Še na začetku tega desetletja je bil propad evrskega območja realna možnost. Profesor Mrak, kakšno je stanje danes, je še ogroženo?
Res je, še jeseni leta 2011 je bilo evrsko območje na robu preživetja. To je bilo namreč obdobje, ko se je kriza, ki je sicer izbruhnila v Grčiji maja 2010, začela seliti iz obrobnih držav evrskega območja v osrednji del evropske monetarne unije. Takrat je namreč prišlo celo do znižanja bonitetnih ocen nekaterih osrednjih držav evrskega območja, kot na primer Avstrije. Skratka, to je res bilo najbolj dramatično obdobje evra, in v zraku je bilo vprašanje, ali bo skupna evropska valuta preživela ali ne. Če sedanjo situacijo primerjamo s takratno, potem je evrsko območje danes v bistveno, bistveno boljši kondiciji. Institucionalna struktura, ki podpira skupno evropsko valuto, je robustnejša in bolj pripravljena za spopadanje z novimi izzivi, kot je bila pred izbruhom svetovne finančne krize leta 2008 in krize evrskega območja leta 2010.

V čem je ta bistvena razlika?
Bistvena razlika je v obeh komponentah institucionalne strukture evrskega območja, torej tako na področju mehanizmov in instrumentov za preprečevanje kriz kot na področju instrumentov za reševanje kriz.

Najprej nekaj o tem, kakšen je bil instrumentarij za preprečevanje kriz v obdobju pred krizo in kako se je le-ta spremenil od leta 2010 do danes. Iz teorije optimalnega valutnega območja je znano, da mora za učinkovito spopadanje z asimetričnimi šoki monetarna unija imeti močno fiskalno komponento. Najboljša rešitev je skupen, stabilizacijsko orientiran proračun monetarne unije, česar so se snovalci skupne evropske valute zavedali. Toda ideja politično ni bila sprejemljiva, saj bi omogočala transfer denarja davkoplačevalcev ene države v drugo državo. Zato so se takrat odločili za po mojem mnenju drugo najboljšo varianto fiskalnega dela monetarne unije. V Maastrichtsko pogodbo so zapisali načelo, da mora vsaka država članica zagotavljati fiskalni red v svojem delu evrohiše. Ne sme imeti javnofinančnega primanjkljaja, večjega od treh odstotkov BDP-ja, in javnega dolga ne večjega od 60 odstotkov BDP-ja. Že takrat je bilo jasno, da rešitev ni optimalna, a ocenjevalo se je, da če se bomo pogojev vsi držali, nobena od držav ne bo zašla v finančno krizo in torej nobene od članic ne bo treba reševati. Na podlagi te ocene je bila v Maastrichtsko pogodbo zapisana še ena pomembna institucionalna rešitev, to pa je tako imenovana klavzula "non bail-out". Gre za rešitev, v skladu s katero si države članice med seboj ne smejo pomagati, če ena od njih zaide v krizo, in iz današnje perspektive deluje zelo naivno.

Velike slabosti izvirne institucionalne strukture evrskega območja so se jasno razgalile leta 2010, ko je izbruhnila kriza evrskega območja. Ključen instrument za preprečevanje kriz, Pakt o stabilnosti in rasti, se je pokazal kot slab: zelo pomanjkljiv tako v vsebinskem kot odločevalskem smislu. Instrumenta za reševanje kriz pa pred izbruhom krize evrsko območje preprosto ni imelo. Posledično se je s čistimi ad-hoc gasilskimi akcijami leta 2010 reševalo ne le Grčijo, temveč tudi Portugalsko in Irsko.

Že konec istega leta se je začelo sistematično vzpostavljanje izboljšane institucionalne infrastrukture evrskega območja. Celoten instrumentarij za preprečevanje krize je bil nato zgrajen na treh temeljnih izhodiščih. Prvo, vzpostaviti ga je bilo treba brez spreminjanja temeljnih pogodb Evropske unije. Zakaj? Časa za spremembe Lizbonske pogodbe, ki je pravkar začela veljati, preprosto ni bilo na voljo. Za celoten proces ratifikacij bi novo pogodbo morda lahko dobili čez pet let, v tem času pa nereformiranega evrskega območja morda ne bi več niti bilo. Se pravi, časovnega luksuza, da bi stvar reševali skozi spremembe temeljne pogodbe, preprosto nismo imeli. Evro je bilo treba reševati s pravnimi instrumenti na sekundarni ravni, torej z regulativami in direktivami.

Drugo ključno izhodišče je bilo, da mora biti nova institucionalna struktura vsebinsko mnogo širša od Pakta za stabilnost in rast. Poleg fiskalnih mora obravnavati tudi makroekonomska neravnotežja in tako učinkoviteje preprečevati situacije, ki bi lahko pripeljale do krize. In še tretje izhodišče – odločanje v okviru sveta ministrov mora biti učinkovitejše kot v letih pred krizo, kar naj bi zagotovilo sprejetje t. i. "nasprotne kvalificirane večine". Na temelju teh izhodišč je sprejet zakonodajni šesterček, ki je začel veljati že leta 2013, v naslednjih dveh letih pa še Fiskalni pakt in zakonodajni dvojček. Vsa ta dokaj zapletena institucionalna struktura zdaj polno funkcionira, (vzporedno z njo države EU-ja vzpostavljajo tudi bančno unijo, katere temeljni cilj je presekati vez med krizami bank in krizami suverenih držav), izvaja pa se skozi letni ciklus, imenovan evropski semester. Gre za konsistenten set pravil spremljanja ključnih parametrov gospodarskega razvoja držav članic, v katerega so vključene države članice in praktično vse evropske institucije. Letni ciklus se začne jeseni z osnovno analizo o fiskalnih in makroekonomskih neravnotežjih držav članic, ki jo pripravi Evropska komisija ter se konča julija naslednje leto s konkretnimi priporočili Evropskega sveta vsaki posamezni državi članici.

