisovala na trde diske in jih popisovala.
Najbolj me je očarala bogata raznovrstnost živali, ki nama jih je uspelo posneti, ne da bi bilo treba nanje čakati v zasedi več ur. Pokrajina je navdušujoče drugačna kot pri nas in motivov ne zmanjka.«

Vira fotografij: dr. Tom Turk in Anja Čuček