Pred 11 leti je Litva organizirala EuroBasket, na katerem se je v članski kategoriji prvič predstavil Valančiunas. Ko je uradni napovedovalec predstavil številko 11 gostiteljev turnirja, je dvorana eksplodirala. Na parket je pritekel tedaj še najstnik iz Utene, ki je svoj čas veljal za najbolj nadarjenega igralca na svetu. Ogledniki Lige NBA so ga takrat primerjali s Pauom Gasolom, v domovini pa so verjeli, da bo dosegel raven najboljšega igralca v zgodovini te baltske košarkarske velesile Arvydasa Sabonisa.

Sorodna novica Proti "najboljši centrski liniji tega EP-ja" lani Slovenci dvignili vozovnico za Tokio

Zdaj litovski volk na dresu z rumeno-zeleno-rdečo trobojnico na prsih nosi številko 17, tvori pa udarno navezo s številko 11, Domantasom Sabonisom, sinom prej omenjene legende svetovne košarke. "Različna igralca. Valančiunas igra zelo fizično. Zelo dobro se preriva pod obročem, nevaren je v skoku v napadu in odličen v igri s hrbtom proti obroču. Zadnjih nekaj let v NBA-ju igra tudi "pick and pop" in meče celo trojke. Sabonis tudi rad igra fizično, dobro izkorišča kontakt. Je neugoden levičar, nekoliko drugačen od Valančiunasa, saj zna tudi preigravati, igrati na perimetru in je dober podajalec. Sta dva igralca, ki znata zelo dobro igrati košarko," je ključna moža uvodnega nasprotnika v Kölnu opisal slovenski kapetan Goran Dragić.

Slovenija ena najboljših ekip v Evropi

Lani je Slovenija imenitno izvedla načrt, zadan pred finalom kvalifikacijskega turnirja za olimpijske igre, ko je Litvo ugnala (96:85) in se prvič prebila na turnir pod petimi krogi. Odlično je ustavila orjaka, ki sta imela precej težav predvsem z nizko slovensko peterko, t. i. "small ballom", ko sta se jima postavila zoper žilava in nepopustljiva Vlatko Čančar in Edo Murić. Po porazu v Kaunasu je selektorsko mesto zapustil Darius Maskoliunas. Nasledil ga je Kazys Maksvytis, ki je letos na klopi Žalgirisa zamenjal Jureta Zdovca. 45-letni strokovnjak je dočakal priložnost na klopi članske reprezentance, potem ko je vodil zlato generacijo letnika 1992 v mlajših kategorijah, ki je v letih 2008 in 2012 osvojila štiri zlate medalje na vseh turnirjih, na katerih je sodelovala.

V glavni vlogi je bil tedaj Valančiunas, ki je bil ob teh uspehih vedno MVP turnirja. "Dobro smo se pripravili na tekmo s Slovenijo. Čutimo, da smo dobro pripravljeni nanjo in na začetek turnirja. Opravili smo dober skavting. Slovenci imajo v moštvu odlično kemijo. So aktualni prvaki in vedo, kako zmagovati. Imajo izkušene igralce, ekipa pa ves čas napreduje. So ena najboljših ekip v Evropi. Pripravljeni smo na trd boj, se jim je pa težko postaviti zoper," je pred dvobojem s Slovenijo, ki bo danes ob 17.15, za MMC povedal Valančiunas.

Čeprav po slogu igre ne spominja in tudi v preteklosti ni spominjal na Arvydasa, so v Litvi verjeli, da lahko doseže njegovo veličino. Zdaj v izbrani vrsti tvori udaren dvojec z njegovim sinom, ki po potrebi lahko igra na položajih pet in štiri, tako da Litva veliko poskuša tudi z obema hrustoma na parketu. Ko je 213 centimetrov visoki Valančiunas v mlajših kategorijah dominiral pod obroči, je dodobra nase opozoril tudi Ligo NBA. Bil je peti izbor nabora, Torontu pa se je pridružil leta 2013, potem ko je po izboru še eno sezono odigral za Lietuvos Rytas, kjer ga je tedaj vodil Aleksandar Džikić.

"Radi predstavljamo Litvo"

Ob odhodu prek luže je spremenil svoj slog igre in se prilagodil takratnim potrebam igranja na največjem košarkarskem odru. Ko je pridobil moč in postal precej bolj robusten, ni bil več tako gibljiv, toda trend se je kmalu spremenil in klasični "težki centri" so počasi začeli izgubljati vidne vloge. Tako je sledila nova prilagoditev in zdaj, ko je po Torontu oblekel še dres Memphisa in nazadnje New Orleansa, znova na primer meče z razdalje in je spet bolj agilen, še vedno pa je zadržal surovo moč, kar je njegova glavna vrlina.

Sabonis je na drugi strani precej bolj tehnično podkovan košarkar. Njegova paleta košarkarski veščin je bistveno širša, zato je kot precej bolj gibljiv igralec, ki ima za višino 211 centimetrov izvrsten občutek za podajo, lahko pomaknjen tudi na položaj krilnega centra. Čeprav se večina strinja, da je Sabonis tako popolnejši kot tudi boljši košarkar, pa je v domovini popularnejši Valančiunas. Glavni razlog je, da je Domantas, ko je oče igral v tujini, odraščal v ZDA in Španiji, medtem ko je Jonas produkt slovite litovske šole.

Nikoli sicer ni zaigral za ponos te države, kjer je košarka skoraj kot religija, Žalgiris, je pa zato zdaj že več kot desetletje nepogrešljivi člen izbrane vrste. "Vsako poletje se zberemo skupaj in pridemo v reprezentanco. To vidimo kot veliko priložnost. Radi imamo svojo državo, radi igramo za reprezentanco in predstavljamo Litvo. S košarko smo postavili Litvo na svetovni zemljevid. Srečni smo, da smo lahko tu in igramo košarko. Skušamo biti ena najboljših ekip v Evropi in tako predstavljati svojo državo. To so sanje vseh nas že od malega. Tu smo, da opravimo svoje delo," je dodal Valančiunas.