Le nekaj ur prej, ob 19.30, pa bo premierno v živo izvedena v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu v Ljubljani.
V osrednjih vlogah nastopajo Nina Valič (Ines), Matija Vastl (Garcin) in Saša Pavlin Stošić (Estelle) in Matija Rozman (sobar). Radijsko igro je režiral Klemen Markovčič. Izvirno glasbo pa podpisuje Silence (Boris Benko, Primož Hladnik).
Vsebina
Sartre dogajanje drame Zaprta vrata postavi v sodoben »pekel«. Vanj so umeščeni tisti, ki ne priznajo svoje svobode in odgovornosti. Medsebojna soodvisnost v zamejenem prostoru brez oken in naravne svetlobe pa jih prisili v izpovedi in avtorefleksije. Človek je torej »obsojen« na svobodo in kriv za usodo, ki si jo je sam izbral.
Izhodišča
Tokratno slušno branje Sartrove enodejanke je prvenstveno namenjeno dijakom, torej generaciji Z, ki bo o Sartrovi drami razmišljala v svojih maturitetnih esejih. Predstavitev fabule je zato karseda berljiva in jasna. Hkrati pa je želja, da bi njena zgostitev, sicer nujna za slušni format, omogočila tudi izostritev temeljnih sporočil drame, zlasti njeno etično dimenzijo. Ta je sicer imela jasen zgodovinski kontekst, kot pa vemo, se zgodovina žal ves čas ponavlja. Zato moramo verjeti, da so generacije vendarle (lahko) zrelejše z izkušnjami preteklih generacij.
V slušni izvedbi drame so zato namenoma ohranjeni tudi deli, ki so za mladega odraslega človeka v njegovem življenjskem trenutku težje razumljivi, ker preprosto še nima dovolj izkušenj in let, a so prav gotovo pomembna popotnica za čas pozneje. Uho in mali možgani so namreč dobri sopotniki spomina in njegova podpora.
Pristopi
Živa izvedba radijske igre širi performativne možnosti tega slušnega žanra, sicer pa ohranja dve temeljni izrazni možnosti – človeški glas in glasbo. Ker je enodejanka del lektire, je v slušnem delu performativni okvir igre razširjen tudi s faktografskimi podatki učne snovi.
Tako slušna igra kot javna izvedba in spletna vsebina na zahtevo postanejo tudi svojevrstna učna ura, razširjeno in obogateno didaktično gradivo pri obravnavi učne snovi. Kažejo na komplementarne možnosti izobraževalnih procesov in so lahko primer dobre prakse kulturno-umetnostne vzgoje.
Lektira ni nekaj, kar je »nujno zlo« za dijaka, pač pa zlasti v takšni slušni obliki spodbuda njegovemu abstraktnemu razmišljanju, bistrenju notranjih horizontov in širjenju učne snovi.
