Letos Slovenija in Hrvaška praznujeta 30 let samostojnosti. Pred tridesetimi leti je bil prehod iz ene države v drugo zelo vznemirljivo obdobje tako za Slovence kot tudi za državljane drugih republik, ki so prebivali v Sloveniji.

Hrvati so se začeli priseljevati v Slovenijo že v 60. in 70. letih, pa tudi po propadu Hrvaške pomladi leta 1971. O tem veliko ve predsednik prvega hrvaškega društva v Mariboru in častni hrvaški konzul Šime Ivanjko: "Selitev Hrvatov v Slovenijo v 60. in 70. letih je zelo kompleksna, ker so se poleg Hrvatov selili tudi ljudje iz drugih republik. Menim, da v družbenem okolju Slovenija ni preveč ločila Hrvatov od Srbov in Bosancev. Slovenci so nam vsem dali ime južni brat ali južni bratje, kar za Slovence ni bilo preveč pohvalno. Zanimivo je še to, da so bili Hrvati v Sloveniji v socializmu v nekdanji Jugoslaviji zaradi dogodkov v vojni vedno predmet kritike in obsojanja, bolj kot drugi narodi, tako da je bilo med Hrvati, ki so se v teh letih selili v Slovenijo, veliko strahu."

Hrvaško katoliško misijo je vodil Slovenec, jezuit
V Mariboru je bilo v 80. letih približno 5700 Hrvatov, veliko jih je bilo izobraženih. Zaradi takratnega razpoloženja se je pojavila potreba po instituciji, ki bi okoli sebe zbirala Hrvate. Družbene spremembe so vodile k ustanovitvi prvega hrvaškega društva v Sloveniji. "Kaj nas je spodbudilo, da bi tukaj v Sloveniji, še v nekdanji Jugoslaviji, ustanovili hrvaško društvo, nekakšno institucijo, okoli katere bi se zbirali Hrvati? Tukaj je bilo veliko število Hrvatov in so bili v povprečju zelo izobraženi. Ker so se otroci, ki so prihajali iz Hrvaške, teh je bilo približno 70, 80 odstotkov, šolali tukaj na industrijskih šolah, največ na IKŠ-ju. Šolali so se ob delu, gre pa za, lahko rečemo, tehnično inteligenco. Zamisel o takšni instituciji je obstajala že v preteklosti, ko smo ustanovili Hrvaško katoliško misijo, ki jo je vodil Slovenec, jezuit. Po predpisih Jugoslavije je bilo prepovedano zbiranje po nacionalni osnovi tako, da smo v postopku ustanovitve v letih 89 in 90 dokazovali, da so v društvu ne le Hrvati, ampak tudi zakonci, prijatelji iz Slovenije."

Glas za Slovenijo je glas za Hrvaško
Priprave so se začele jeseni leta 1990, ko je Vlašić, ki je delal v bolnišnici, zbral zdravnike, Mate Šimundić pa intelektualce na univerzi in so 16. decembra ustanovili društvo: "Ideja, zaradi katere smo pohiteli z ustanavljanjem, je bila pričakovani plebiscit. Zelo smo si prizadevali, da bi šli Hrvati na plebiscit in podprli Slovenijo, ker ta glas za Slovenijo je bil za nas tudi glas za Hrvaško. Verjeli smo, da bomo v novi državi svobodni. Organizirali smo predavanja o plebiscitu in kaj to pomeni za nas, mislim, da je 90 odstotkov Hrvatov volilo za."

Prva žrtev slovenske osamosvojitve je bil Hrvat
Prav tako je bil prva žrtev osamosvojitve Slovenije član HKD-ja Maribor, Josef Šimčik, Hrvat češkega rodu: "Vojaška vozila so prišla iz vojašnice, on je padel in so ga povozili. To je bila prva žrtev osamosvojitve Slovenije."

Kmalu se je začela vojna na Hrvaškem, kar je Hrvate v Sloveniji dodatno povezalo z rojaki iz domovine. Še posebno, po besedah dr. Šimeta Ivanjka, ko so začeli prihajati begunci iz Slavonije in Dubrovnika: "Pravzaprav je bilo naše društvo prvo, ki je začelo pobirati na železniški postaji begunce iz Slavonije in iz Dubrovnika. Nekaj časa sem živel v Dubrovniku in ti ljudje so mi bili zelo blizu. Nastanili smo jih po družinah."

Celjska listina
Hrvati v Sloveniji so bili trdno prepričani, da bodo lahko v Sloveniji uresničili svojo identiteto in ohranili svojo kulturo, kot je to obljubljala tako imenovana Celjska listina, skupni dokument, ki bi ga morala podpisati oba predsednika. Po besedah Ivanjka je predsednik Kučan od tega zadnji hip odstopil, Hrvati niso postali manjšina in njihov status ni urejen niti po tridesetih letih. Zato je po njegovih besedah začetno navdušenje zamenjalo razočaranje: "Bili smo strašansko navdušeni. Takrat je obstajalo prepričanje, da bosta Hrvaška in Slovenija zelo tesno sodelovali v prihajajočih časih. Zdi se mi, da je pobuda za tako imenovano Celjsko listino prišla iz Zagreba. Z njo naj bi bili vzpostavljeni temelji sodelovanja med Hrvaško in Slovenijo, da bosta skupaj pripravili pravni sistem za priznanje identitete Hrvatom in Slovencem, ki so bili takrat že priznani na Hrvaškem. Zato smo verjeli, da bomo Hrvati v Sloveniji z manj strahu in z več svoje identitete. Mogoče nismo razmišljali o manjšinah kot Italijani ali Madžari, ampak o neki identiteti. To se ni uresničilo in smo bili razočarani, še posebno ko je prišel predpis, da smo tujci, če nimamo državljanstva."

Čas zmede, izbrisa in arogance
V tistem času je bilo veliko zmede. V društvu so se, pripoveduje njegov prvi predsednik, sicer strokovnjak za gospodarsko pravo, trudili ljudem razložiti, naj sprejmejo slovensko državljanstvo, kar je večina tudi storila, ker je bilo veliko pravic vezano nanj: "Ko so se zgodili izbrisani februarja 1992, so bili zelo razočarani, ampak zgodovinsko gledano ne gre za razočaranje, ker je že Nietzsche rekel, da ko začne narod izgubljati spomin na preteklost in nekatere dobre stvari, kot smo jih pričakovali, to pomeni, da v politiki prevladujeta aroganca in pristranost."