Dogodki, ki so se odvili v Šentilju, so iz neznanega razloga izpadli najprej iz fokusa, pozneje pa še iz spomina tako javnosti kot stroke. Ne da bi bili v celoti pozabljeni, a težko se je znebiti občutka, da so danes minimalizirani.

V zadnjih letih največ truda v negovanje spomina, v zbiranje in dokumentiranje tedanjega dogajanja, pa tudi v objavo najrazličnejših edicij vlaga tedanji poveljnik sil teritorialne obrambe na tem področju Srečko Cehnar.

"Šentiljska zgodba je bila prvič objavljena, ko je Janez Švajncer pripravljal knjigo Obranili domovino in major Krošel mi je rekel, naj zjutraj prinesem zapis, če želim, da bo tudi moj del objavljen v knjigi. Vse popoldne in noč sem pisal in drugi dan prinesel rokopis, saj še nismo imeli računalnikov. Zapis je bil objavljen v dobesedni obliki, a nikjer ni bilo zapisano, da ga je zapisal Cehnar. Vedel sem, da nekaj moram napisati, saj se o Šentilju ni veliko vedelo. Kot da bi se ti dogodki nekako prekrivali. Tudi gospa Drašič iz muzeja NOB-ja mi je rekla, da bi me želela posneti in narediti zgodbo. Odgovoril sem, da seveda, a iz tega ni bilo nič, ker ji direktorica ni pustila. Zakaj in kako, ne vem. Zato sem sklenil, da moram nekaj narediti sam. Zato sem sam napisal na višještabnem tečaju za majorja seminarsko nalogo pri zgodovini, in sicer Dogodki Šentil 1991. Potem se je to nadgrajevalo in dopolnjevalo. Izšel je tudi zbornik, kjer sem vključil vse ostale relevantne udeležence. Skupna zgodba iz Šentilja leta 1991 je torej objavljena v zborniku Vzhodnoštajerska pokrajina v procesih osamosvajanja. Še nihče mi ni rekel, da je zapisano kaj, kar ni tako, kot je bilo. Zagotovo še ni vse 100-odstotno, a je dokaj dober približek opisa dogajanja."

Že 24. junija so v nekdanji občini Pesnica, kamor je spadal tudi Šentilj, teritorialci vpoklicali vse razpoložljive enote. Skupno je bilo vpoklicanih 210 mož in na reakcijo JLA ni bilo treba dolgo čakati. 25. junija okoli 17. ure se je iz vojašnice Franca Rozmana Staneta v Mariboru odpeljalo do stražnice v Ceršaku deset tovornjakov z moštvom. Namestili so se na položaje okoli stražnice ali v sami stražnici, del moštva pa je zasedel strateško ključni hrib, imenovan Bolt, neposredno nad mejnim prehodom. Naslednje dopoldne so se tem vojakom pridružile še nadaljnje okrepitve, ki so prispele z novimi tremi tovornjaki.

Različne interpretacije, težavne so tiste, ki so se širile od ust do ust

A tudi ta najpreprostejša dejstva so pozneje dobila na desetine različnih interpretacij. Najbolj problematične so zgodbe, ki so se širile z ustnim izročilom, ki je za psevdozgodovinarje bolj privlačna kot zgodovina, utemeljena na dejstvih in pričevanjih glavnih udeležencev dogodkov. "Najbolj drastično je to predstavljal Andrej Šiško, torej vod prostovoljcev, ki ga je opremila Teritorialna obramba pod pritiskom politike. Dali so jim uniforme, a so prišli v svojih civilnih oblačilih z vojaškimi dodatki. Niso se hoteli podrediti in delovati kot vojaška enota, ampak so bili dejansko paravojaška enota. Tega sploh ne morem poslušati, ker vem, da ni res. On je najbolj drastičen primer izkrivljanja te zgodbe. Bil sem tudi na razstavi v vojaškem muzeju, kjer so bili dogodki v Šentilju predstavljeni čisto neprimerno. Ne negativno, bolj se je kazala praznina, da se o dogodkih v drugih delih slovenskega prostora niti ni veliko vedelo. Mogoče sem bil sam gonilna sila, da je ta zgodba bolj prepoznana. Tudi na našem štajerskem koncu v slovenski vojski tega ni nihče posebej poudarjal, kot da želijo to potisniti v pozabo. Težko rečem, kaj je za tem, a verjetno je tudi nekaj nevoščljivosti. Dejstvo pa je, da so šentiljski dogodki verjetno najpomembnejši v celotni osamosvojitveni vojni, sploh če pogledamo razmerje sil: formiranje tankovske čete, bojno delovanje tankovske čete, 90 izstreljenih granat. Predalo se je vseh 320 pripadnikov JLA, nekaj jih je prej že prebegnilo in pobegnilo. Gre za velik dogodek, predvsem zato, ker je Beograd takrat že štirikrat poročal, da je Šentilj padel. To priča o tem, kako zelo so si ga želeli, a ga niso zasedli," opiše Cehnar.