Če povzamem, evropska monetarna unija ima danes močno okrepljen mehanizem za preprečevanje kriz. Ali je to dovolj ali ne, bo pokazal čas.

Kaj pa za reševanje kriz?
Kot rečeno, evrsko območje pred izbruhom krize leta 2010 mehanizma za reševanje kriz sploh ni imelo. To seveda pomeni, da tudi ni bilo kaj popravljati, ko je kriza izbruhnila, temveč je bilo ta mehanizem treba vzpostaviti povsem na novo. Najprej, že leta 2010 je bil vzpostavljen začasni mehanizem za reševanje kriz, ta pa je bil pozneje v imenovan European Financial Stability Facility, ki ga je zamenjal trajni instrument, imenovan Evropski stabilnostni mehanizem. Gre za instrument s finančnim potencialom okoli 500 milijard evrov. Ta je nedvomno lahko zelo učinkovit za reševanje manjših članic, kot so na primer, Slovenija, Ciper, Portugalska ali Grčija. Mejna država po velikosti, ki bi jo bilo še mogoče reševati z obstoječim mehanizmom, je Španija, če pa bi v težave zašla Italija, da o kakšni Franciji sploh ne govorimo, pa bi bil instrument preprosto premajhen. In to že nakazuje odgovor na vprašanje, kje je evrsko območje danes. Je v bistveno boljši institucionalni kondiciji kot pred izbruhom krize leta 2010, a to ne pomeni, da je dobro pripravljeno na morebitne viharje v prihodnosti. In do novih viharjev v obliki kriz bo nedvomno prišlo.

Sorodna novica Mrak: Če ne spremenimo pravil igre, je naslednja Grčija le vprašanje časa

Pred štirimi leti smo v intervjuju ugotavljali, da evrsko območje ne izpolnjuje osnovnih, učbeniških pogojev in je potemtakem v temelju nestabilno. Manjkata najmanj mobilnost delovne sile in fiskalna moč na ravni valutnega območja. Če ne spremenimo pravil igre, je naslednja Grčija le vprašanje časa, ste takrat dejali. Se je v zadnjih štirih letih kaj oprijemljivega spremenilo, da bi Evropa v "velike viharje" lahko vstopila s stabilnejšimi temelji?
Evrsko območje je danes bolje pripravljeno na spoprijemanje z novimi krizami kot pred desetletjem, kljub temu pa nobeden od osnovnih treh konceptualnih problemov evrskega območja ni bil dokončno ali vsaj odločilno presežen. In še nekaj. Kar se je naredilo na institucionalni reformi evrskega območja, se naredilo v letih neposredno po krizi, tam nekje do leta 2014. Od takrat pa do danes, torej v zadnjih petih letih, ko se je gospodarski položaj umiril in nam spet sije sonce, se je apetit za nadaljevanje potrebnih sprememb zelo zmanjšal. Zopet se potrjuje, da politiki pač niso pripravljeni sprejemati težkih in politično nepopularnih odločitev v trenutku, ko to ni nujno potrebno. Žal nemško-francoska naveza po prihodu Emmanuela Macrona na mesto predsednika Francije in po zadnjih parlamentarnih volitvah v Nemčiji ni bila sposobna oblikovati in voditi procesa, ki bi dolgoročno utrdil stabilnost evrskega območja. Za katere spremembe gre? Eno od ključnih področij, na katerem so spremembe oziroma dopolnitve nujne, je fiskalno področje. Macron je imel na tem področju ambiciozen predlog proračuna evropske monetarne unije, ki so ga Nemčija in tudi nekatere druge severne države evrskega območja odločno zavrnile. Stvar je zvodenela v to, da imamo v predlogu Evropske komisije za večletni finančni okvir po letu 2021 majhno postavko s tem namenom.

Kako velik bi moral biti proračun evrskega območja?
Govorimo o proračunu držav članic evrskega območja, ki bi znašal vsaj od tri do štiri odstotke BDP-ja in bi bil namenjen izključno za stabilizacijo držav članic, prizadetih z asimetričnimi šoki. Stabilizacija kot cilj proračuna evrskega območja je torej popolnoma drugačen od ciljev proračuna EU-ja kot celote, kjer so sredstva namenjena predvsem financiranju skupne kmetijske politike in kohezije.

Kaj je drugo temeljno konceptualno vprašanje območja?
Drugo konceptualno vprašanje evrskega območja, ki ni bilo resno obravnavano v prejšnjih letih, je odnos med centralizirano monetarno politiko z eno centralno banko in decentralizirano fiskalno politiko, ki ostaja v pristojnosti 19 držav članic. To je mogoče reševati ali z jasno določenimi pravili vodenja nacionalnih fiskalnih politik ali pa s koordinacijo na ravni evrskega območja kot celote. Trenutno stvar temelji na numerično določenih fiskalnih pravilih, vzpostavljenih pod močnim nemškim vplivom v letih neposredno po izbruhu krize, pri čemer pa se pri izvajanju teh pravil spoprijemamo z velikimi težavami. Gre tako za vsebinske težave samih pravil, ki temeljijo na ne popolnoma jasnem konceptu potencialne rasti, kakor tudi za politizacijo interpretacije teh pravil v Evropski komisiji, kar se je jasno pokazalo v zadnjem letu, ko sta se dve veliki državi članici – Italija in Francija – srečali s fiskalnimi težavami.

