Ne bi šel rad na luno živet, meni je dober ta svet. Jaz sem tukaj kot doma. In ne bi menjal teh ljudi, z njimi se mi dobro godi. Skoraj vse jih že poznam. Spomine zbiram, sanje lovim, z njimi dobro živim... In stalno ponavljam: ne zbujam se zjutraj, da bi slišal vesti, meni čisto zadošča, da odprem oči - in rečem: zdaj smo pa vsi. Jaz se tišine najbolj bojim, če vsi molčijo, najbolj trpim. Jaz sem tisti, ki rad govori in ne bi rad kdo drug postal. Doslej sem se že dobro spoznal. Jaz sem sebi čisto okej. Ne hodim po svetu, da bi srečal ljudi, meni čisto zadošča, da zjutraj odprem oči - in rečem: zdaj smo pa vsi.
Žirija za podelitev nagrade Franeta Milčinskega – Ježka, ki jo sestavljajo predsednik žirije Slavko Hren in člani Branka Bezeljak, Gabrijela Gruden, Metka Hojnik Verdev, Mitja Rotovnik, dr. Andrej Stopar in Andrej Vajevec se je odločila, da letošnjo nagrado Franeta Milčinskega – Ježka prejme Drago Mislej – Mef.
Letošnjemu nagrajencu bomo posvetili oddajo Vikend paket, ki bo na sporedu v nedeljo, 5. novembra 2017, ob 17.20 na prvem programu Televizije Slovenija, ko bo tudi uradno prejel nagrado.
Žirija je v obrazložitvi prejemnika nagrade zapisala: "Duhovit Primorec s smislom za mediteransko improvizacijo v slovenskem kulturnem prostoru ustvarja že več kot štirideset let. Mnogi ga poznajo predvsem kot pisca besedil za pop glasbenike in skupine. Mef je avtor besedil številnih uspešnic skupin Prizma, Bazar, Kameleoni, Kalamari, Halo, Avtomobili, Ana Pupedan, Tabu ter pevcev in pevk, kot so Tinkara Kovač, Anika Horvat, Lara Baruca, Monika Pučelj, Bilbi, Slavko Ivančič, Tulio Furlanič in drugi. Le nekaj naslovov njegovih glasbenih uspešnic: Portorož 1903, Dober dan, še zaspan, Amerika, Lahko noč, Piran, Veter z juga, Črta, Ko mene več ne bo ... Napisal je okoli petsto besedil zase in za druge, bil je skoraj "aboniran" na nagrado za najboljše besedilo na festivalu Melodije morja in sonca, nagradili pa so ga tudi na ponovno oživljeni Slovenski popevki.
Osebnost in ustvarjalnost Draga Misleja Mefa segata dlje od površne pozornosti javnosti, v širše družbene odnose in prostore, v sfere medsebojnih človeških odnosov, ki jih zna s svojo prijetno naravo narediti vsaj znosnejše, če ne že pristnejše in toplejše. Od vseh talentov, ki mu jih je naklonila mati narava - od veščine pisanja, duhovitega pripovedovanja do igranja kitare - je prav v sočutni človečnosti nemara najbolj blizu hudomušnemu Ježkovemu duhu, njegovi prodorni misli in ironiji (nikoli pa cinizmu!), ki ga posebej časti po Franetu Milčinskem imenovana ertevejevska nagrada.
Mefa odlikuje dobronamerna človeška natura. V razdejani družbeni in medijski krajini v različnih medijih govori in piše o tistem nekaj, kar se je imenovalo kolektivni duh in pripadnost. Tistem, kar nas je delalo boljše. Z zanj značilno lahkotnostjo z vsakim živim bitjem najde stik in, če le more, nesebično pomaga. Vzame si čas za zgodbe drugih, njihove usode nehote najdejo odmev v njegovih besedilih. Zato se ne čudimo, od kod v njegovih besedilih lokalni "modeli" kot so Gina, Anita, Greta, Aksinija, pa Aldov avto, Marija, ki je niso našli ... ali pa pozabljeni kipar Oreste Dequel. Za razliko od mnogih, nikoli ne sili v ospredje, tudi njegova radijska in televizijska ustvarjalnost se gibljeta v duhu Franeta Milčinskega-Ježka, ki je o sebi med drugim dejal: "Jaz nisem kulturnik, sem samo neke vrste komunalna usluga, dvorni norec Njegovega veličanstva Ljudstva."