Formalno se je zaostrovanje začelo takoj po izobešenju slovenskih simbolov na mejnem prehodu. Enote JLA so od vodstva takratne Postaje mejne milice zahtevale, da se miličniki s prehoda umaknejo in da ob umiku snamejo simbole slovenske državnosti. A 27. junija okoli 15.35 so oficirji JLA od komandirja Postaje mejne milice Šentilj Jožefa Graha dobili kot odgovor na ultimat odločen ne. Ki so ga nato predstavniki milice čez dan in zvečer še večkrat ponovili.

Barikade preprečile hiter pohod JLA

Predzgodba bitke za mejni prehod Šentilj se je začela nekaj dni pred samim spopadom, in sicer dobrih dvajset kilometrov stran. Iz vojašnice Franca Rozmana Staneta je 27. junija ob 9.02 zjutraj krenila močna tankovska četa, ki jo je sestavljalo deset tankov T-55A, oklepni transporter, ki je bil tudi poveljniško vozilo, in še dodatno tovorno vozilo. Prepričani so bili, da bodo do poldneva že na mejnem prehodu. Formalno so izvrševali zahtevo za odstranitev simbolov Republike Slovenije na samem prehodu, a vsem je bilo jasno, da gre za strateško prednostno nalogo. Začela se je tiha bitka, v kateri so glavno vlogo odigrale blokade. Na pol civilne, na pol improvizirane, v prvih nekaj primerih popolnoma spontane, so te ovire na prometnici Maribor–Šentilj kolono zaustavile in končno tudi onemogočile.

"Vojašnica je bila zaprta z barikadami. Težave so imeli priti že skozi prvo barikado, nato vemo, kako so se nastavljali avtobusi po Mariboru. Na obvoznici pri veterinarski postaji so miličniki samoiniciativno postavili manjšo barikado in ker je niso hoteli umakniti, so jo podrli. Pesniška barikada pa je bila odločilna, saj je zaustavila kolono za 21 ur. Če tega ne bi bilo, bi se zgodba odvila popolnoma drugače. Pesniško barikado je načrtovala že TO, izvedel jo je Oddelek za ljudsko obrambo, Agrokombinat Maribor in Cestno podjetje Maribor, v kolono so postavili tudi tovornjake, ki so prišli čez mejo. TO bi moral to barikado sicer braniti, a sam sem izvedel, da so tanki pred barikado, iz poročanja javne televizije. Po liniji vodenja in poveljevanja ni prišlo nič," pojasnjuje tedanji poveljnik TO.

Informacij o načrtih JLA iz Ljubljane niso dobili

"25. junija je bila razglasitev samostojnosti, 26. je bila slovesna razglasitev. Takratni župan občine Maribor-Pesnica Bogomir Pesner mi je povedal, da se je že na slovesnosti šušljajo, da je JLA šel iz vojašnic. Kar pomeni, da so v Ljubljani vedeli. Pri nas na Štajerskem, pa tega podatka ni imel nihče. Politično vodstvo je te podatke imelo, a nam jih ni posredovalo, niso nam dali informacij, kaj šele kakšen ukaz. In dejansko smo bili naslednji dan presenečeni."

