Razmere so zelo različne, pravi, najbolj vitalna je slovenska manjšina v Kvarnerju in Istri, veliko mladih pa imajo v Gorskem kotarju. Prepričana je, da bi lahko bil, glede na veljavno zakonodajo, položaj slovenske narodne skupnosti boljši.

Kljub zgledni manjšinski zakonodaji, ki jo je morala Hrvaška sprejeti tudi zaradi pritiska mednarodne skupnosti, ima slovenska narodna skupnost v primerjavi z drugimi manjšinami bistveno manj možnosti za ohranjanje svoje identitete. To se kaže tudi pri učenju slovenskega jezika na hrvaških osnovnih šolah. Pouk slovenščine kot obvezen izbirni predmet poteka na treh šolah na območju Reke in v Buzetu.

»Ni niti ene šole, ki bi omogočala dvojezični, kaj šele pouk v slovenščini. Kar imajo Čehi in Slovaki v Daruvarju in tistem delu Hrvaškem, je za slovensko manjšino, čeprav številčno primerljivo z madžarsko, češko, še enkrat močnejšo od slovaške, neprimerljivo. Ima bistveno manj možnosti, da ohranja svojo identiteto.«

Razlogi za to so večplastni, poudarja veleposlanica Smiljana Knez v pogovoru s Tanjo Borčić Bernard. Starši, če se že odločijo izpolniti vprašalnik, naletijo na težave pri vodstvih šol ali v okolju, kjer živijo. Pohvalen pa je odziv hrvaškega ministrstva za izobraževanje, ki hitro soglaša z uvedbo pouka, če vloga le pride do njih.

»Starši dvakrat premislijo, ali bodo izkoristili to pravico, saj samo okolje ni naklonjeno drugačnosti. Niso vsi ljudje pripravljeni izstopati, kar pa povsem razumem.«

Daljši pogovor Tanje Borčić Bernard z odhajajočo slovensko veleposlanico na Hrvaškem Smiljano Knez lahko slišite v tokratni oddaji.