In še tretje temeljno vprašanje evrskega območja?
Za zdaj v strukturi evrskega območja nimamo verodostojnega mehanizma "non-bailout", kar v praksi pomeni uvedbo postopkov za prestrukturiranje dolgov dolžniško preveč obremenjenih držav. Tudi tu se moramo vrniti na Maastricht, ki določa, da drug drugemu ne smemo pomagati, če nekdo pride v krizo. In jasno, ko je ena od držav prišla v krizo – govorimo seveda v Grčiji – smo problem reševali tako, da smo državo kreditirali. Formalno-pravno gledano, evrsko območje Grčije vse do danes ni reševalo, do tega bo prišlo, če oziroma ko bodo države članice evrskega območja in njihove institucije del kreditov tudi formalno odpisale. Marsikdo bo rekel, pa saj je bil Grčiji leta 2012 del dolga že odpisan. To je sicer res, a pri tem je treba biti zelo natančen. Okoli 50 odstotkov ji je bil odpisan izključno tisti del dolga, ki ga je država imela do zasebnih upnikov. To seveda pomeni, da so bili javni upniki, to pa konkretno pomeni Mednarodni denarni sklad (MDF), Evropska centralna banka (ECB) in države članice evrskega območja, obravnavani neenakopravno oziroma bolje od zasebnih upnikov. To je seveda vzpostavilo nevaren precedens, ki bo dolgoročno lahko imel velike negativne posledice. Realno je namreč pričakovati, da bodo tisti upniki, ki so bili obravnavani neproporcionalno slabo, torej upniki iz zasebnega sektorja, previdnejši pri kreditiranju držav članic evrskega območja v prihodnje. Tega trenutno ne občutimo, razlog pa je zelo preprost – ogromna likvidnost po vsem svetu, denarja je kot toče. V takšnih okoliščinah imajo vlagatelji resen problem, to pa je, kam vlagati razpoložljiva sredstva. Ko pa bo enkrat prišlo do zaostritve, bodo tudi na ta precedens gledali precej bolj natančno in ga vgrajevali v svojo investicijsko politiko.

Naj povzamem, evrsko območje v preteklih petih letih ni naredilo nobenega resnega koraka v preseganju oziroma reševanju predstavljenih treh konceptualnih problemov evropske skupne valute. Zakaj? Ključni razlog je pomanjkanje političnega apetita za njihovo reševanje. Moja napoved je, da bo do novih konceptualno pomembnih sprememb prišlo šele takrat, ko bo evrsko območje spet prišlo v krizo. Da bo do tega prišlo, je jasno, ne želim pa špekulirati, kdaj se bo to zgodilo.

Krizo bi lahko sprožil ali k njej prispeval kateri koli od številnih negativnih dejavnikov, ki se kuhajo okoli Evropske unije. Začenši z brexitom, ki bo najbrž tudi premešal notranjo dinamiko v Evropski uniji?
Brexit bo oziroma že ima zelo raznovrstne vplive, od tistih, ki se nanašajo na notranji položaj v sami Veliki Britaniji in državah članicah EU-ja, preko tistih, ki se nanašajo na spremembo njihovih medsebojnih odnosov, do tistih, ki se nanašajo na položaj Velike Britanije oziroma EU-ju v svetu. Moje globoko prepričanje je, da je napovedani odhod Velike Britanije slab za obe strani. Že zdaj je jasno, da bo Velika Britanija plačala zelo visoko ceno izstopa, še zlasti če bo prišlo do t. i. trdega brexita oziroma odhoda iz Evropske unije brez dogovora. Bo pa ta odhod zelo boleč tudi za EU. Odhaja ena od največjih držav članic EU-ja, ki je poleg tega ena od dveh stalnih članic Varnostnega sveta Združenih narodov in država, ki ima skupaj s Francijo največji vojaški potencial v tem delu sveta. Z odhodom Velike Britanije bo bistveno oslabljen liberalni del EU-ja, v katerega se tradicionalno uvrščajo še Nizozemska in skandinavske države. V tem kontekstu je realno pričakovati, da se bo še dodatno okrepil pomen nemško-francoskega bloka, ki na ekonomskem področju zagovarja več državnega intervencionizma.

Bo pa odhod Velike Britanije iz EU-ja spremenil tudi dinamiko odnosov med evrskimi in neevrskimi državami EU-ja. Danes imamo 19 držav EU-ja, ki so tudi članice evrskega območja, preostalih devet članic EU-ja pa ima še vedno svoje lastne valute in med njimi je največja ‒ in lahko bi rekli ključna ‒ Velika Britanija. In če ključna država izstopa iz EU-ja, je realno pričakovati, da se bo relativna teža bloka neevrskih držav zmanjšala. Bo pa ta sprememba imela pomemben vpliv tudi na dinamiko delovanja EU-ja kot celote. Zakaj? Po mojem mnenju bodo spremembe, ki se bodo v prihodnje dogajala v evrskem območju, tiste ključne, ki bodo odločilno vplivale na gospodarski in politični razvoj celotne Evropske unije. Če torej država ne bo članica evrskega območja, bo dejansko izločena pri odločanju ne le o dogajanjih, povezanih z evrskim območjem, temveč tudi z Evropsko unijo kot celoto. Določeni znaki tovrstnega nelagodja so vse bolj jasno opaženi pri nekaterih neevrskih državah EU-ja, kot sta Češka in Poljska, ki želita imeti formalno možnost sodelovanja na sestankih evroskupine. Tu velja jasno poudariti, da sta ne le ti dve članici EU-ja, temveč tudi druge neevrske države članice EU-ja povabljene, da po izpolnitvi maastrichtskih pogojev vstopijo v evrsko območje. A tega vsaj v tem trenutku očitno še ne želijo.

Razlogov je več, naj pa posebej izpostavim dva. Prvi je v tem, da na skupnem evropskem trgu lahko delujejo s svojimi lastnimi valutami, kar jim omogoča dodatno primerjalno prednost v primerjavi z državami evrskega

območja. Te države imajo namreč možnost, da na svojo mednarodno konkurenčnost lahko vplivajo s spremembo deviznega tečaja svoje valute, kar države z evrom pač ne moremo storiti. Drugi razlog pa je v tem, da državam, ki imajo svoje valute, ni treba nositi bremen reševanja kriz, v katere lahko zaidejo posamezne članice evrskega območja.

Tleči problem evrskega območja je Italija. Business Insider ji pravi kar permarecesija, saj ima šibko rast, velik javni dolg in problematične banke. Za evropski reševalni sklad je prevelika.
Res je, v strokovni javnosti, medijih in tudi med nosilci ekonomske politike je pogosto govor o Italiji kot ključnem problemu evrskega območja. Če Slovenija in druge manjše članice ne predstavljajo več sistemskega problema za evrsko območje kot celoto, saj je vzpostavljeni obrambni mehanizem zdaj dovolj robusten za reševanje težav v tovrstnih državah, pa nikakor ne bo tako, če bi prišlo do krize v Italiji. Ta je preprosto gospodarsko prevelika in s prevelikim obsegom javnega dolga, da bi jo bilo mogoče reševati z obstoječim naborom instrumentov. Če bi v tej državi prišlo do resnega dolžniškega problema, bi bilo za njeno reševanje ponovno potrebno pomembno posredovanje Evropske centralne banke. Brez tega ne bi šlo.

Bi pa rad opozoril, da je vlečenje vzporednic med Italijo in Grčijo na podlagi visokega deleža javnega dolga v BDP-ju pogosto dokaj poenostavljeno. Razlik med obema državama je namreč veliko. Prva je preprosto v tem, da je Italija ena od velikih gospodarstev v svetovnem merilu in država, katere rezidenti imajo ogromno premoženja. Tudi glede javnega dolga so razlike. Italija je nakopičila veliko večino svojega javnega dolga že davno pred nastankom evra, v času zadnje krize, torej v zadnjih desetih letih, pa se italijanski dolg kot delež v BDP-ju ni bistveno povečal. Poleg tega so obrestne mere, ki jih Italija plačuje za ta dolg, dokaj nizke in posledično tudi dolžniška obremenjenost italijanske države z javnim dolgom ni bistveno večja od nekaterih drugih držav, ki imajo sicer precej nižji javni dolg kot delež BDP-ja. Poleg tega je italijanski javni dolg v primerjavi z večino drugih držav evropske monetarne unije v velikem delu domači javni dolg, torej dolg do rezidentov italijanske države. Tako je potencialna možnost oblasti, da s spremembo domače zakonodaje vplivajo na posojilodajalce precej večja, kot bi bila, če bi bili posojilodajalci predvsem nerezidenti. Precej dlje ne bi šel, hočem samo reči, da so možnosti za ukrepanje ekonomske politike pri domačih posojilodajalcih večje. Pa še četrta pomembna stvar: velika večina obveznic je upravljanih po nacionalni zakonodaji Italije. Kar pomeni, da se ta zakonodaja v primeru kakšne krizne situacije lahko tudi spremeni. Skratka, italijanski javni dolg je sicer res visok, je pa po drugi strani dokaj specifičen.

Prav te specifičnosti in pa dejstvo, da gre za veliko članico EU-ja, Italijani zelo vešče izkoriščajo v pogajanjih z Evropsko komisijo. Tipičen primer so bila pogajanja lani jeseni o tem, ali je načrtovani javnofinančni primanjkljaj države za letošnje leto v skladu s fiskalnimi pravili ali ne. Na koncu teh pogajanj je Evropska komisija, ki je problematiko presojala zelo politično, popustila, čeprav dejanski potek dogodkov jasno potrjuje, da so bile takrat napovedane stopnje gospodarske rasti za leto 2019 nerealno visoke.

Ravno na primeru Italije se lomijo miselna kopija o dveh pristopih upravljanja držav. Eni pravijo, da evropska pravila Italijo obsojajo na stagnacijo, saj onemogočajo ekspanzivno fiskalno politiko, ki bi pognala gospodarsko rast. Drugi pravijo, da je ravno neodgovorna državna poraba pripeljala do te situacije in da je zato evropska fiskalna uzda dolgoročno dobra.
To je osnova diskusija fiskalnega dela evropske monetarne unije. Obstajata dva temeljna pristopa na tem področju. Prvega imenujem kar nemški pristop, ki temelji na jasnih, številčno opredeljenih pravilih. To je danes tudi dejansko vsebovano v institucionalnem okviru za preprečevanje kriz, zlasti v zakonodajnem šesterčku in dvojčku. Drugi pristop, ki ga nekateri pripisujejo predvsem Franciji, pa temelji na tem, da bi moral fiskalni del monetarne unije temeljiti predvsem na tesni koordinaciji nacionalnih fiskalnih politik, kjer bi pomembno mesto imeli skupni instrumenti zadolževanja in proračun evrskega območja. Ta dva dokaj različna pristopa k fiskalnemu upravljanju evrskega območja je mogoče opredeliti tudi kot temeljno razliko med severnimi in južnimi državami evrskega območja.

Sever se preprosto boji, da bi prišlo do transferjev od njih na Jug. Hkrati pa nimaš instrumentarija, s katerim bi države Juga prisilil v potrebne strukturne reforme. Ki pa so v teh državah Juga dejansko res potrebne!

Trenutno so pravila igre narejena predvsem pod vplivom nemškega pristopa. Razlog je v tem, da v letih 2010 do 2014, ko so bile izoblikovane osnovne konture nove fiskalne ureditve evrskega območja, Francija preprosto ni bila v ekonomski kondiciji, ki bi ji omogočala enakopravno vleko nemško-francoskega voza. Je pa ta nemški pristop imel eno veliko hibo, s katero se spoprijemamo še vedno. Gre za to, da je v skladu s tem pristopom kriza evrskega območja bila obravnavana predvsem kot fiskalna kriza in tudi zdravljena je bila z instrumenti za reševanje tovrstnih kriz. In drži, da je kriza evrskega območja bila tudi fiskalna, tipičen primer zanjo je Grčija. Ampak govoriti o fiskalni krizi na Irskem ali v Španiji je preprosto neumnost, saj sta obe državi pred krizo imeli javne finance v ravnotežju. Kriza v teh dveh državah je bila plačilnobilančna, za zdravljenje tovrstne krize pa je potrebno prilagajanje tako v državah s plačilnobilančnim presežkom, predvsem v Nemčiji, kot v državah s tovrstnimi primanjkljaji. Žal smo krizo evrskega območja zdravili predvsem z restriktivnimi fiskalnimi politikami in torej izključno s prilagajanjem v državah s plačilnobilančnimi primanjkljaji, do prilagajanj držav s plačilnobilančnimi presežki pa sploh ni prišlo. To dolgoročno ni vzdržno. Evrsko območje kot celota pač ne more slediti nacionalnemu razvojnemu modelu ene države, pa tudi če je ta gospodarsko najmočnejša. Ne moremo vsi izvažati, kam, na Luno? Če bi evrsko območje znova zašlo v krizo, je ena stvar jasna. Pričakovati, da bi še enkrat v perifernih državah prišlo do podobnega fiskalnega prilagajanja, kot se je to zgodilo po letu 2010, je nerealno. Če se tovrstni situaciji tudi države s presežki ne bodo pripravljene vsaj delno prilagoditi, bo pač prišlo do razpada evrskega območja.

Še eno stvar velja povedati v tem kontekstu. Nemčija je mednarodno konkurenčna in ima velik plačilnobilančni presežek tudi na račun evra kot skupne evropske valute. Če bi ta država imela danes svojo lastno valuto, bi bila ta bistveno močnejša, kot je danes evro in tudi nemški izvoz bi bil manj konkurenčen, kot je danes z evrom. Čeprav se s stališči predsednika Donalda Trumpa pogosto ne strinjam, pa je v njegovi oceni oziroma v oceni njegovih gospodarskih svetovalcev, da je evro kot valuta Nemčije z ogromnim presežkom v plačilni bilanci, zrno resnice.

Vaša prognoza naslednje recesije ali krize, prosim.
O tem, kdaj bo prišlo do naslednje krize, ne bom špekuliral. Je pa jasno, da bo slej ko prej do nje prišlo. Kar se naslednje recesije tiče, pa nas ta ne bi smela presenetiti, saj se že praktično leto dni dnevno srečujemo z informacijami o zniževanju napovedanih stopenj gospodarske rasti. Konec koncev ZDA rastejo že skoraj deset let, pa tudi rast v Evropi je bila zadnja leta dokaj visoka in stabilna. Logično je torej, da se bo gospodarski cikel enkrat prevesil navzdol, in to se očitno zdaj dogaja. Poglejmo napovedi Mednarodnega denarnega sklada in OECD-ja. Sveže objavljene za to leto so precej slabše od tistih, ki so jih za letos objavili lani.

Razlogi za zniževanje gospodarske rasti tako razvitih držav kot držav v razvoju so številni. Nekateri od njih so dokaj kratkoročni, kamor uvrščam povečana geostrateška tveganja in naraščajoči protekcionizem, med dolgoročnimi pa vidim predvsem spremembe v svetovnem ekonomskem upravljanju. Na tem področju resnično prihaja do najbolj temeljitih sprememb vse od časa, ko je bil sistem vzpostavljen po drugi svetovni vojni. Ta sistem, ki ga poznamo pod skupnim imenovalcem multilateralizma, je temeljil na jasno postavljenih pravilih, izvajanih s pomočjo mednarodnih organizacij, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka ali Svetovna trgovinska organizacija (WTO) (angl. rule-based system). Ta sistem globalnega ekonomskega upravljanja se vse bolj spreminja v sistem, ki temelji na posameznih bilateralnih dogovorih (angl. deal-based), kot so na primer dogovor predsednika Trumpa o spremembi sporazuma NAFTA, ali pa njegov dogovor z Evropsko komisijo glede carin za uvoz avtomobilov v ZDA. Pod ta tip dogovarjanja spada tudi dogovor Evropske unije s Tučijo glede migrantov. Skratka, svet se vse bolj odmika od multilateralizma k upravljanju na dvostranskih dogovorih, ki pa so lahko zelo netransparentni in tudi zelo krhki. S tovrstnim upravljanjem svet postaja vse manj predvidljiv, kar pa je zelo škodljivo tako za majhne države. Kjer se sloni tepejo, trava ne raste. In ne bodimo naivni, tudi nobena od držav članic EU-ja vključno z Nemčijo ali Francijo ni med prav velikimi svetovnimi igralci. To posledično pomeni, da je učinkovita Evropska unija izrazito pomembna za vse njene članice, še zlasti pa za tiste manjše, kamor spada tudi Slovenija. Po svoje me preseneča, kako gospodarstvo ‒ tudi v naši državi ‒ obravnava Evropsko unijo kot nekaj, kar je dano samo po sebi in se ne more spremeniti. Sam žal mislim, da se stvar lahko zelo hitro spremeni, in to v smer, ki bo zelo negativna. Ne pozabimo, da Slovenija izvozi kar 80 odstotkov vsega blaga in storitev, ki jih proizvede. In kar koli se zgodi, kar bi prosti pretok blaga in storitev omejevalo, bi nas relativno bolj prizadelo kot neko veliko državo, ki običajno izvozi manj kot tretjino svojega BDP-ja.

Ne evro ne Evropska unija nista samoumevni. Vprašanje, kaj bo leta 2100 pisalo v zgodovinskih učbenikih o času trajanja te tvorbe. In glede na to, da je Evropska unija nastala za preprečevanje vojn, ki jih je celina skozi stoletja polna, bi bilo razdiranje EU-ja lahko sila resna zadeva.
Res je, Evropska unija je nastala na podlagi izkušenj iz dveh svetovnih vojn, češ, poskusimo nekaj narediti, da se ne bomo spet streljali. Sprva je obstajala ideja, da se ta cilj poskuša doseči z nekakšno vojaško-politično povezavo. A to je bilo v 50. letih prejšnjega stoletja, torej vsega nekaj let po koncu 2. svetovne vojne, preprosto prezgodaj za Francijo in Nemčijo, ki sta bili med vojno na nasprotnih straneh. Tako je pod močnim vplivom ZDA, natančneje s pomočjo Marshallovega plana v Zahodni Evropi, prišlo do začetka oblikovanja evropske integracije na ekonomskih temeljih. Marshallova pomoč, ki so jo Američani namenili tem državam, je bil ključen instrument, s pomočjo katerega so zahodnoevropske države izrazito pospešile svojo medsebojno trgovino, ta pa jim je tudi omogočila vračanje na solidne in celo visoke stopnje gospodarske rasti. Prav okrepljeno medsebojno gospodarsko sodelovanje in koristi od njega so bili ključni za odločitev šest držav Zahodne Evrope, da tovrstno sodelovanje institucionalno okrepijo z Rimsko pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti.

Sam sem bil rojen deset let po drugi svetovni vojni, vendar pa je naša generacija še odraščala v okoliščinah, ko je bil spomin na vojno obdobje dokaj živ. Mlajše generacije, ki tega spomina ne morejo več imeti, pa projekt Evropske unije doživljajo in ocenjujejo predvsem ali celo izključno skozi ekonomska očala oziroma kot ekonomski eksperiment. Ta resnično v marsičem ni optimalen, vendar pa njegovo ekonomsko suboptimalnost več kot odtehtajo politični in varnostni vidiki sodelovanja na evropski celini. V tem kontekstu se je treba zavedati, da eventualni razpad evrskega območja verjetno ne bi potekal na zelo prijazen način. Zelo verjetno bi ga spremljalo zaostrovanje političnih in ekonomskih odnosov med državami članicami in v takem vzdušju nikakor ni mogoče izključiti tudi razpada Evropske unije. Takšen razvoj dogodkov pa bi dejansko pomenil katastrofo za države, ki so danes njen sestavni del. Leta 2012 je Evropska unija dobila Nobelovo nagrado za mir in takrat je bilo kar nekaj posmehovanja, češ, zakaj si pa EU takšno nagrado zasluži. Danes bi bilo tega posmehovanja bistveno manj.

Prejšnjo evrsko krizo je praktično z enim stavkom presekal prvi mož ECB-ja Mario Draghi, ko je izustil slavni "vse, kar bo potrebno". Od takrat je centralna banka prilila ogromne količine denarja v obtok z nakupi obveznic in tudi znižala obrestne mere. Koliko manevrskega prostora ima ECB, če kriza udari danes? In koliko manevrskega prostora je ostalo državam, ki so precej bolj zadolžene kot leta 2008?
Res je, Evropska centralna banka je v svoji vlogi posojilodajalca v skrajni sili odigrala ključno vlogo tako pri preprečitvi samega razpada evrskega območja v letih 2011 in 2012 kakor tudi pri obnavljanju gospodarske rasti v naslednjih letih. Je pa ECB pri reševanju krize deloval podobno kot druge velike centralne banke – vse so izrazito aktivno uporabljale monetarno politiko za spopadanje z izzivi finančne krize. Banke so najprej uporabile klasične instrumente za soočanje s tovrstnim položajem, to je znižanje obrestnih mer, ko pa so le-te prišle na ničelno raven, so posegle v arzenal neklasičnih instrumentov, poznan pod nazivom kvantitativno sproščanje. Kakšni bodo dolgoročni učinki uporabe tega instrumenta, s katerim so se bilance centralnih bank močno povečale, bomo še videli, kratko- oziroma srednjeročno pa je ta instrument odločilno vplival na stabilizacijo gospodarstev in na njihovo obnovitev gospodarske rasti. Je pa dejstvo, da je danes manevrski prostor centralnih bank za uspešno soočanje z novo finančno krizo bistveno zožen v primerjavi s tistim, ki so ga imele pred izbruhom krize leta 2008.