Šele četrta barikada je bila branjena in bitka ob njej je tudi eden najbolje dokumentiranih dogodkov slovenske vojne: Do barikade je tankovska četa JLA prispela 28. junija ob 9.30. Del tankov se je poskušal prebiti po zahodni strani. Prečkali so železniško progo in potok ter se čez travnike poskusili prebiti mimo barikade. Medtem je ob 9.40 prvi tank zadel pripadnik TO-ja poročnik Jernej Bračko s protioklepnim orožjem Armbrust. Poškodovana posadka je tank zapustila in se predala. Po neuspelem poskusu preboja barikade je tankovska četa JLA obstreljevala položaje branilcev in tudi nekatere okoliške hiše.

Sledila sta dva napada na branilce in barikado z letali. Prvi napad sta izvedli dve bojni letali Orel ob 11.15 – brez večjega uspeha. Streljali sta na položaje branilcev in v barikado. Nekaj tovornjakov v barikadi je bilo resno poškodovanih. V nadaljevanju sta se letali usmerili še nad Šentilj. Sledil je drugi napad ob 13.30 s štirimi letali Galeb G4. Med drugim in tretjim preletom so izvedla raketiranje in obstreljevanje z mitraljezi. Nekaj tovornih vozil je zagorelo. Valil se je gost dim. Med branilci barikade so bili ranjeni trije pripadniki TO-ja. V napadu so bili ubiti trije tuji vozniki tovornjakov in desetletni deček, ki je bil z očetom, voznikom tovornjaka. Še nekaj voznikov je bilo ranjenih. Nekatera tovorna vozila so zgorela, skoraj vsa pa so bila poškodovana.

Cehnar zagotavlja, da je "bolje, da na pesniški barikadi nismo ničesar počeli, saj bi bilo slabše. Bolje je, da so se tam omehčali, vso noč je po njih deževalo, nato je žgalo sonce. Na njih so streljali s fagoti, pritiskali so civilisti. Prvi vojaki so že prebegnili. Naslednji dan so ob 7. uri nadaljevali proti Ranci, kjer je bila naslednja barikada iz vagonov. Ta bi morala biti branjena, a ni bila, ker enote TO-ja niso pravočasno prišle. Zato so jo obšli, a pri tem sta izpadla dva tanka ‒ enemu se je pokvarila sklopka, pri drugem je po pričevanju vojak rekel, da tega ne bo nadaljeval in je namerno zapeljal v jarek. Naprej jih je šlo le še osem. Ko so prišli do barikade Štrihovec, ki je bila velika in branjena z močnimi silami TO-ja, so znova obstali za šest ur. Njihovo številčno stanje je bilo oslabljeno. Želeli so se pogajati in sva šla z Evgenom Barabašem, takratnim pomočnikom komandirja postaje milice v Pesnici. O predaji še niso želeli slišati, ampak so hoteli premirje. Povedali so mi, da nimajo zveze. Ker dokler so jo imeli, je prihajalo, da morajo priti do Šentilja. Vsi vemo, da če bi do prehoda res prišli, ga mi ne bi mogli braniti, ker proti tankovskemu ognju se ne bi mogli boriti. Mejni prehod bi morali predati, najverjetneje ne bi šlo drugače."

Tankovska enota se je predala

Nato se je zgodil odločilni trenutek prve faze bitke za šentiljski mejni prehod. Tankovska kolona se je po mučnem prebijanju okoli barikade Štrihovec in po zares intenzivnih bojih sama ustavila. Kakšnih 300 metrov za barikado se je čelni tank ustavil, potem ko so pripadniki Teritorialne obrambe na kolono streljali z raketami Fagot. Prva raketa je zatajila, druga se je odbila pred čelnim tankom. A bilo je dovolj, da se je čelni tank, za njim pa še vsi drugi, ustavil.

Vzrokov za ustavitev napredovanja je bilo ob napadu z raketami več. Oficirji so izgubili povezavo z nadrejenim, velik del moštva je dezertiral, dva dni so preživeli sami brez pehote; deževalo je, bilo je vroče, mučili so jih nenehni napori, negotovost in strah.

