Medtem ko je slovenska zunanja politika po uspešnem začetku v prvem desetletju po osamosvojitvi zadnja leta delovala predvsem reaktivno, se torej zgolj odzivala na dogodke in sledila "pomembnejšim" mednarodnim akterjem, se je to v zadnjih dveh letih brez dvoma spremenilo. Z izjavami predsednika vlade Janeza Janše v tujih medijih, z zapisi na Twitterju, ki so odmevali tako v tujini kot doma, sta se Slovenija in njena zunanja politika znova znašli v ospredju.
Začelo se je z obotavljanjem pri čestitki Joeju Bidnu in pripisovanju zmage Donaldu Trumpu po ameriških predsedniških volitvah, nadaljevalo lani s spori na Twitterju s prepoznavnimi imeni Evropske unije, olja na ogenj je prilil tudi januarski pogovor za indijsko javno televizijo o izmenjavi predstavništev s Tajvanom, kar je razburilo Kitajsko, zadnje tedne pa se Janša izpostavlja s svojimi stališči in ravnanji, povezanimi z vojno v Ukrajini.
Lange: Proaktivno je mandat zastavil Logar
"Dejanske spremembe in bolj proaktivno politiko je začel uvajati že minister Anže Logar," pravi izredna profesorica Sabina Lange, višja predavateljica na Evropskem inštitutu za javno upravo v Maastrichtu, ki opozori, da je začetek njegovega ministrovanja sovpadel z intenzivnimi pripravami na predsedovanje Svetu EU-ja, s čimer je Logar "legitimiral aktivnejšo zunanjo politiko, vsaj v evropskem okviru, pač glede na omejeno vlogo predsedujoče, ko gre za zunanje predstavljanje Unije in njenih držav članic". "Hkrati je pa obstajala politična podpora za okrepitev odnosov z nekaterimi podobno mislečimi voditelji, kar se je, recimo, pokazalo na Blejskem strateškem forumu 2021. Udeležba na najvišji ravni je bila zelo dobra, le da je šlo v glavnem za voditelje, ki so ideološko blizu trenutni največji vladni stranki," pravi.
Mnoge dogodke, ravnanja in izjave je širša javnost kritizirala, da so neusklajene s stroko. Lange opozarja, da to ni nekaj novega: "Usklajevanje slovenske zunanje politike s stroko tradicionalno ni tesno. Ne obstaja neodvisni 'think tank' v Sloveniji, ki bi pripravljal strokovne podlage in pa predloge za slovensko zunanjo politiko."
Obstajajo občasni posveti, tudi institucionalizirani, občasno tudi s pisnimi prispevki, a redko na ravni poglobljene analize, združujoč akademsko in strokovno javnost ter izkušene praktike in nosilce odločitev, pravi in dodaja: "Zunanja politika je nadaljevanje notranje politike, kar je v zadnjih dveh letih zaradi polarizacije v notranji politiki še bolj razvidno, in zato prihaja ne samo do neusklajevanja s stroko, pač pa tudi do neusklajevanja med nosilci zunanjepolitičnega predstavljanja v državi in pa – v primeru nekaterih zunanjepolitičnih dejanj premierja – občasno tudi do neusklajenosti z EU-ravnjo."
Da je bilo v času zdajšnje vlade največ primerov, ko se z zunanjo politiko oz. nekaterimi dejanji ni strinjala večina ljudi, je v pogovoru Slovenija in mednarodni odnosi, ki je del serije o osamosvajanju Slovenije, ki jo pripravljajo v Središču za javno zgodovino, ustanovljenem na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, opozoril tudi profesor mednarodnih odnosov s Fakultete za družbene vede Zlatko Šabič.
Kot je dejal, nobena slovenska zunanjepolitična odločitev v zadnjih 30 letih ni bila takšna, da bi jih nasprotovala cela Slovenija, "z izjemo aktualne vlade, kjer pa nisem čisto prepričan, da aktualna vlada dela s konsenzom tako politične kot strokovne javnosti". "Če gledam v zgodovino, mislim, da je to prvi res precejšen vsebinski odmik od tega, kar smo imeli do zdaj," je ocenil in dodal, da je bila Slovenija sicer razdeljena tudi v primeru arbitražnega sporazuma s Hrvaško, a bi težko rekli, da je politika takrat odločila proti mnenju večine. Težko bi tudi rekli, da je bila takrat to strankarsko opredeljena zunanja politika, nadaljuje. Nasprotno pa se v zadnjih dveh letih "strankarski pridih zunanje politike izrazito čuti", je ocenil in dodal: "Nisem prepričan, da je v sozvočju z interesi tako politične kot strokovne javnosti."
