Francoski pesnik, dramatik in diplomat Paul Claudel (1868−1955) je bil najprej študent političnih znanosti in prava. Strokovno je bil dejaven na gospodarskem področju, kot diplomat je deloval po vsem svetu. Izhodišča njegovega literarnega ustvarjanja pa so bili dogma, kult in mistika. Najprej je pisal liriko in dramske, lirično obarvane pesnitve, v njih je častil božjo milost in stvarjenje. Med številnimi pretežno simbolističnimi dramami, v katerih je človekovo usodo in usodo sveta dojemal znotraj božjega reda, posebno mesto zavzema prav besedilo Marijino oznanjenje (orig. L'Annonce faite à Marie, 1912). Kot avtorja in krščanskega misleca ga javnost še zmeraj dojema kontroverzno.

Claudelove drame niso doživele uprizoritev na slovenskih odrih vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, čeprav je na primer Marijino oznanjenje že leta 1926 prevedel Anton Debeljak. Edvard Kocbek, eden izmed njegovih slovenskih podpornikov, ga je imenoval za »genija, velikana, podobnega gori«. Besedilo je prvo slovensko uprizoritev dočakalo šele leta 1988 v Mestnem gledališču ljubljanskem v režiji Dušana Mlakarja in v prevodu Aleša Bergerja, ki je Claudela označil za »umetnika besede, ki mu stavek teče tako, da skuša biti prevajalec le ponižni sluga in dober posrednik njegovih misli«.

V Marijinem oznanjenju pisec razlaga o mestu ženske v božjem načrtu. Evina hči, skušnjavka in vir zla, je tudi Marijin otrok, začetnica človekovega iskanja odrešitve (v besedilo je menda vključil avtobiografske elemente ljubosumja med svojima sestrama). Mlada podeželska ženska zboli za gobavostjo, ker je iz sočutja in dobrotljivosti za slovo poljubila gobavega arhitekta, svojega zavojevalca. Ko jo zapusti še zaročenec, odide med gobavce in se še bolj goreče posveti Bogu. S čudežno ozdravitvijo arhitekta in obujenjem mrtvega otroka svoje tekmovalne sestre na božično noč prevzame hkrati vlogo odrešenika in matere odrešenika.

Za radio je besedilo priredila dramaturginja Ana Kržišnik Blažica: »Claudel skozi svetniško Violaine pripoveduje o odrešenju po ženski poti. Tako sicer zgodba o srednjeveškem svetu, polnem vojn, bolezni ter iskanja duhovnih poti, postane nenavadno aktualna in v času osvobajanja ženske moči v današnjem času zaživi v povsem sodobni luči. Zdi se, kot da bi bilo napisano z mislijo na današnji dan, v času nastanka pa je bilo najbrž precej nenavadno. Očara nas s svojo mehko ljubeznijo do obravnavane teme, z močjo svoje vere, z možnostjo čudeža in ženske duhovne moči, ki je bila stoletja zatrta in se danes prebuja. Pri priredbi sem želela današnjemu poslušalcu približati prav to, vero v človeško duhovno moč, ne glede na zgodovinski čas, zanos Claudelovega mističnega čustva, tako neobičajnega za sodobnega človeka, in še izostriti tako rekoč filmsko epskost besedila.«

Igro je zrežirala Ana Krauthaker: »Postavljati Claudelovo Marijino oznanjenje v današnjem času je nenavadno, saj se zdi, da ne gre toliko za dialog kot za Claudelov monolog, pri čemer avtor uporablja črno-belo tehniko dobrega in slabega, in medtem ko je na nekaterih mestih neprepričljivo premočrten, je hkrati paradoksalen in zagoneten. A taka sta bila verjetno tudi Claudelov notranji svet in mogoče tudi njegova zunanja podoba. Morda je prav premočrtnost v ponotranjeni religioznosti tisto, kar govori o večnem človeku in o njegovem iskanju izhoda. Na teh drobcih so se lomile interpretacije, na tem razbrazdanem terenu je nastala glasba, ki je poleg interpretacije osrednja podstat koncepta. Vse drugo je tišina – počitek med prenapetimi stanji, ki smo jim morda ne povsem zavedno podvrženi tudi danes, čeprav v povsem drugih oblikah.«

Prav za glasbo si je režiserka izbrala dva sodelavca: avtorja glasbe in glasbenika Gorana Krmaca in glasbenega oblikovalca Luka Hočevarja. Tonska mojstrica je bila Sonja Strenar.

Poleg osrednje vloge, ki jo je interpretirala Anja Novak, so druge interpretirali igralci Matija Rozman, Saša Tabaković, Branko Jordan, Ana Urbanc in Vesna Jevnikar.

Anja Novak: »Vloga Violaine je neprenehno sprehajanje po meji verjetnega in neverjetnega, po meji iskrene ljubezni in morda ezoterične spiritualnosti, po meji oprijemljivega in nečesa izgubljenega med oblaki ter nenazadnje po meji nedolžnosti in nevarnega občutka biti nekaj posebnega. Kako narediti ta lik Violaine takšen, da poslušalcem ne bi šla zgolj na živce s svojo naivno predanostjo, ljubeznijo in vero, temveč da bi jo lahko razumeli, jo začutili kot realnega pod kožo krvavega človeka, se morda celo poistovetili z njo in hkrati verjeli v čudeže? To je bilo moje največje vprašanje. Seveda je odgovor preprost in je pravzaprav to, kar naj bi igralec počel: se brezpogojno postaviti v vlogo, ki jo igraš, ter predvsem začutiti kontekst celote. Ampak za to je velikokrat, sploh če želimo, da je zadeva večplastna in razumljena, potreben čas. Ta čas pa nam je bil zaradi koronavirusa na srečo dan. Snemali smo namreč v dveh delih z velikim, skoraj dvomesečnim premorom in nadaljevanje snemanja je kljub strahu, da bomo popolnoma izgubljeni po tolikšnem času, steklo veliko hitreje. V vmesnem času so liki namreč živeli z nami in se v nas usedli, zato smo potem laže, točneje in z večjo gotovostjo izrekali njihove besede, ki niso vsakodnevni realizem. Vseeno mi je tudi še v drugem snemanju ostal izziv, kako z glasom prenesti to, kar bi se sicer lahko zgodilo v očeh, na obrazu ali v telesu, sploh pri intimnih osebnih srečanjih med liki. Radio je pač medij, ki v celoti slika z glasom oziroma zvokom. Pri tem nas je čudovito usmerjala režiserka Ana Krauthaker s svojim izurjenim ušesom oziroma posluhom. Upam, da nam je vsem skupaj uspelo narediti zgodbo, ki bo poslušalce popeljala v svet, ki ga je Claudel nekoč zapisal.«

Prav to bodo poslušalci lahko preverili že ob premieri na programu Ars v ponedeljek, 15. avgusta, ob 22.05 in nato na ars.rtvslo.si.