Pomembna stopnja demokratizacije Slovenije je bilo nastajanje pluralnega političnega prostora. V drugi polovici 80. let so se vrstile različne civilnodružbene pobude po odpravi enopartijskega monopola. Leta 1988 so se opozicijske skupine začele povezovati, in ker je zakon prepovedoval strankarsko združevanje, so nastale zveze. Ker je ozračje v Jugoslaviji postajalo vse bolj napeto, Srbija pa je s spreminjanjem svoje ustave nakazovala željo po prevladi, je tudi v Sloveniji posebna komisija pripravila dopolnila k slovenski ustavi, ki so poudarila slovensko pravico do samoodločbe in določilo, da v družbenopolitičnem življenju enakopravno sodelujejo vse organizacije delovnih ljudi in občanov, ki delujejo v skladu z ustavo.

"Zveze, ki so nastale, so skušale doreči nacionalni program v odnosu do Jugoslavije, saj je bil tedaj v vzponu Slobodan Milošević, ki je želel centralizirati Jugoslavijo, JLA pa je grozila z izvedbo izrednih ukrepov v Sloveniji," je pojasnil zgodovinar Božo Repe. Čeprav so oblast in opozicijske skupine skupaj nastopile v začetku leta 1989 v podporo stavkajočim rudarjem na Kosovu, pa skupni program na koncu ni nastal. Opozicija je izdala Majniško deklaracijo, tedanje politične organizacije pa Temeljno listino Slovenije.

Smoletova okrogla miza

A pogovori so se nadaljevali. "Čeprav so bili na prihodnost Slovenije glede ureditve in v odnosu do Jugoslavije različni pogledi, je prišlo med opozicijo in oblastjo znotraj Socialistične zveze za t. i. Smoletovo okroglo mizo – predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije je bil Jože Smole – do poskusa dogovora glede volitev in volilne zakonodaje," je nadaljeval Repe. Nekaj časa je bila v razpravi ideja, da bi si vnaprej razdelili mesta v parlamentu, kot so to storili na Poljskem.

"A pokazalo se je, da stare politične stranke in strukture v sebi nimajo osamosvojitvenega naboja. Tisti, ki smo poznali zgodovinske silnice, smo vedeli, da če bomo izgubili čas, če se bomo še eno leto pogovarjali, kaj storiti, bo prepozno. Celo Zeleni Slovenije, ki smo bili politično zelo pluralni, smo na Smoletovih sestankih hitro vrgli puško v koruzo," se je na nedavnem omizju o procesu demokratizacije na TV Slovenija spominjal prvi predsednik Zelenih Dušan Plut.

Kakšen naj bo volilni sistem?

Dogovor o razdelitvi mest v politični skupščini tako ni uspel, zato so se posvetili spreminjanju volilne zakonodaje. Nove politične organizacije – imena stranka še niso uporabljali – so v svojih programih zahtevale uvedbo parlamentarne demokracije. Opozicija je želela manj zapleten volilni sistem, pogovori in dogovori so bili dolgi in naporni. Zakone, potrebne za izvedbo demokratičnih volitev, so v skupščini sprejeli konec decembra 1989, uvajali pa so neposredne in tajne volitve po kombiniranem sistemu v še vedno tridomno skupščino – za volitve v družbenopolitični zbor po proporcionalnem sistemu, za preostala dva zbora po večinskem. Skupščina je s tem še pred odpravo socialističnega sistema omogočila uvedbo parlamentarne demokracije.

Za sedeže v družbenopolitičnem zboru so lahko kandidirale le stranke, ki so imele vsaj 500 članov s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Politično stranko je lahko ustanovilo 20 polnoletnih državljanov. Že v začetku decembra so se opozicijske zveze Slovenska demokratična zveza, Slovenski krščanski demokrati in Socialdemokratska zveza Slovenije povezale v Demokratično opozicijo Slovenije, pozneje so se jim pridružili še Slovenska kmečka zveza, Zeleni Slovenije, Slovenska obrtniška stranka ter upokojenci, združeni v stranki Sivi panterji. V stranke so se začele preoblikovati tudi dotedanje vodilne družbenopolitične organizacije. Tudi Zveza komunistov Slovenije je postala samostojna slovenska stranka in se preimenovala v ZKS – Stranka demokratične prenove (ZKS–SDP), še pred njimi so to storili mladi v Zvezi socialistične mladine Slovenije in svojo kratico ZSMS interpretirali kot Za Svobodo Mislečega Sveta (po volitvah pa so postali Liberalna demokratska stranka).