Bližala se je noč in ob zaustavitvi za barikado v Štrihovcu jih je od začetnih 47 članov posadk vseh bojnih vozil ostalo le še 19. Štirje so bili ranjeni, eden je zbolel, preostali so se predali ali pobegnili. Zmanjkalo jim je tudi hrane. Po dolgih pogajanjih, ki so trajala večji del dopoldneva naslednjega dne, se je tankovska četa 29. junija ob 14. uri tudi predala.

"Moštvo je bilo prepeljano v zbirni center, tanke smo prepeljali na mejni prehod Šentilj. Zvečer sem javil na območni štab Maribor in ponoči so prišle okrepitve, naslednji dan smo formirali tankovsko četo in čez dva dni smo z njo že bojno delovali. Tanki so bili sicer poškodovani, a smo jih šest usposobili, štiri pa tudi uporabili. Trije so izstrelili 90 granat na tankovsko četo in stražnico. Vpoklicani so bili rezervisti, ki so bili v JLA usposobljeni za tankiste. V dveh dneh je tankovska četa delovala, pa čeprav vpoklicani prej več let niso videli tanka."

"Velika vloga tankovske čete je pri predaji enot JLA. Ko sem 2. julija dobil ob 13. uri ukaz, naj ob 13.10 začnem splošni pehotni napad, sem se sam odločil drugače, in sicer da bom uporabil tanke. Ves čas je bila moja vizija, da če dobimo tanke, jih bom uporabil in ne bom izpostavil svojih ljudi, da bi umirali ali ostali invalidi. Nadrejeni ti namreč mora dati nalogo, kaj moraš narediti, in ne, kako moraš to narediti. Zato sem se odločil, da bomo to dosegli s tankovsko četo. Tanki so bili že pripravljeni in ko je prišel ukaz, sem naloge razporedil podrejenim, bil sem na zvezi tudi z enotami JLA, da bi se poskusil dogovoriti, a so mi prekinili telefonsko zvezo. Vedno mi je bil cilj, da ne bo žrtev, pomemben je le rezultat. Boljše brez vsakega strela, da ne bo veliko mrtvih. To je bila želja nekaterih drugih, a jih ne bom omenjal."

Taktična prednost napadalca

Po predaji tankovske čete in formiranju lastne tankovske enote se je težišče dogajanja preneslo na sam mejni prehod. Agresor je bil na položajih že nekaj dni in teren mu je omogočal taktično prednost.

Že petindvajsetega in šestindvajsetega junija sta bili stražnici v Ceršaku in Šentilju okrepljeni z vojaki in starešinami iz 195. motorizirane brigade. Stražnica Šentilj je bila okrepljena z dodatnim vodom vojakov. Na področje je prispela še ena dodatna četa. Sedemindvajsetega junija se je ta četa iz stražnice Ceršak premaknila proti Šentilju. Zasedla je položaje na hribu Bold vzhodno od prehoda Šentilj.

"Do 27. junija je mejni prehod branila postaja mejne milice Šentilj in postaja milice Pesnica. JLA je zahteval, da se snamejo izobešeni državni simboli, a to ni bilo uslišano. 27. junija smo prišli na mejni prehod s 100 pripadniki, čez noč sem jih pripeljal še 100 ‒ iz Svečine in Sv. Jurija. Najprej smo bili na mejnem prehodu, ker nismo vedeli, koga imamo za nasprotnika. Ljudje so govorili, da jih je naokoli 400 ali 500 in ne moreš se igrati. 30. junija, ko je prebegnil prvi vojak, ki je bil iz Bosne, je razkril sestavo in šele takrat smo vedeli, s kom imamo opravka. Bili smo obkoljeni in na neugodnih položajih, a če smo želeli braniti mejni prehod, smo morali na prehodu ostati. Četa na hribu Bolt pa nas je v bistvu vse nadzirala, imeli so nas na dlani. Vključile bi se lahko tudi enote v Ceršaku, a se na srečo niso. Po orožju so bili superiorni, a njihova sestava je bila mešana, med njimi so bili tudi Slovenci."