Janša je vajeti zunanje politike v svoje roke prevzel predvsem po zaslugi Twitterja, kjer objavlja različne izjave, te pa potem najdejo svoj prostor v medijih in širši javnosti, saj gre vendarle za izjave visokega predstavnika države. "Diplomacija na vrhu ni popolnoma nov fenomen, se je pa s splošno razširitvijo družbenih omrežij iz neposrednih sporočil med voditelji preselila še na neposredno komuniciranje voditeljev z domačimi in tujimi javnostmi," razlaga Sabina Lange. A čeprav "ne pove premierjeva 'twitterdiplomacija' dosti o slovenski diplomaciji in tudi ne o stroki", pove "dosti o politični kulturi in o razmerju zunanje in notranje politike, kjer je zunanja politika nadaljevanje notranje oz. orodje za širjenje strankarskega oz ideološkega pogleda na svet in mesto Slovenije v njem," opozarja.
"Težava je v pomanjkanju politične volje, kreativnosti in virov za izvajanje bolj proaktivne zunanje politike"
So takšna "soliranja" političnega vrha zgolj kazalnik tega, da slovenska diplomacija nima jasne zunanjepolitične strategije, ki bi se je držala? Lange meni, da to ni razlog: "Na vrednotni in na načelni ravni ter na ravni prednostnih nalog Slovenija ima zunanjepolitično strategijo, ki je tudi dovolj konkretna, da je mogoče razbrati, kadar posamezna dejanja niso skladna z njo. Težava je v pomanjkanju politične volje, kreativnosti in virov za izvajanje bolj proaktivne zunanje politike."
A ob tem strokovnjakinja opozarja, da posamična dejanja premierja, četudi padejo v kategorijo "twitterdiplomacije" in niso vedno brez posledic, "ne predstavljajo nujno dejanja slovenske diplomacije oz. niso kot takšna razumljena pri drugih zunanjepolitičnih akterjih".
Pomembna zunanjepolitična tema v času zdajšnje vlade je bilo gotovo tudi drugo slovensko predsedovanje Evropski uniji. Ana Bojinović Fenko s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je pred kratkim glede tega za MMC opozorila, da je bilo med prvim predsedovanjem razumljivo, da je Slovenija vse svoje sile usmerila v samo organizacijo, protokole ipd., da pa bi bilo pričakovati bolj vsebinsko drugo predsedovanje.
Šabič: Četudi je vse drugo dobro, v ospredju ostanejo tviti
Šabič je v že omenjenem pogovoru glede drugega predsedovanja ocenil, da je bilo, tehnično gledano, dobro izpeljano, vendar opozarja, da tehnični vidik najpogosteje ostane v ozadju: "Predsedovanje so tudi tviti, so tudi 'solaže' predsednika vlade, so tudi strankarsko pogojeni izpadi v institucijah Evropske unije ... tudi to je predsedovanje, kakor koli obrnemo."
"Če se predsednik vlade odloči, da bo uporabljal, milo rečeno, sporne oznake posameznih politikov, to ni neopaženo. In v tistem trenutku se zgodi, da se vse, kar je dobrega narejeno, preusmeri v to. V tistem trenutku slovensko predsedovanje dobi madež in vse, kar se potem zgodi, je v resnici manj pomembno," je opozoril in dodal: "Ko gre za tehnični vidik, bi se strrinjal s tistimi, ki pravijo, da je bilo predsedovanje zelo dobro narejeno, s političnega vidika pa absolutno ni nobene primerjave s prvim predsedovanjem. Čeprav je bil takrat isti predsednik vlade, je bilo to predsedovanje izpeljano bistveno slabše."
Tudi Lange je opozorila, da je predsedovanje organizacijsko izjemno zahteven projekt, v manjši državni upravi pa je težko prevzeti dodatne organizacijske naloge ob hkratnem višanju vsebinske ambicije in zgolj omejenem številu dodatnega kadra. "Pandemija in nekajmesečni zamik v pripravah zaradi zamenjave vlade zagotovo nista pozitivno vplivala na optimalno izrabo virov med pripravami in v času izvedbe in na marsikaterem področju je zmanjkalo za dodano vrednost. Zato je pa pomembno, da so prioritete pravilno postavljene in izvedene. To je Sloveniji uspelo," je jasna.