Razpis volitev v skupščino in predsedstvo

Predsednik skupščine Miran Potrč je 8. januarja 1990 razpisal volitve za 8. april 1990 in stranke so se začele nanje pripravljati. Ob volitvah v tri zbore skupščine (vsaka je imela 80 delegatov, skupaj torej 240) so potekale še volitve štirih članov predsedstva Slovenije in volitve predsednika predsedstva Slovenije.

Poleg Demosa in prenovljenih nekdanjih družbenopolitičnih organizacij je na volitvah nastopilo še več drugih strank, kandidature za republiško skupščino je vložilo 15 strank in tri liste. 1921 je bilo kandidatov za poslance, za občinske skupščine je bilo 13.730 kandidatov, za člane predsedstva se je potegovalo 12 kandidatov, štirje pa za predsednika predsedstva.

Za člane predsedstva je kandidaturo vložilo sedem strank, kandidatov pa je bilo 12, saj so nekdanje družbenopolitične organizacije imele po več kandidatov, vsaka svojega kandidata so imele tudi štiri stranke Demosa. Kandidirali so: Ciril Zlobec (Socialistična zveza), Dušan Plut (Demos), Matjaž Kmecl (ZKS – Stranka demokratične prenove), Slavoj Žižek (ZSMS – liberalna stranka), Alojz Križman (ZSMS – liberalna stranka), Peter Novak (Socialistična zveza), Franc Miklavčič (Demos), Ivan Oman (Demos), Dimitrij Rupel (Demos), Boštjan M. Zupančič (ZKS – Stranka demokratične prenove), Bogdan Oblak (ZSMS – liberalna stranka), Miroslava Geč - Korošec (Socialistična zveza).

Za predsednika predsedstva pa Milan Kučan (ZKS – Stranka demokratične prenove), Jože Pučnik (Demos), Marko Demšar (ZSMS – Liberalna stranka) in Ivan Kramberger (s podpisi volivcev).

"Bil je arhetipski spopad. Vrh partije proti glavnemu disidentu. Kučan – Pučnik. Iskali smo nekoga, ki je bil zunaj tega, in smo predlagali Demšarja, ki ni bil politično konotiran. Bil je zdravnik. Zavedali smo se, da nismo imeli veliko možnosti, smo pa vseeno hoteli podati sporočilo," se je v zborniku Slovenija in pika! spominjal Gregor Golobič, takrat član Zveze socialistične mladine Slovenije.

Dodatna "posebnost" teh volitev je bil zagotovo predsedniški kandidat Ivan Kramberger – ki se je iz dela v Nemčiji, kjer se je izučil za zdravstvenega delavca ter nato patentiral inovacije na napravah za dializo – vrnil v Slovenijo. V lokalnem okolju je bil znan po svojih dobrotniških delih, znal pa je poskrbeti tudi za zapomnljivo opravo – vozil se je v avtomobilu, ki ga je sam sestavil, s sabo je imel opico, ljudi pa je nagovarjal na odprtih trgih mest in manjših krajev z neposredno govorico. Kandidiral je kot nestrankarski kandidat s podpisi volivcev.

Volilna kampanja

Predvolilno dogajanje in kampanja sta se zgostila v treh mesecih, v obdobju nove politične resničnosti, napetega ozračja v skupni državi in negotovega pričakovanja prihodnosti. "V kampanjo smo šli goli in bosi. Stavili smo na javna zborovanja, prisotnost na terenu. Spomnim se, da sva se z generalnim sekretarjem Petrom Jamnikarjem z njegovo katrco vozila po celotni Sloveniji, bencin smo plačevali iz lastnega žepa, a se nam to niti ni zdelo pomembno. Imeli smo tudi skupna velika zborovanja Demosa, prišlo je veliko ljudi, in proti koncu kampanje so sredstva javnega obveščanja že bolj prisluhnila tudi našim predlogom in spremljala našo kampanjo," je pogled na tisti razgibani čas v decembrskem intervjuju za MMC strnil Dušan Plut, ki se je s svojo stranko Zeleni Slovenije podal na volitve v skupščino, sam pa je kandidiral tudi za člana predsedstva Slovenije.

