Članice kreativne sekcije Slovenskega kulturnega društva Istra iz Pulja so se tudi letos, pred veliko nočjo, lotile izdelave pirhov in drugih velikonočnih izdelkov. Prazniki pa so tudi priložnost, ko se hote ali nehote odprejo skrinje spominov in zbudijo se zgodbe o krajih, časih in ljudeh.

Ob našem obisku v Slovenskem domu v Pulju, kjer je sedež društva Istra, je bilo zelo živahno. Članice društva so na ogled prinesle zaklade iz preteklosti. Spomine, ki pomenijo vez z domačimi kraji, ki so jih v večini zapustile v zgodnjem otroštvu. Prazniki, tudi velikonočni, so vedno priložnost, ko iz zakladnice spominov pokukajo obrazi, ki jih ni več, zadiši po domačem, kot nekoč, predmeti iz preteklosti zbudijo pozabljene zgodbe. , sicer vodja kreativne delavnice v društvu, se praznovanja velike noči v domačem Kozjanskem spominja takole:

»Nekoč je bilo tako, da smo košarico z velikonočnimi dobrotami v cerkev nesli otroci. Ni bilo razkošja, v njej je bil košček klobase ali košček mesa. In potica. Spomnim se, da sem mamo večkrat vprašala, zakaj ne dela potice tako, kot teta, ki je vanjo dala vedno orehe. Naša mama je namreč vedno spekla rožičevo potico. Mama mi je odgovorila, naj molčim in pojem to, kar je. Revščina je bila in mama ni mogla kupiti orehov. Meni se je ta potica zamerila, a sem jo pred nekaj leti vseeno spekla, ker sem hotela pokazati, kakšna je bila potica iz mojega otroštva. Sem jo seveda malo obogatila z limono in rumom. Pa so rekli, da je prav dobra.«

Kristina Kocanovič je v Pulj prišla iz Ruš pri Mariboru. Prihaja iz velike družine, sedem otrok je bilo. Kljub pomanjkanju, se rada spominja velikonočnih praznikov: »Mi smo bili zelo skromni. In takrat so bili prazniki za nas res prazniki. Mesa in sladkih dobrot si namreč nismo mogli privoščiti vsak dan. Ob veliki noči pa je bila miza svečano postavljena, na njej so bili krožniki iz porcelana, pa seveda dobrote, ki smo si jih strašno želeli in smo komaj čakali, da pridemo do njih. Ko smo se otroci zjutraj zbudili so nas straši najprej vprašali, če smo se že umili, šele potem smo se lahko usedli za mizo in to nam je bilo najlepše.«

Marija Mordej Gnidič je bila stara komaj leto in pol, ko se je s starši iz Slovenije preselila v Pulj. Mama je bila slaščičarka. Doma hrani še veliko njenih receptov, ki ji tu pa tam prav pridejo pri kuhi in peki. Spomin na otroštvo so tudi notni zapisi slovenskih ljudskih pesmi, ki sta jih prepevali skupaj z mamo.

Spomini so velika dragocenost

Klaudija Velimirovič nam je zaupala, da je družina iz rodne Brestovice na Krasu v Pulj prinesla stvari, ki so jim pomenile največ. Zanjo je morda največja dragocenost blazina, ki jo je naredila njena babica:

»Pravzaprav me stisne pri srcu, ko gledam to blazino. Namreč, med prvo svetovno vojno so vaščane moje vasi, ki je bila na obrobju doberdobske fronte, izselili v Avstrijo. Ko so se vrnili, je bila vas zravnana z zemljo. Vrnili so se v juniju, ko je bilo že prepozno, da bi kaj posejali na njivi. Lakota je bila velika. Moja stara mama si je oprtala kovček poln ročnih del in odšla v Slovenijo, da bi v zameno prinesla nekaj hrane. Za pol kovček teh dragocenih del pa je nazaj prinesla samo koruzno moko in nekaj kilogramov fižola.«

Spomini so velika dragocenost tudi za Bojano Hrovat, ki je z Notranjske v hrvaško Istro prišla leta 1954. Po prvem razredu osnovne šole. Danes živi obkrožena s predmeti, ki jo spominjajo, kdo je in od kod prihaja: »To je del mojega življenja, saj že 15 let živim v hiši, v kateri so živeli moji starši. Zame je to, da me obkrožajo stvari iz preteklosti, nekaj čisto normalnega. To nekaj pomeni. Je stik z mojim življenjem, kot mi pomeni Slovenija, ko jo obiščem.«

Vse te zgodbe bodo članice Slovenskega kulturnega društva Istra iz Pulja prav kmalu delile še z drugimi. V jeseni znova pripravljajo razstavo spominkov in spominov in prepričane so, da bodo ob njihovih, na dan prišle še številne druge zgodbe iz preteklosti.

Barbara Kampos

Foto: Davor Lonzarič

Celotni oddaji Primorski kraji in ljudje lahko prisluhnete na zgornji povezavi.