Vsakokratna oblast je na slovenskem ozemlju na novo določala občine glede na to, kakšno vlogo v upravno-teritorialni ureditvi jim je namenila. Občine na Slovenskem so ustanovili v 18. stoletju in v zapisih o jožefinski davčni regulaciji iz leta 1789 lahko razberemo, da je bilo v ljubljanskem okrožju 288 občin, v celjskem 558, v mariborskem pa 801.

Naslednja sprememba pri organiziranosti občin je sledila po propadu Ilirskih provinc, ko so na slovenskem ozemlju, ki je spadalo pod Ilirske province, na novo oblikovali glavne občine – obsegale so območja nekdanjih francoskih komun – in podobčine. Leta 1817 je bilo teh v ljubljanskem okrožju 347, na Goriškem 205, na neilirskih območjih pa je bilo organiziranih 558 občin v celjskem okrožju in 791 v mariborskem.

Večje združevanje občin so izvedli čez dobrih 100 let, že v novi državi – Kraljevini Jugoslaviji. Večji del slovenskega ozemlja je spadal pod Dravsko banovino, ta pa je bila razdeljena na 403 krajevne občine. Po 2. svetovni vojni do leta 1952 občin ni bilo, najmanjšo upravno enoto pa so predstavljali kraji. Potem so kraje združili in znova uvedli občine, ki jih je bilo tedaj v Sloveniji 371. Večje združevanje lokalnih enot je znova sledilo leta 1955, ko jo na Slovenskem ostalo 130 občin. Manjšanje števila občin se je nadaljevalo še naslednjih 10 let, tako da je bilo v Sloveniji leta 1965 62 občin.

Sodobno lokalno samoupravo je Slovenija dobila po osamosvojitvi

Takšno število jih je ostalo vse do osamosvojitve in do lokalne zakonodaje, ki jo je državni zbor sprejel leta 1994 in z njo določil način ustanavljanja novih občin.

Takrat so začeli uvajati reformo, ki je leta 1995 prinesla zvišanje števila občin z 62 na 147. Leta 1998 je sledila druga večja sprememba, ko so poslanci s spremembami zakona o ustanovitvi občin povečali njihovo število na 192. Leta 2002 je bila ustanovljena 193. občina, naslednja večja sprememba pa se je zgodila leta 2006, ko so marca ustanovili 12 novih občin, junija pa še pet.

Zadnji občini sta bili ustanovljeni leta 2011, in sicer Občina Mirna in Občina Ankaran. Tako danes v Slovenji deluje 212 občin, med katerimi jih je 12 mestnih. Nazadnje je ta status pred slabim letom pridobila Občina Krško.

Predpisanih 5000 prebivalcev ima manj kot polovica občin

Čeprav je predpisano, da mora imeti nova občina vsaj 5000 prebivalcev, popolno osnovno šolo, zagotovljeno primarno zdravstveno varstvo, ustrezno komunalno opremljenost, poštne storitve, knjižnico in prostore za upravno dejavnost, pa se pri dejanskem odločanju to večkrat spregleda in raje upošteva merila za izjemne primere.

Te izjeme so v zakonu predvidene za območja, kjer obstajajo posebni geografski, obmejni, narodnostni, zgodovinski ali gospodarski razlogi. V takih primerih mora imeti nova občina vsaj 2000 prebivalcev, a, kot kaže statistika, je izjema prej pravilo. Več kot polovica občin je bilo namreč ustanovljenih prav zaradi izjemnih razlogov, tako da ima kar več kot polovica manj kot 5000 prebivalcev. V njih prebiva le šestina slovenskega prebivalstva, medtem ko samo v dveh mestnih občinah, Ljubljani in Mariboru, prebiva skoraj petina vseh državljanov. V dvanajstih mestnih občinah skupno prebiva skoraj 700.000 občanov.

Največ novih občin so predlagali poslanci. Sicer pa lahko pobudo za ustanovitev dajo tudi občinski sveti, krajevne skupnosti, vaške skupnosti. Končno odločitev pa sprejme državni zbor.

Primerjava vzhodne polovice države z zahodno kaže, da je vzhodna polovica precej bolj razdrobljena na občine kot zahodna. "Pomembno dejstvo je v preteklem razvoju oz. sposobnosti za uveljavljanje interesov manjših okolij v odnosu do večjih občin, katerih del so manjše občine nekoč bile. V preteklosti, v letih pred reformo lokalne samouprave 1994, so imele velike občine do svojega zaledja pogosto mačehovski odnos, kar je vzrok delitev občin," je pojav razdrobljenosti za STA pojasnila generalna sekretarka Skupnosti občin Slovenije Jasmina Vidmar.

Občine v ustavi

V ustavi področje lokalne samouprave urejajo členi od 138. do 144. Ustava določa, da so občine ustanovljene z zakonom po prej opravljenem referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem območju. V pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine.

Država lahko z zakonom prenese na občine opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi potrebna sredstva. Občina se financira iz lastnih virov, kot so dohodnina, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, takse, koncesijske dajatve, prihodki od glob in drugi viri.

Tistim občinam, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti opravljanja svojih nalog, država po določenih merilih zagotovi dodatna sredstva.