Prvega julija je na bojišču vladalo zatišje. Tankisti teritorialne obrambe, še do pred nekaj urami civilisti, so se ukvarjali s pripravo tankov na boj. Sestavljali so bojne komplete ter popravljali in vzdrževali te učinkovite bojne stroje. Od desetih tankov so jih lahko usposobili šest, od tega so tri postavili na položaje in jih primerno zaščitili. Prvi julijski dan se je končal z znamenitim, agresivnim in do skrajnosti militantnim govorom generala Blagoja Adžića, ki je poskrbel, da so bili živci na bojišču do skrajnosti napeti.

Statistični podatki o vpletenosti vojaštva na obeh straneh

Na dan spopada za šentiljsko stražnico so imele enote JLA na mejnem prehodu 113 mož in še dodatnih 80 mož v stražnici na Ceršaku. Na drugi strani je imela teritorialna obramba 240 mož na samem prehodu in še 30 mož, ki so sodelovali v blokadi stražnice na Ceršaku. Ob tem so v napadu na stražnico Šentilj sodelovali tudi pripadniki posebne enote policije in seveda policisti iz Šentiljske postaje, ki so dan pozneje vodili pogajanja o predaji moštva.

"Ljudje so se bali, ker so nam grozili tudi z bojnimi strupi. A vedel sem, da nekaj moram storiti, zato sem svojega pomočnika poročnika Boštjana Preglja poslal po nekaj zvez, ki jih je ponoči programiral, in drugi dan, ko je prišel ukaz, sem imel zveze na razpolago, da sem lahko ukaz čim prej prenesel naprej. Za organizacijo takšnega napada potrebuješ nekaj ur in ne 10 minut, ki sem jih dobil na razpolago sam. A ob 13.30 smo začeli z bojnim delovanjem. Najprej se je začelo sporadično obstreljevanje, saj so poveljniki ob prenosu ukaza obvestili vojake in potem je začelo 'pokati'. Kdo je začel, se ne ve, a s tanki smo začeli bojno delovati ob 13.30 Najprej sem ukazal streljati na predpoložaje, da ne bi pobijali ljudi po nepotrebnem, ampak da jim damo možnost, da se umaknejo. Dal sem tudi ukaz, naj izstrelijo štiri ali pet granat, da ne bi izstrelili vsega, saj bi sicer imeli tanke tako kot tope, ki smo jih pustili v vojašnici, saj ne koristijo, če je bilo strelivo na Ložnici. Nekateri nam namreč očitajo, da nismo pripeljali tankov ‒ a s čem bi streljali? Bi dajali noter koruzo? Vsakič sem ukazal streljati bliže položajev, a ni bilo rezultata. Odgovorili so silovito in z enim od topov ter minometov se niso umaknili, zato sem dovolil, da so granate izstrelili tudi v njih. Ti dve orožji sta bili nato prepolovljeni. Dva sta bila težje ranjena, štrije lažje, a na srečo ni nihče umrl."

Učinek obstreljevanja s tankovskimi granatami je bil tako močan, da se je četa JLA na koncu umaknila v stražnico Ceršak. Imela je dva težje in osem lažje ranjenih vojakov. Tam se je naslednji dan pozno popoldne predala skupaj s posadko stražnice in zveznimi miličniki.
Nato se je fokus bitke prenesel na stražnico Šentilj, ki je bila še edina preostala neposredna nevarnost za branilce mejnega prehoda.

Moštvo obmejne stražnice Šentilj proti tankovskemu obstreljevanju ni imelo veliko možnosti. Tudi med tem napadom so pripadniki teritorialne obrambe najprej izstrelili nekaj granat pred položaje. Vojaki JLA so na branilce streljali z vsem razpoložljivim orožjem. Njihov ogenj so najbolj občutili miličniki na mejnem prehodu, ker so jim bili najbližji. A že nekaj granat po položajih okoli stražnice je povzročilo umik moštva v objekt.

"Na koncu sem ukazal, da streljajo v vrhove dreves, da so se le umaknili in zapustili položaj. 25 granat smo izstrelili tudi na stražnico v Šentilju. Prvi zadetek je bil v desni zadetek v vogal stražnice, zato so se umaknili višje na kmetijo Ribič, kjer so počakali do naslednjega dne. Sam sem enote pošiljal okrog in smo jih iskali, a jih nikjer ni bilo. Naslenji dan so se predali milici, saj se niso hoteli predati TO-ju."

