Celovec. Ko so se 27. junija 1991 po slovesni razglasitvi Republike Slovenije začeli pomikati tanki Jugoslovanske ljudske armade (JLA) proti Ljubljani in se je začela 10-dnevna vojna v deželi na sončni strani Karavank, je bilo to za tedanjega konzula v Celovcu Milana Jazbeca še posebej dramatično. Prišel je leta 1991 v Celovec kot konzul Socialistične federativne Republike Jugoslavije. Z razglasitvijo samostojne slovenske države pa je postal čez noč konzul Republike Slovenije in odgovoren Ljubljani ter ne Beogradu.

Dobival je tudi grožnje s smrtjo
"Bil je to čas preloma, nismo vedeli, kako se bo zadeva izšla," je Jazbec po 30 letih, v četrtek, 23. junija, povedal na tradicionalnem sprejemu celovškega generalnega konzulata Republike Slovenije ob Dnevu državnosti – sprejema, ki je bil hkrati v znamenju okroglega jubileja slovenskega konzulata. Takrat so bili na konzulatu štirje uslužbenci iz Slovenije, štirje iz Srbije ter štirje iz Bosne in Hercegovine. Ko se je 10-dnevna vojna končala z moratorijem, je Jazbec v času moratorija ostal sam na celovškem konzulatu in dobival tudi tajne grožnje, da ga bodo umorili.

Odprtje v Gospodarski zbornici
Po mednarodnopravnem priznanju Slovenije kot samostojne države januarja 1992 pa je Milan Jazbec postal uradno prvi konzul Republike Slovenije v Celovcu. Hkrati so se začeli novi problemi: prvi konzul samostojne slovenske države ni imel dostopa do svojega nekdanjega delovnega mesta na celovški Radetzkystraße. Beograd je dal zapreti konzulat, koroški in avstrijski uradi se niso prav upali, da bi ukrepali v prid novorojene slovenske države. Preko odvetniške pisarne Matevža Grilca je prišla zadeva celo pred ustavno sodišče – dokler ni tedanji celovški župan Leopold Guggenber leta 1996 odločil, da pripada poslopje, zgrajeno v letih 1956/57 po načrtih Janeza Oswalda, Republiki Sloveniji. To se je zgodilo štiri leta potem, ko je bilo 24. junija 1992 uradno odprtje generalnega konzulata v veliki dvorani Koroške gospodarske zbornice v Celovcu, na katerem je nastopil kot častni govornik prvi predsednik slovenskega parlamenta France Bučar. V tem času je vodil konzulat Karel Smolle kot častni konzul. Novembra 1992 je prevzel vodenje diplomatskega predstavništva slovenske države v Celovcu generalni konzul Jože Jeraj, prostori pa so bili do leta 1996, ko je župan Guggenberger izročil Sloveniji ključe za poslopje na Radetzkystraße, v celovški Bahnhofstraße.

"Dom za slovenske rojake"
Skratka, mlada slovenska država se lahko ozira na dokaj razgibano zgodovino svojega diplomatskega centra v prestolnici koroške dežele. Trenutno vodi Generalni konzulat Republike Slovenije v Celovcu Tone Novak, kateremu je pravna zaščita slovenske manjšine na Koroškem še posebej pri srcu. Sploh pa velja konzulat od vsega začetka za kraj srečanj in sodevanja med Republiko Slovenijo in deželo Koroško.

Kaiser: "Odlični odnosi"
Prav tako pa velja za kraj, na katerem imajo, tako meni nova predsednica slovenskega državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, "slovenski rojaki na Koroškem svoj dom". Ob tej priložnosti je izrazila tudi upanje, da bo "skozi strpen dialog in ob bistveno okrepljenem zaupanju možno izboljšati in realizirati napredek v dvojezičnem šolstvu ali sodstvu ter na drugih področjih slovenske narodne skupnosti". V imenu Koroške je (dvojezično) čestital deželni glavar Peter Kaiser in poudaril, da so se, odkar je Slovenija postala leta 2004 članica EU-ja, odnosi z Slovenijo "odlično razvili in da lahko skupno postanemo regija, zgledna tudi za druge".