Stranke so se v svojih programih večinoma izrekale za suverenost Slovenije, razlikovale pa so se v načinu, kako jo doseči in kdaj, zavezovale so se demokraciji in spoštovanju človekovih pravic, prehod na tržno gospodarstvo, uvedbo podjetništva, večina jih omenja tudi pomembnost varovanja okolja. Poskušale so nagovoriti vse ljudi, le Slovenska obrtniško-podjetniška stranka se je potegovala predvsem za glasove obrtnikov in podjetnikov.

Prvič tudi za novinarje

Sorodna novica Spremljanje volitev leta 1990 je bilo nekaj novega tudi za novinarje

Množica kandidatov, novih strank in različnih stališč je bila novost tudi za novinarske poročevalce, še posebej za Televizijo Ljubljana, ki je prvič pripravljala volilne studie ter kopico soočenj kandidatov. Vodenje tega projekta je prevzel Branko Maksimovič. "S pomočjo kolegov dopisnikov iz tujine sem se razgledal po praksi pokrivanja volitev in predvolilnih kampanj v tujini. Glede na naše razmere sem predvidel, da naj bo poudarek na enakopravnem in enakomernem (samo)predstavljanju strank in list. Bilo jih je 18, zato vsem seveda ni bilo mogoče zagotoviti enake minutaže v predvolilnih soočenjih. Zato smo za udeležbo v soočenjih upoštevali načelo relevantnosti. Pri tem smo bili odločno nepristranski in smo se ravnali tako po javnomnenjskih anketah kot po uredniški presoji, kdo ponuja kaj pomembnega. Večjih ugovorov ni bilo," je opisal takratno delo.

Politična predvolilna vročica

"Volitve so potekale mirno, bilo je nekaj nizkih udarcev, a precej manj, kot smo navajeni v zdajšnjih volilnih kampanjah," se spominja zgodovinar Božo Repe. Po zidovih so se na primer pojavili plakati, ki so kandidate slovenske komunistične partije oziroma Stranke demokratične prenove (ZKS – SDP) povezovali z romunskim diktatorjem Ceaușescujem, severnokorejskim samodržcem Kimom Il Sungom in drugimi. Ciril Ribičič se je tega dotaknil tudi letošnega januarja ob spominu na odhod slovenskih komunistov s 14. kongresa ZKJ-ja v Beogradu: "Dogajanje je bilo na 14. kongresu večkrat do nas sovražno. Spomnil sem se anonimnih telefonskih klicev o tem, da vedo, po kateri poti hodita moja sinova v šolo. In nasilja srbske policije nad Borisom Muževičem, ki smo ga od takrat klicali "prvopretepeni". Seveda tudi nisem mogel razumeti, kako lahko nekdo po Sloveniji lepi predvolilne plakate, na katerih smo prenovitelji prikazani kot somišljeniki Kadijevića, Bulatovića in Miloševića ..."

ZKS – SDP se je v tistem času odločila rehabilitirati Jožeta Pučnika, ki je bil v 60. letih zaradi kritičnih zapisov obsojen na večletno zaporno kazen. Sklep konference – ki seveda ni bil pravna rehabilitacija – je Pučnik razumel kot veliko nesramnost. "Stranka, ki ima veliko oblast, ki vlada državi, se skuša privatno opravičiti za vse, kar se je takrat dogajalo. Dolgo je vladala, še vedno vlada, zato naj skupščina sprejme ustrezne zakone. Na tako lahek način se komunisti ne morejo posloviti od svoje preteklosti," je dejal.