Manevrskega prostora za uspešno delovanje pa nimajo zoženega samo centralne banke, temveč podobno velja tudi za vlade in njihovo fiskalno politiko. V kontekstu reševanja finančnega sektorja in financiranja povečanih javnofinančnih primanjkljajev se je javni dolg praktično vseh razvitih držav in tudi številnih držav v razvoju v zadnjih letih močno povečal. To seveda pomeni, da je fiskalna sposobnost držav, da bi krizne razmere reševale na podoben način kot pred desetletjem, bistveno zmanjšana. Naj stvar ponazorim na primeru Slovenije. Čeprav se je javni dolg naše države, izražen kot delež BDP-ja, v zadnjih letih znižal na blizu 70 odstotkov, pa je še vedno bistveno višji kot pred krizo, ko je bil pod 30 odstotki. Če bi prišlo do izbruha nove krize, je manevrski prostor Slovenije za zadolževanje bistveno manjši, kot je bil v letih prejšnje krize. In podobno velja za številne druge države.

Pa še ena stvar je danes bistveno drugačna, kot je bila ob izbruhu krize leta 2008. Gre za močno spremenjen apetit največjih držav sveta, da s koordinacijo svojih ekonomskih politik zmanjšajo negativne učinke krize. Na izbruh panike po propadu banke Lehman Brothers jeseni leta 2008 so se najmočnejše države odzvale s preoblikovanjem G7 v G20 in s takojšnjim dogovorom o dveh točkah. Prvič, nastale krize ne bomo reševali s protekcionizmom oziroma z omejevanjem mednarodne trgovine. In drugič, finančno bomo okrepili Mednarodni denarni sklad, tako da se bo le-ta lahko spopadel s povečanimi zahtevami držav članic po plačilnobilančnem financiranju. Glede na to, kaj se v zadnjih letih dogaja z G20, je nerealno pričakovati, da ta gremij lahko učinkovito vodi koordinacijo protikriznega delovanja na svetovni ravni. Naj kot primer navedem dejstvo, da se na nekaj zadnjih sestankih predsedniki držav G20 niso mogli zediniti glede enotnega stališča do vprašanja protekcionizma. Poleg tega se spoprijemamo tudi s sistematičnim zmanjševanjem ali celo razgradnjo mednarodnih ekonomskih institucij. To, da se de-facto blokira delo Svetovne trgovinske organizacije, je samo še en dokaz naraščajočega protekcionizma v svetu. Tudi Mednarodni denarni sklad ima svoje težave, saj ZDA kot njegov največji delničar blokirajo dogovor o rednem povečanju kvot, na mesto predsednika Svetovne banke pa predlagajo človeka, ki je do pred kratkim bil poznan izrazit kritik multilateralizma. Vse to kaže, da se dejanska teža mednarodnih ekonomskih institucij v svetovnem upravljanju zmanjšuje, je pa k temu prispevala tudi okostenelost nekaterih od njih. Brettonwoodski instituciji, ki sta nastali kot tipičen dogovor ZDA in Evrope ob koncu 2. svetovne vojne, se s svojim načinom odločanja preprosto nista prilagodila novi svetovni realnosti, saj ne pustita, da bi njihovo večjo glasovalno moč dobile najhitreje rastoče ekonomije sveta, zlasti Kitajska in Indija, pa tudi Rusija, Brazilija in Južna Afrika. V Mednarodnem denarnem skladu je glasovalna moč Kitajske bistveno manjša od njene realne gospodarske moči v svetu. Ne sme nas torej čuditi, da Kitajci niso zadovoljni s položajem v teh institucijah in da na ta izziv odgovarjajo s formiranjem paralelnih mednarodnih finančnih institucij, kot je Azijska infrastrukturna banka za razvoj, v kateri imajo oni glavno besedo. Skratka, živimo v svetu, kjer je pripravljenost za neko koordinirano reševanje potencialnih novih kriz manjša, kot je bila pred zadnjo krizo. In to je okolje, ki si ga še posebej male države ne želimo.

Posamezne evropske države niso močni igralci na svetovnem prizorišču, a Evropska unija kot celota še vedno nekaj pomeni, prav tako evro. A zdi se mi, da tudi EU v zadnjem desetletju vse hitreje izgublja težo v mednarodnih odnosih, tako v političnem kot v gospodarskem smislu. Če se bo ta trend nadaljeval, potem bo to neizogibno vplivalo tudi na blagostanje nas prebivalcev. Kaj bi morali storiti, da bi se obrnil?
Kar pravite, nedvomno drži. Evropa je po 2. svetovni vojni skupaj z ZDA vzpostavila mednarodno ekonomsko ureditev, ki je bolj ali manj veljala do danes. Z izrazito hitro gospodarsko rastjo držav BRICS svet postaja vse bolj multipolaren, s tem pa se relativna teža evropskih držav in EU-ja kot celote vse bolj zmanjšuje. Če bo EU želel tudi v prihodnje ostati pomemben svetovni igralec, potem bo v večji meri kot do zdaj moral delovati enotno oziroma z enim skupnim glasom. Na svetovni ravni EU resnično tako deluje samo v okviru Svetovne trgovinske organizacije. V tej organizaciji se v imenu EU-ja kot carinske unije pogaja Evropska komisija, seveda v okviru mandata, ki ga dobi od držav članic na sejah sveta ministrov. V Mednarodnem denarnem skladu, v Svetovni banki in drugih mednarodnih finančnih institucijah pa so države članice EU-ja zastopane posamično, ne pa EU kot celota. To je seveda nelogično, vsaj za delovanje držav članic evrskega območja v okviru Mednarodnega denarnega sklada. Če se gremo evropsko monetarno unijo zares, potem bi bilo smiselno, da bi evrsko območje v Mednarodnem denarnem skladu delovalo z enim skupnim in torej močnejšim glasom. Če bi delovali tako, potem bi tudi evrsko območje kot celota imelo možnost veta na odločitve te institucije, tako pa je veto še vedno v izključni domeni ZDA, in to se ni spremenilo od ustanovitve Mednarodnega denarnega sklada. To, da so imele ZDA pravico veta, je bilo sicer logično v času Bretton Woodsa, ko je bil dolar edina valuta, zamenljiva za zlato. Odkar pa je ta sistem propadel, torej od leta 1971 dalje, pa za ta izjemen položaj ZDA v tej instituciji ni več resnega vsebinskega razloga.

Za uspešen razvoj EU-ja v prihodnje bo kot predpogoj treba zagotoviti ustrezno raven varnosti, kar se najjasneje odraža v potrebi po skupnem varovanju zunanje meje in skupni varnosti na splošno. To je po mojem mnenju celo predpogoj za kakršno koli resno razmišljanje o ekonomski prihodnosti Evropske unije. Moje mnenje je, da bo v tem procesu treba slediti logiki "manj, pa tisto bolj poglobljeno". To konkretno pomeni, da bo na nekaterih področjih treba nadaljevati procese, usmerjene v tesnejše sodelovanje. Tipičen primer je skupna valuta. Če želimo evro kot dolgoročno stabilno valuto, se bomo morali še tesneje povezati na bančnem, fiskalnem in sploh makroekonomskem področju. Ker pa centralizacija na teh področjih pomeni še dodatno zmanjševanje pristojnosti držav članic, bi bilo verjetno smiselno, da bi ta proces spremljal sočasen proces decentralizacije oziroma vračanje pristojnosti na raven držav članic na nekaterih drugih področjih.

Recimo?
Čeprav ne bi želel improvizirati, pa je nekaj kandidatov za delno renacionalizacijo ekonomskih politik mogoče identificirati. Nekaj v tej smeri bi bilo verjetno mogoče narediti na področju politike konkurence in državnih pomoči. Izkušnje iz zadnje krize jasno kažejo, da je bila Evropska unija na tem področju v tem času bolj papeška od papeža. Z nekoliko fleksibilnejšo politiko, zlasti na področju državnih pomoči, bi bili verjetno lahko stroški krize izraženi v padcu gospodarske rasti manjši, kot so dejansko bili. Drugi kandidat je skupna kmetijska politika. To, da je bila kmetijska politika postavljena na evropsko raven, je bilo logično v času, ko je bila uvedena. Takrat je bila osnovna logika skupne kmetijske politike zaščititi domačo kmetijsko proizvodnjo s cenovno politiko, konkretno s carinami. Ker je bil EU carinska unija, je bilo logično, da se politika izvajala na ravni EU-ja kot celote. Z reformo skupne kmetijske politike leta 1992, do katere je prišlo pod vplivom Urugvajske runde pogajanj v okviru GATT-a, pa se je kmetijska politika spremenila iz politike, temelječe na cenovnih podporah, v dohodkovno politiko, ki je namenjena enemu segmentu prebivalstva, to je kmetijstvu. Za dohodkovno politiko po teoriji fiskalnega federalizma velja, da naj bi se izvajala na ravni, ki je čim bližje uporabniku, to pa je seveda močan argument, da bi se subvencioniranje kmetov vrnilo na nacionalno raven. Stvar seveda ni tako preprosta, saj ima kmetijstvo poleg svoje funkcije proizvodnje hrane še niz drugih družbenopolitičnih funkcij, vključno z zagotavljanjem poseljenosti v ruralnih področjih ter vzdrževanjem okoljsko raznolike in prijazne pokrajine.

Skoraj 20 let je, kar je evro postal fizična realnost, pa dobro desetletje, kar ga sukamo po slovenskih rokah. Kot strokovnjak ste takrat gotovo imeli neka pričakovanja, jih je izpolnil? Bi lahko kdaj postal glavna svetovna valuta?
Projekt uvedbe skupne valute kot najzahtevnejše oblike regionalne ekonomske integracije je bil nedvomno izredno ambiciozen projekt, a vendar si upam trditi, da je bila njegova kompleksnost podcenjena. Po dveh desetletjih obstoja je mogoče dati zgolj preliminarno oceno njegove uspešnosti, za celovitejšo oceno pa je seveda prezgodaj. Tudi preliminarna ocena uspešnosti evra ni enoznačna. Na eni strani velja poudariti pozitivne premike. Število držav, vključenih v evrsko območje, se je skoraj podvojilo, od 11 leta 1999 na 19 danes, popularnost skupne valute med prebivalci teh držav pa se je povečala kljub boleči izkušnji s krizo v zadnjem desetletju. Po drugi strani pa je preteklih 20 let nazorno potrdilo konceptualne nekonsistentnosti skupne evropske valute, ki vse do danes niso bile presežene. Z obsežnimi reformami celotnega instrumentarija za preprečevanje krize, z izvajanjem skupnega nadzora kot prvega stebra bančne unije ter z evropskim stabilnostnim mehanizmom kot instrumentom za reševanje krize je evrsko območje danes bistveno robustnejše za spoprijemanje z novimi krizami. Kljub temu pa je projekt evra še vedno najkorektneje označiti z oceno "delo v teku". Veliko bo namreč treba še storiti, da bi evrsko območje bilo tudi dolgoročno stabilizirano. Zaradi visokih političnih stroškov tovrstnih odločitev je realno pričakovati, da bo do njihove realizacije prišlo šele takrat, ko bo skupna evropska valuta soočena z novimi večjimi izzivi.

Prepričan pa sem, da bodo nosilci ekonomske politike v državah evrskega območja tudi v naslednjem desetletju ali dveh kos izzivom, s katerimi bodo soočeni, in da bomo takrat lahko tudi govorili o evru kot resnično uspešni svetovni valuti.