Kolesarstvo je zadnja leta poseben fenomen tako s stališča slovenskega tekmovalnega uspeha kot pandemsko povezanega razmaha rekreativnega kolesarjenja, s tem pa se povečuje tudi odmevnost kolesarskih novic, kjer pa je v komentarjih že leta tehtne in zanimive uvide podajal uporabnik "rokers".
Stojan Mervič je bil pred časom tudi gost podkasta SOS odmev, zdaj pa smo si z njegovim dovoljenjem sposodili njegov obsežen komentar oziroma predstavitev 15. etape 104. Dirke po Italiji, ki se vije po provinci Gorica in Brdih ter Novi Gorici.
Prepihani, a skupaj bogat obmejni prostor
Ker prihaja "naša" etapa je prav, da jo malo predstavim, ne toliko iz tekmovalnega vidika, ampak bolj iz krajinskega, adrenalinskega, doživljajskega ...
Ne, ne bo govora samo o Brdih, temveč o celi etapi, kajti Goričani/Goricjoti smo vezani na ta prelep del naše Zemlje med morjem in gorami ‒ meja za nas ni bila ovira, v Italiji smo žurali, delali, pohajali, kolesarili, se kopali. Slovenci (zamejci) na drugi strani meje so nam lahko večkrat zgled, kako biti ponosen na svojo narodnost, na svoj jezik. Sam sem odrastel v tem prepihanem prostoru in skušal potegniti čim več lepega z obeh strani mej, ki sta že sami po sebi obe (kulturno) bogati, skupek pa je še toliko lepši.
Štart ob morju v Gradežu, nato v Oglej
Etapa se začne v Gradežu, turističnem obmorskem mestu z lepimi nasadi pinjol, mesto je znano po svojih mozaikih in vsem goriškim popoldanskim kajtarjem. Od Gradeža se peljejo proti Ogleju čez laguno s pogledom na znameniti otok Barbana s cerkvijo. Oglej je bil eno prvih krščanskih središč v Evropi in po legendi naj bi tu pristal Sv. Marko ‒ kraj, znan po svoji veliki cerkvi in bogati zgodovini, je vreden ogleda, zagotovo ‒ predvsem pozimi.
Vzpon na Doberdobski Kras
Od tam grejo po Furlanski nižini proti Monfalconu (Tržiču) ‒ sicer trasa ne gre do tja, a gre blizu Škocjana, kjer se je rodil svetnik Sv. Kancijan ‒ nad Tržičem so lepe poti za gorsko kolesarjenje s spomeniki, jamami in kavernami iz 1. svetovne vojne (absolutno priporočam zimsko gorskokolesarsko turo nad Tržičem). No, pred Monfalconom zavijejo severno proti Zagraju (Sagradu), sledi vzpon na Doberdobski Kras do Šmartinščine, ki pa je večinoma italijanska v nasprotju z Vrhom. V vasi so priseljenci iz Vicenze (večina priimek Visintin ‒ slovensko Vižintin).
Pred vasjo je manjši zasebni muzej iz prve svetovne vojne, potem sledi še vzpon do Debele Griže, kjer je odličen razgled na Goriško polje (dolino). Na Debeli Griži so odlično ohranjene kaverne in nasploh so kaverne na celem Doberdobskem Krasu najbolj ohranjene in največje (od Brestovca do Vrha in Debele Griže ‒ tudi tu odlična tura za gorska kolesa, lahko se vozite skozi kaverne!).
Spust v dolino in čez Sočo v Brda
V vasi Vrh si lahko ogledate naravno jamo Kraljica Krasa. Sledi spust (na po navadi mastni cesti) v Soško dolino in potem od potem do Marjana di Friuli v Lučnik(g). Od tam do Moše mimo dveh ribnikov in do meje. Po prečkanju meje kmalu pridemo do ključnega dela etape v Cerovem in potem vzpon mimo Huma (nekoč dvorana, kjer se je žuralo). Po najstrmejšem delu se še vedno vzpenjamo mimo Kojskega, na desni bo videti znamenito cerkev Sv. Križa na manjši vzpetini, ki je ena bolj znanih gotskih cerkvic pri nas. Pravi biser, če mene vprašate.
Od tu je lep pogled na Sabotin, ki ni znan samo po prvi svetovni vojni in lepo ohranjenih kavernah, je tudi zelo zanimiva gora z divjimi grebeni, na katerih se da pozimi uživaško plezati (takoj po dežju ‒ glej tukaj)
Cesta se še vzpenja do Gonjač, kjer se splača povzpeti na razgledni stolp in potem spust mimo najlepše slovenske srednjeveške vasi Šmartno. V Šmartnem so najlepša in tudi odpiljena martinovanja pri nas ‒ obvezen ogled!
Od tam spust mimo Dobrovega in Medane ‒ lepi kraji ne samo zaradi vina, od tam spust v Italijo mimo Subide ‒ Mišelin in naprej do Krmina. Krmin je ljubek kraj, splača se it na Krminsko goro, predvsem v času cvetenja ‒ tak mističen kraj s porušenim gradom in ljubko cerkvico.
Po dveh krogih in pol proti Gorici
Od Krmina se peljejo mimo dvorca z romantičnimi golfigrišči in nazaj v Slovenijo. Po treh krogih zapustijo Slovenijo pred Humom in gredo na Števerjan ‒ središče zamejcev, znano po festivalu in odličnem vinu (koliko Slovencev nas je tam trgalo grozdje in služilo denar), potem spust mimo Oslavja in belega spomenika v spomin padlim v prvi svetovni vojni ‒ tudi to vredno ogleda. Potem spust v Gorico, skok čez Sočo mimo Don Boskovega centra in čez Solkanski blok od železnice do Trga Evrope (tu je igral Goran Bregović na dan, ko smo postali člani Evropske unije ‒ čudovit spomin).
Ovinek čez Novo Gorico do cilja
Od tam čez Rafut (tu je šel Giro že leta 2001) ‒ blizu je Kostanjevica in znameniti frančiškanski samostan z grobnico Burbonov, bogato knjižnico in čudovitim vrtom. Sledi nevaren spust mimo vile Rafut, ki na žalost propada, v Rožni čez mejo pod Goriškim gradom, ki si ga morate ogledati, in potem spust na Travnik, ki je najlepši konec novembra za praznik Sv. Andreja ali pa na Okuse ob meji.
Skratka, kraji so čudoviti, z bogato zgodovino. V nekaj kilometrih doživimo in vidimo ogromno: surovost Krasa, širino morja in Furlanske nižine, ostrino hribovja, spevnost briških gričev in preplet narodov in zakladnico zgodovine ‒ priporočam ne samo ogled etape, ampak tudi naših krajev.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje