Pred 40 leti še nihče ni slutil katastrofe, ki je čez pičli dve olimpijadi doletela ljudi in mesto in zaradi česar spomin na Sarajevo 1984 živi svoje posebno življenje. Takrat je Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) na zunaj delovala enotno združena v bratstvu. Unikum med dvema sovražnima in sistemsko nasprotnima blokoma, s katerima je znala govoriti in sodelovati. V pretresih in konfliktih 80. let je Sarajevo prišlo kot kraj srečanja, kjer se je lahko govorilo o olimpijskem miru.

V kakšnih olimpijskih časih se je dogajalo Sarajevo 1984?

Sarajevo 1984 so bile igre med dvema bojkotoma. Po največjem olimpijskem bojkotu in tik pred povračilnim bojkotom v merjenju Zahod – Vzhod. Lake Placid 1980 je potekal v senci napovedi zahodnih držav, da bodo poleti tistega leta bojkotirale Moskvo 1980. Nekaj tednov pred zimskimi igrami v ZDA je invazija Sovjetske zveze v Afganistanu sprožila vrhunec hladnovojnega obračunavanja v športu. 66 držav je na koncu res bojkotiralo prve olimpijske igre v komunističnem svetu poleti 1980 v Moskvi. Čez štiri leta je vzhodni blok vrnil udarec in 14 držav je bojkotiralo Los Angeles 1984.

Reagan v Beli hiši, v Kremlju umrl Andropov

Februarja leta 1984 je bil predsednik ZDA Ronald Reagan, ki je zaključeval svoj prvi mandat. le nekaj dni pred novim letom pa je zaukazal invazijo na Grenado. Na čelu Sovjetske zveze so se vrstili ostareli in oboleli tovariši. Na drugi dan iger v Sarajevu je v Kremlju umrl predsednik prezidija vrhovnega sovjeta Jurij Andropov. Ob zori perestrojke in glasnosti je Sovjetska zveza delovala kot na vrhuncu svojih moči.

Čas prve polovice 80. let sta močno zaznamovala papež Janez Pavel II. in britanska premierka Margaret Thatcher, ki je na volitva požela sadove vojaške zmage nad Argentino, a jo je takoj po igrah doletela enoletna stavka britanskih rudarjev. V Nemčiji je Helmut Kohl šele začenjal dolgo kanclersko pot, v Franciji je bil Francois Mitterand v svojem tretjem letu predsednikovanja.

Indijo je že četrti mandat vodila Indira Gandi, ki pa ni preživela leta 1984, na Kitajskem je Dženg Šjaoping preusmerjal državo skozi reforme popolne preobrazbe. Za piko na i so se Kitajci dogovorili z Britanci, da jim ti vrnejo Hongkong, a šele leta 1997.

Vojni v Afganistanu se je kot osrednji konflikt časa sočasno pridružila iransko-iraška vojna (1980-1988). Bližnji vzhod je bil dodatno zaznamovan z libanonsko državljansko vojno. Mesec dni po Sarajevu so tako ugrabili vodjo Cie v državi Billa Buckleyja. Vzhodna Azija je še premlevala sovjetsko sestrelitev korejskega potniškega letala.

Državljanske vojne v Salvadorju, Gvatemali in Nikaragvi so bile še tri vroča hladnovojna bojišča, podobno je bilo v Angoli in Mozambiku. V Evropi ni šlo brez novih bomb povezanih s Severno Irsko (decembra 1983 je IRA izvedla bombni napad na veleblagovnico Harrods v Londonu) in Baskijo (vodi smrti so začeli napadati ETO).

Svetovno javnost so pretresale podobe lakote v Etiopiji (1983-1985), ki je terjala štiri milijone žrtev. Konec leta je Bob Geldof zbral britanske glasbenike v okviru Band Aida, ki je izdal pesem "Do They Know It's Christmas?", kar je pripeljalo do izvedbe koncerta Live Aid.

Predsednik Špiljak, premierka Milka Planinc

V tem napetem času se je brez političnega vznemirjenja odvilo Sarajevo 1984. Prve zimske olimpijske igre v komunističnem svetu, so poudarjali na Zahodu in Vzhodu, zlasti pa v ZDA, od koder je prišla velika večina pokroviteljskega in medijskega denarja. Zaznati ni bilo niti besede o morebitnem bojkotu, saj se je Jugoslavija kot načelnica gibanja neuvrščenih držav uvrščala med oba hladnovojna bloka.

Jugoslavija se je oprijemala ideje "Po Titu Tito" in rotacijsko vsako leto po republiškem ključu menjavala predsednika predsedstva in verjela v kolektivno moč partije. V času iger je bil formalni vodja države Mika Špiljak, predsednica vlade pa Milka Planinc (1982–1986). Najbolje je politični kapital iger izkoristil vodja lokalnega organizacijskega komiteja Branko Mikulič, ki je bil za uspešno izvedene igre maja 1986 nagrajen z mestom predsednika vlade, kjer pa so mu spolzele še ene izmed zadnjih priložnosti, da bi še rešil SFRJ.

Po bankrotu gospodarsko razdvojena država

Kriza projekta socialistične Jugoslavije je bila namreč očitna: Kosovo je eksplodiralo leta 1981, naftne krize in dolžniška kriza so gospodarstvo pahnile na rob, državo pa v bankrot 1981/82, kar je zatem z nepriljubljenimi ukrepi skušala reševati premierka Milka Planinc. Razvpiti boni za nakup goriva, depoziti za prehod meje, pomanjkanje potrošnih dobrin (pregovorno kava, čokolada in pralni prašek), redukcije elektrike.

Gospodarska kriza se je zrcalila v prekinitvah dela (stavkah), vse višji brezposelnosti (v BiH-u uradno 14-odstotna), izseljevanje v razvitejši republiki ali tujino.

Na drugi strani je v Sloveniji vladala skorajda polna zaposlenost, gospodarstvo je vse več izmenjave opravilo z Evropsko gospodarsko skupnostjo. Hrvaška ji je vztrajno sledila, sočasno je izkoriščala razmah turizma. V gospodarskih tokovih in razvoju sta se severozahodni republiki vse hitreje oddaljevali od preostalih štirih republik.

Zunanjepolitično se je jugoslovanski paradni konj – gibanje neuvrščenih – znašlo v najhujši krizi zaradi razkola po sovjetski invaziji v Afganistan. Sočasno je teklo kar nekaj spopadov med članicami, izstopali so vojna med Iranom in Irakom (1980–1988), invazija Vietnama v Kambodži ter spopadi med Libijo in Čadom.

A to so bile težave, na katere se je pred 40 leti za kratek čas pozabilo. Zima 1983/1984 je v Jugoslaviji potekala spodbudno in Sarajevo 1984 je pričaralo privid uspešne Jugoslavije, ki nekako združi socializem s kapitalističnimi načeli ter poskrbi za blagostanje svojih narodov in republik.

Kako se je rodila ideja in kandidatura?

Slovenci, ki so odigrali ključno vlogo pri gradnji, izvedbi in sami udeležbi, so se znali pridušati, da bi sarajevske igre morali gostiti v edini zimskošportno zavedni republiki. Predlog za zimske olimpijske igre v Sarajevu je prva podala Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki je leta 1968 izdala študijo "Možnosti in težave razvoja zimskega turizma v Jugoslaviji".

Takratni predsednik predsedstva Bosne in Hercegovine Džemal Bijedić si je idejo dobro zapomnil in jo hitro podprl. Leta 1970 so mestne oblasti v Sarajevu to razdelale v projekt, s katerim bi razvili vzdržno večje zimskošportno središče okoli glavnega mesta BiH-a. Leta 1971 je po obračunu z liberalnim valom v Jugoslaviji na mesto predsednika zveznega izvršnega sveta napredoval Bijedić, ki je kot jugoslovanski premier v naslednjih letih ključno podpiral sarajevsko kandidaturo.

Zaradi modernizacije mesta in časovnice so Sarajevčani raje preskočili kandidaturo za ZOI 1980 in vse moči usmerili v ZOI 1984. Maja 1977 se je oblikoval pripravljalni odbor, 23. novembra 1977 je odbor za kandidaturo javno predstavil predlog, katerega bistvo je bilo izredna zgoščenost prizorišč sredi tako rekoč novega velikega mesta, ki je bilo s pol milijona prebivalcev tretje največje v Jugoslaviji. Celotne igre v radiju 25 kilometrov in uspešno lobiranje so v Atenah 18. maja 1978 prinesli Sarajevu zmago nad favoriziranima Saporom in Göteborgom.

Projekt Sarajevo 1984 se je začel uresničevati. Prvotni proračun 150 milijonov dolarjev so sprva skrčili na 130 milijonov, a v končnem uradnem poročilu so potrdili, da je proračun iger znašel 203 milijone dolarjev, pod črto pa je bilo za 12 milijonov dolarjev dobička.

Prodanih je bilo 250 tisoč vstopnic, velika večina tekmovanj je bila razprodanih. Z iger je poročalo 2363 akreditiranih novinarjev, še 5030 je bilo televizijcev in radijcev. Medijska podoba Sarajeva 1984 je očarala prisotne, ki so vse skupaj ponesli v svet.

"Olimpijsko gibanje je bilo obogateno. Prvič je olimpijske igre organiziralo celotno ljudstvo," je ob koncu povzel predsednik MOK-a Juan Antonio Samaranch.

Glavna polemika: prepoved nastopa profesionalcem

Športno pred igrami vseeno ni šlo brez afer. Mednarodna smučarska zveza (FIS) je prepovedala nastop dvema največjima zvezdnikoma. Marc Girardelli in dvakratni prvak iz Lake Placida Ingemark Stenmark sta namreč prek t. i. licence B prejemala denar neposredno od pokroviteljev, in ne prek svoje krovne zveze, zaradi česar sta bila opredeljena kot profesionalca, ki sta lahko nastopala v svetovnem pokalu, ne pa na "amaterskih" olimpijskih igrah.

Podoben spor o (ne)profesionalnih športnikih se je odvil med ZDA in Kanado glede statusa njihovih hokejistov. Kanadčani in IIHF so vztrajali, da so profesionalci zgolj hokejisti z več kot 10 odigranimi tekmami v NHL-u, medtem ko so Američani zahtevali, da se izločijo vsi igralci, ki so odigrali kakšno tekmo ali pa zgolj imajo pogodbo z NHL-klubi, zanje pa še niso igrali.

Pred 40 leti je IIHF kot profesionalno ligo dojemal zgolj NHL, tako da tudi Švedi in Finci niso bili ogroženi, kaj šele dobro plačani reprezentanti Češkoslovaške in Sovjetske zveze. Branilci naslova Američani so pogoreli, Kanadčani pa so v skupini za medalje brez osvojene točke ostali praznih rok.