Bil je tudi vselej zgodbar. Besedila, ki jih Mef piše zase ali druge, so zapomljiva tudi zaradi otipljive življenjskosti. Današnja individualizirana izkušnja sprejemanja popularnih kulturnih vsebin zelo ustreza potrošniški družbi; ponudniki kulturno-zabavnih atrakcij se skušajo maksimalno prilagajati željam posameznikov, ki še nikoli doslej niso imeli tolikšnega vpliva na ponudbo vedno bolj plehkih vsebin v območju minljive mimobežnosti. Vse redkeje naletimo na kulturne produkte, ki bi zaznamovali širši družbeni prostor tako, da se dotaknejo tudi tistih, ki s fenomeni skupnosti niso hoteli imeti opravka. S tem prav gotovo izgubljamo pomemben del javnega življenja. Drago Mislej Mef se s svojim nesebičnim organizacijskim, animatorskim, kulturnim delom v Izoli, kjer je dvanajst let organiziral in vodil Festival Mediteran, s katerim je promoviral drugačnost v glasbi in svetovno glasbeno dediščino, v novejših časih pa z različnimi glasbenimi in družabnimi dogodki "Pri špini", noče vdati. Vztraja. Tudi z ustvarjanjem v skupini Mef&NOB, ki nastopa v dveh izvedbah: mehkejši akustični ter večji ter trši rockovsko-jazzovski zasedbi. S prijatelji je posnel tri albume, mnoge skladbe so postale uspešnice, ubrane že skoraj dylanovsko. Ko jih s svojim raskavim glasom odpoje, jih podpre tudi z ustreznim glasbenim izrazom in vedno boljšimi aranžmaji, ki so delo skupine in koprskega producenta Andree F-ja. Nihče ne zveni kot on, kadar pripoveduje svoje zgodbe.
Če bi bil Ježek še vedno med nami, bi se z Mefom gotovo dobro ujela ..."
O tem, da je šla nagrada Franeta Milčinskega Ježka v prave roke, govori tudi njegova odločitev, potem ko je izvedel za nagrado. Drago Mislej Mef bo finančni del nagrade namenil mladim glasbenim ustvarjalcem, ki se na začetku svojih poti dostikrat soočajo tudi s pomanjkanjem sredstev. Tako bo njihova mladostna energija in ustvarjalnost lažje dobila krila.
V želji, da bi vzpodbudili izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo žlahtni tradiciji Ježkovega duha, je Programski svet RTV Slovenija letos že devetindvajsetič podelil nagrado Franeta Milčinskega - Ježka. Dosedanji prejemniki Ježkove nagrade so: Marjan Marinc, Bojan Adamič, Srečko Golob, Urban Koder, Iztok Mlakar, Mojmir Sepe, Ervin Fritz, Jani Kovačič, Tomaž Pengov, Pavel Lužan, Gojmir Lešnjak, Vita Mavrič, Zlatko Šugman, Jure Ivanušič, Črt Škodlar, Nataša Tič Ralijan, Andrej Rozman Roza, Sašo Hribar, Kolektiv Narobov, Adi Smolar, Tone Partljič (za življenjsko delo), Lado Leskovar, Vinko Möderndorfer, Barbara Cerar in Tone Fornezzi – Tof (za življenjsko delo), Tilen Artač, Toni Gašperič, Marko Radmilovič, Ljerka Belak in Desa Muck.
Ne bi šel rad na luno živet, meni je dober ta svet. Jaz sem tukaj kot doma. In ne bi menjal teh ljudi, z njimi se mi dobro godi. Skoraj vse jih že poznam. Spomine zbiram, sanje lovim, z njimi dobro živim... In stalno ponavljam: ne zbujam se zjutraj, da bi slišal vesti, meni čisto zadošča, da odprem oči - in rečem: zdaj smo pa vsi. Jaz se tišine najbolj bojim, če vsi molčijo, najbolj trpim. Jaz sem tisti, ki rad govori in ne bi rad kdo drug postal. Doslej sem se že dobro spoznal. Jaz sem sebi čisto okej. Ne hodim po svetu, da bi srečal ljudi, meni čisto zadošča, da zjutraj odprem oči - in rečem: zdaj smo pa vsi.