Posnetki topovskega streljanja na obmejno stražnico v Šentilju so bili in so še eni najbolj dramatičnih posnetkov dogajanj med osamosvojitveno vojno; a po samem bombardiranju se je teža in posledično odgovornost nadaljnjih postopkov prevalila na ramena milice.

Po koncu bojev so potekala težka in živčno napeta pogajanja o predajah posameznih stražnic in tudi posameznih enot. Še posebej v Ceršaku je bilo skrajno napeto, saj je ob redni posadki tam bivala še specialna miličniška enota iz Niša, ki so jo tja pripeljali, da bi izvršili desant na mejni prehod.

"30. junija, preden smo šlo v obkoljevanje, smo s pozivi po megafonih dosegli, da se je 18 njihovih vojakov predalo, torej se je njihovo številčno stanje zmanjšalo za eno četrtino. Večinoma so bili Slovenci in nekaj Hrvatov. A tudi pozneje smo vojakom, ki so se predali in prišli na naše poveljstvo, omogočili prhanje ter klic domov, nato smo jih poslali v zbirni center. Ko so prišli do nas, so bili razvaline. 3. julija so našli v gozdu enega vojaka v rovu, bil je zelo blaten in neprepoznaven, a ko se je oprhal ter poklical domov, je bil spet normalen. Bolj človeški do nasprotne strani, kot smo bili mi, je težko biti. Ni bilo nobenega razloga, da bi jim storili kaj slabega. Svojo nalogo smo morali opraviti. Če pa bi se tudi pri nas nasilje stopnjevalo kot nato na jugu in bi paravojaške enote naredile svoje, da bi se začeli med sabo sovražiti, pa je vprašanje, kako bi se razvilo."

O bojih v Šentilju je bilo v tistem času veliko napisanega. Obsežno je poročal predvsem mariborski Večer, pa tudi ostali dnevniki so pokrivali dogajanje. Publicistično pa je še danes z naskokom najboljši prispevek pozneje tragično umrlega novinarja, vojnega dopisnika, pa tudi razumnika najširšega formata – Iva Štandekerja, ki ga je naključje poslalo poročat o vojni skoraj na prag njegove rojstne hiše. "Arhivskega gradiva je zelo malo, nekaj jih imamo v slabi resoluciji. Fotografskega gradiva v času bojev ni bilo in to nam manjka," doda Cehnar.

Smrtnih žrtev v tej bitki ni bilo

"Na Šentilju ni bilo smrtnih žrtev. To ni naključje. Sam nisem spoštoval ukaza in nisem poslal svojih mož na juriš, čeprav sem dobil tak ukaz. A tudi, če bi se moral še 1000-krat odločiti, bi se odločil enako. Pomemben mi je bil cilj, če dobim tak ukaz, moram doseči, da se bodo enote JLA predale. Nikomur ni treba umreti. Imeli pa smo tudi veliko sreče. Med miličniki sta bila dva težje ranjena, štirje lažje, med pripadniki TO-ja pa ni bil ranjen nihče."

Simbolno so se šentiljski dogodki iz leta 1991 končali leta 2018. Tedaj je naš sogovornik in poveljnik sil TO-ja na bojišču Srečko Cehnar dobil tradicionalno nagrado Bob leta, ki jo podeljuje časopis Večer na podlagi glasovanja svojih bralcev. Izjavil je: “Soborci me sprašujejo, ali smo se borili za pravo stvar. Za domovino že, in če bi bilo treba, še stokrat. Ne pa za elite, ki so se okoristile brez moralnih in etičnih zadržkov. Kako jih ni sram?”

Danes zagotavlja, da lahko te besede še ponovi, saj je po njegovem mnenju položaj še slabši: "S politiko se ne ukvarjam, a spremljam, kaj se dogaja v družbi. Za veteranske organizacije so takšne stvari nesprejemljive, da to, kar se dogaja, ni demokracija. Nas druži, da smo za domovino nekaj naredili. Do vseh političnih vodstev sem bil kritičen, do tega zdaj, pa sem še najbolj."