Delček predvolilnih razprtij smo našli tudi v arhivu TV Slovenija:

16 milijonov glasovnic, 83,5-odstotna volilna udeležba

Na volilno nedeljo, 8. aprila, je na volišča je prišlo 83,5 odstotka volilnih upravičencev. To je bil vznemirljiv dan, hkrati pa naporen za volilne komisije in tudi za novinarje, ki so morali ves dan in vso noč spremljati dogajanje ter preštevanje glasov. "Poročanje je trajalo od nedelje zjutraj do ponedeljka zjutraj, a izidov še ni bilo. Celo nedeljo smo poročali bolj o volilni udeležbi, po sedmi uri zvečer pa tudi o delnih izidih. Tajnik republiške volilne komisije Marko Golobič je vseskozi skrbel za ažuriranje rezultatov, a končnih ni in ni bilo. Volitve so bile tako zapletene, še pa bolj izračun rezultatov, da so vse to skupaj le redki razumeli," se tistih trenutkov spominja dolgoletna televizijska novinarka in urednica Ljerka Bizilj.

Takratni tajnik državne volilne komisije Marko Golobič je pred leti v intervjuju za Delo povedal, da so bile to najbrž najobsežnejše volitve v slovenski zgodovini in verjetno tudi najbolj zapletene, saj so volivci izbirali celotno oblastno strukturo – od občin do skupščine in predsedstva republike. "Šlo je za izjemno količino volilnih opravil. Za 1,5 milijona volilnih upravičencev smo takrat potrebovali 16 milijonov glasovnic za različne oblastne organe," je povedal. Volilna komisija pa je imela samo en računalnik.

Slavi koalicija Demos

Volilni izidi prvega volilnega dne so bili takšni: Koalicija Demos je zmagala s 54 odstotki glasov in je imela večino v družbenopolitičnem zboru (47 sedežev od 80) in zboru občin (50 glasov od 80), medtem ko so v zboru združenega dela večino dobili Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove, ZSMS –Liberalna stranka in socialisti, ki so izšli iz socialistične zveze. Demos je v tem zboru dobil približno 30 glasov, razporeditve po strankah koalicije pa ni bilo mogoče natančno določiti.

V družbenopolitični skupščini so se sedeži razdelili: ZKS – SDP 14 mandatov, Demos 47 mandatov (SKD 11, Slovenska kmečka zveza 11, SDZ 8, Zeleni Slovenije 8, SDZS 6, Slovenska obrtniško-podjetniška stranka 3), ZSMS – Liberalna stranka 12 mandatov, Socialistična zveza Slovenije 5 mandatov.

Med strankami koalicije Demos so največ glasov torej dobili Slovenski krščanski demokrati, in ne Slovenska demokratična zveza (SDZ), v kateri so bili zbrani intelektualci iz kroga Nove revije in Odbora za varstvo človekovih pravic: Dimitrij Rupel, France Bučar, Igor Bavčar, Janez Janša.

Člani predsedstva izvoljeni, za predsednika 2. krog

V predsedstvo Republike Slovenije so volivci izvolili Cirila Zlobca (Socialistična zveza Slovenije), Matjaža Kmecla (ZKS – SDP), Dušana Pluta (Zeleni Slovenije) in Ivana Omana (Slovenska kmečka zveza). Za predsednika predsedstva pa je bil potreben še drugi krog, saj so se glasovi razporedili: Milan Kučan 44,4 odstotka, Jože Pučnik 26,6 odstotka, Ivan Kramberger 18,5 odstotka) in Marko Demšar (10,4 odstotka).

Dokončno odločitev, kdo bo vodil predsedstvo Slovenije, so torej volivci izrekli 22. aprila in izbrali so Milana Kučana, ki je prejel 657.196 glasov, Jože Pučnik pa 464.435 glasov.

Konstituiranje nove oblasti

Oblikovanje nove slovenske oblasti se je kljub pritiskom iz Beograda, saj sta srbski in vojaški vrh večstrankarske volitve v Sloveniji in na Hrvaškem (kjer so volitve potekale konec aprila 1990) razglašala za protiustavne, nadaljevalo. Maja 1990 se je zbrala novoizvoljena slovenska skupščina, ki je nato izvolila novo vlado. Pred volitvami so se stranke, združene v Demosu, dogovorile, da bo vlado prevzela tista, ki bo posamično dobila največ glasov. To je bil SKD. Izbira mandatarja je kljub temu prinesla določene napetosti, a vseeno je mesto prevzel predsednik SKD-ja Lojze Peterle. Vlada, ki se je imenovala še izvršni svet, je imela 27 članov, je pospešeno začela priprave na slovensko osamosvojitev.