Leta 1988 in 1989 je v Jugoslaviji vrelo – po republikah so se intenzivno sprejemala dopolnila k ustavi, ki so izboljševala položaje posameznih republik, demonstracije in druge javne manifestacije ljudskih zahtev, zaradi napetosti na Kosovu, ki so se stopnjevale že leta, pa se je v srbski soseščini razplamtelo t. i. mitingaštvo. In prav danes mineva 30 let, ko je bil miting napovedan tudi v Ljubljani. Zaradi usklajene in dobro organizirane akcije slovenskih organov za notranje zadeve ter ljubljanskih mestnih oblasti se je v središču Ljubljane zbrala le peščica protestnikov in miting je propadel.

O vzrokih mitingaškega gibanja in okoliščinah, ki so ga spremljale, smo se pogovarjali z zgodovinarjem Jurijem Hadalinom iz Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.

Poči na Kosovu

V 80. letih se stvari v Jugoslaviji začnejo zapletati. Udari gospodarska kriza, in le malo manjka, da bi Jugoslavijo upravljale mednarodne finančne ustanove. Pade življenjski standard, trgovine so prazne, primanjkuje dobrin. Vidne napetosti se pojavijo tudi na političnem prizorišču. "Spomladi leta 1981 poči na Kosovu. Kosovski Albanci želijo svoj status relativno suverene pokrajine v okviru Srbije povišati k republiki. Hkrati potekajo v Srbiji razprave, saj srbsko vodstvo opozarja, da je Srbija kot republika v podrejenem položaju, ker ima dve avtonomni pokrajini, nad katerimi nima vpliva, hkrati pa imata ti dve pokrajini v vseh svetih, predsedstvih ipd. pravico veta na odločitve srbske skupščine, zato morajo vedno delovati v popolnem soglasju," pojasnjuje Jurij Hadalin.

Kmalu se začnejo na Kosovu organizirati Srbi in Črnogorci. Izražati so začeli nezadovoljstvo nad položajem srbskega naroda v pokrajini. Razmerje prebivalstva se je namreč zelo hitro spreminjalo, prišlo je do demografske ekspanzije albanskih družin na Kosovu. Hkrati je bila to zelo nerazvita pokrajina z nizkim življenjskim standardom, kar je posledično povzročilo predvsem izseljevanje Srbov in Črnogorcev v iskanju boljšega ekonomskega položaja. Hadalin spomni, da so "kosovski Srbi prihajali na organizirane pohode proti Beogradu, zahtevali sestanke v skupščini ter problematizirali položaj srbskega prebivalstva na Kosovu in v Metohiji."

Vzpon in fenomen Slobodana Miloševića

Premiki se začnejo dogajati tudi v samem vrhu srbske zveze komunistov. 18. septembra 1987 se na 8. seji Centralnega komiteja ZK Srbije odvije odkrit boj za oblast, ki na politično pot dokončno izstreli Slobodana Miloševića, ta pa poruši most za svojim političnim mentorjem Ivanom Stambolićem. Čeprav ga je tudi ameriška Centralno obveščevalna agencija (CIA) označevala kot prozahodno usmerjenega ekonomista, bankirja, modernega človeka, kar so po Hadalinoviih besedah pokazali njeni nedavno deklasificirani dokumenti, pa se je Milošević izkazal predvsem kot zelo pragmatičen politik. "Od obiska Miloševića na Kosovu leta 1987, ko je izjavil znane besede 'Niko ne sme, da vas bije' (Nihče vas ne sme pretepati), so stvari eskalirale, zajahal je populistični nacionalistični val in ga jezdil naslednjih nekaj let vse do razpada Jugoslavije," dogodke, ki so sledili, označi naš sogovornik.

Nezadovoljni srbski demonstranti so tako prišli v stike s srbskim vodstvom in ti so začeli mitingaško gibanje. Hkrati je na zvezni ravni prišlo do trka dveh konceptov – eden je bil centralistični princip, s katerim je Miloševićevo vodstvo Srbiji skušalo pridobiti status, ki naj bi ji kot največji republiki s prebivalstvom, razseljenim vse naokoli, pripadal, drugi koncept pa sta imeli Slovenija in Hrvaška, ki sta bili prozahodno usmerjeni. Vzpostavita se dva tabora. "Srbija z mitingi vzpostavi hegemonijo, saj nastavijo svoje ljudi v Črni gori, Vojvodini in pozneje na Kosovu. Ob strani sta Bosna in Hercegovina ter Makedonija," pojasnjuje zgodovinar Hadalin. Ko so se iz Beograda ogromni protesti prenesli v drugo avtonomno pokrajino Vojvodino, so jih pogovorno poimenovali jogurtova revolucija, saj so ljudem, ki so jih na prizorišča vozili z avtobusi, dajali za malico jogurte in sendviče.

Slovenska podpora kosovskim rudarjem

Tudi v Sloveniji je v tem času vladalo posebno ozračje, ki so ga v Srbiji poimenovali kot "zgodil se je narod", a so se ljudje zbirali na manifestacijah v Ljubljani z drugačnimi nameni, protestirali so v aferi JBTZ, brala se je Majniška deklaracija.

"Ključno v vsej zgodbi je bilo kosovsko vprašanje. In tega vprašanja Slovenija vse, dokler se ni razplamtelo, sploh ni dojemala. Kot sem bral zapisnike predsedstev tistega časa, je Slovenija redno sledila srbski oziroma obče jugoslovanski liniji, da tam poteka protirevolucija, da je treba stvari pacificirati. Nobenega sočutja do albanskega prebivalstva ni bilo, to se pojavi šele konec 80. let," nadaljuje Hadalin. V Jugoslaviji je veljalo, da se republike ne vtikajo v notranje zadeve drugih republik. "Prvič, ko se je to zgodilo, je bilo zborovanje v Cankarjevem domu v podporo kosovskim rudarjem v Starem trgu februarja 1989, ki so hoteli preprečiti napovedano izničenje kosovske avtonomije. V Srbiji so to so razumeli kot vtikanje v notranje zadeve Srbije. Zato so izbrali Slovenijo kot naslednjo točko, kjer bi poskusili spet povedati, kakšno trpljenje doživljajo Srbi na Kosovu."

Prvi miting v Ljubljani je zato Združenje za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo in Metohijo, imenovano Božur, napovedalo že za 25. marca, a so ga prestavili, saj je bil v tem valu pomembnejši cilj organizatorjev discipliniranje "srbskih" ozemelj. Na poletnem mitingu v Beogradu se tako med drugim slišijo parole, da 'Jugoslavija razpada na Kosovu in v Sloveniji'. Vrhunec mitingi doživijo na Ušću in Gazimestanu, kjer je bilo uradno dva milijona ljudi.

Za preprečitev mitinga aktiviranih 9.000 ljudi

Za nov datum mitinga v Ljubljani so si izbrali 1. december 1989. "Slovenska javnost in politika – nihče si ni želel uvoza te revolucije. V Sloveniji sicer to ne bi bilo tako množično kot v drugih republikah, a lahko bi prišlo do stopnjevanja nasilja, če bi množice prišle iz Srbije in Kosova z vlaki v Ljubljano. Zato so slovenske oblasti na legalen način želele to preprečiti," izpostavlja naš sogovornik. Ljubljanski mestni sekretariat za notranje zadeve je zavrnil vlogo Božurja za izdajo dovoljenja za pripravo mitinga, medtem pa so na vseh ravneh v organih za notranje zadeve stekle priprave, kako zagotoviti javni red in mir ter preprečiti 'spontan' vznik množičnega zborovanja. Bali so se namreč, da ne bi mitingaši pod pretvezo, da gredo po nakupih čez mejo, izstopili v Ljubljani in miting kljub prepovedi izvedli.

Republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl je tudi imenoval operativni štab za vodenje akcije, ki so jo poimenovali "akcija Sever", saj so protestniki prihajali z južnega dela države. Akcijo je vodil šef slovenske milice Pavle Čelik, izvedli pa so tudi mobilizacijo rezervnega sestava milice. V noči pred 1. decembrom so bili organi za notranje zadeve v polni pripravljenosti, povezani tudi z železničarji, ki bi naj spremljali polnjenje vlakov in premike ljudi, še preden bi prišli na slovensko stran. Aktiviranih je bilo kar 9.000 ljudi – miličniki, kriminalisti, rezervisti milice, uslužbenci Službe državne varnosti), zaposleni v logistiki in administraciji organov za notranje zadeve.

"V srbskih časopisih so takrat objavljali opise, kako je videti Ljubljana pred napovedanim mitingom – skoraj so opisovali, kako se z deskami zabijajo okna, ker se ljudje tako zelo bojijo. Tednik Mladina je v Diareji objavil pikre komentarje dogajanja, ki so se glasili nekako 'Ko pridemo gor, nam bodo Slovenci dali in vodo in elektriko in sendviče!!! … Vse vam bomo dali, samo dol ostanite!'," se spominja Hadalin.

1. decembra 1989, na dan napovedanega mitinga, na vlakih, ki so bili napoteni v Slovenijo, ni bilo mitingašev, na trgu pred slovensko skupščino se je zbrala le peščica posameznikov ter množica novinarjev. Tudi v drugih delih Slovenije ni bilo nobenih posebnih akcij. "Gre za velik uspeh slovenske policije ter tudi notranje politike," izpostavi naš sogovornik.

Razvoj dogodkov si hitro sledi

V času po spodletelem mitingu v Ljubljani se začnejo stvari hitro odvijati: decembra slovenska skupščina sprejme zakon o demokratičnih volitvah, dober mesec pozneje se zgodi razpad Zveze komunistov Jugoslavije, srbska Socialistična zveza delovnega ljudstva pa nemudoma razglasi bojkot slovenskih proizvodov. "To je bila akcija, ki je jasno kazala, da je v državi nekaj narobe. Država že tako ali tako ni bila v najboljšem ekonomskem položaju, zato je težavno, da takrat zapiraš še notranji trg. Seveda pa je bila Slovenija zelo orientirana na ta trg in so se sankcije občutile," pojasnjuje Hadalin.

Še en velik kamen v mozaiku razpada Jugoslavije. Dve leti, ki sta sledili, sta bili nabiti z množico prelomnih odločitev in dogodkov, ki so pripeljali do dejanske odcepitve in osamosvojitve Slovenije.