Ob tem je opozorila, da je imela predsedujoča tokrat – v nasprotju s prvim predsedovanjem – drugačno vlogo kot pred leti. "Predsedujoča po Lizbonski pogodbi ne vodi več Evropskega sveta. Zato ne vidimo velikih pobud, za katere bi bila zaslužna Slovenija. Zdaj lahko spremljamo, s kolikšno težavo in tudi v kakšne namene se trudi francoski predsednik izpostaviti vlogo predsedujoče tudi na najvišji ravni. So pa bile oblikovane vsebinske pobude na nižjih ravneh, zlasti na prioritetnih področjih predsedovanja," poudarja.
Slovenija je vseeno gostila srečanje z voditelji Zahodnega Balkana na vrhu, "katerega izkupiček bi bil drugačen, če ne bi šlo za Slovenijo," je prepričana Lange, ob tem pa poudarja, da je pomemben vidik predsedovanja tudi pogajanje pri zakonodajnih aktih, v Svetu in s Parlamentom. "Tukaj je predsedujoča nevtralna in zato dejansko lahko uspešnejša z vidika predsedovanja, če ima manj lastnih težav pri sprejemanju kompromisov. Je pa te kompromise težje predstaviti kot uspehe splošni javnosti," priznava.
"Mogoče bi bili pod predsedovanjem katere druge države sprejeti kakšni drugi dokumenti in bili tudi vsebinsko drugačni. Mogoče bi nekateri bili sprejeti pozneje, pod francoskim predsedovanjem. Nekateri pa tudi ne bi bili sprejeti," opozarja. Med prioritetami slovenskega predsedovanja je bilo tudi sprejetje zaveze o širitvi na Zahodni Balkan, ki pa na koncu ni bila sprejeta. Lange poudarja, da je "vprašanje, ali bi katera koli država lahko dosegla več ali ali bi več lahko dosegla katera druga vlada, ki bi imela več kredibilnosti". Pri tem pa poudarja še, da je slovenska diplomacija dosegla odmeven uspeh s tem, ko ji je uspelo sprejetje sklepov Sveta o širitvi, "kar so v Svetu pospremili z aplavzom," je spomnila.
Uspeh diplomacije, da so o vladavini prava v Sloveniji razpravljali šele na koncu predsedovanja
Slovenija je bila ravno med predsedovanjem tudi v središču evropske pozornosti zaradi vprašanja svobode medijev in vladavine prava, o tem je bila v EP-ju sprejeta tudi kritična resolucija. In čeprav se Sabina Lange strinja, da je Evropski parlament izkoristil osredinjenost na Slovenijo, da je opozoril na težave v slovenskem političnem prostoru, vključno z vprašanjem svobode medijev, je po njenem mnenju to, da je EP počakal na zadnje zasedanje, "mogoče razumeti kot uspeh slovenske diplomacije in na sam uspeh predsedovanja ni imelo večje vloge".
"Sicer se diplomatska in politična raven v neki točki stikata, ampak v teh primerih gre vseeno za politična dejanja, in ne za dejanja diplomacije. So pa mnoge države seveda pozorne na to, ali se pogledi premierja odražajo v slovenskih politikah, delovanju v EU-institucijah, pri glasovanju in pri izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz prava EU-ja," je opozorila.
Nagibanje proti višegrajski skupini
Janša je Slovenijo tudi približal višegrajski četverici, zaradi česar so se pojavile kritike, da jo je obenem oddaljil od t. i. jedrne Evrope. Lange ob tem poudarja, da imajo nekatere države članice stabilen odnos do EU-ja, ne glede na to, kdo je v vladi. "Španija je, recimo, izjemno proevropska, ne glede na to, ali so v vladi socialisti ali ljudska stranka. Po drugi strani pa je tudi precej držav, kjer se odnos do evropskih integracij s spremembo vlade spremeni. Najskrajnejši primer je odnos dveh največjih britanskih političnih strank, kjer je odnos ene stranke pripeljal celo do izhoda iz EU-ja," ponazori.
"Z državami srednje Evrope nas povezujejo čisto konkretni interesi, na primer, kar se tiče prometnih povezav in pa energetske infrastrukture. Okrepitev odnosov s ciljem spodbujanja politik in projektov, ki so v skupno korist, je zagotovo pozitivno. Negativno je pa, če gre za postavitev Slovenije v neki predal z državami, s katerimi sicer v odnosu do večine EU-politik ne delimo stališč. To pomeni, da je zasledovanje lastnih ciljev in interesov iz takšnega predala oteženo," pa vidi morebitne pozitivne in negativne plati približevanja višegrajski skupini.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje