Po 2. svetovni vojni je bila le ena država pripravljena prevzeti organizacijo svetovnega prvenstva v nogometu - Brazilija, ki pa je SP 1950 končala z največjim razočaranjem v svoji zgodovini.

Podobno kot za prvo svetovno prvenstvo leta 1930 so bili tudi tokrat edini resni kandidati iz Južne Amerike. Brazilci so se pripravljali za organizacijo svetovnega prvenstva že leta 1942, a je bilo to zaradi vojne vihre odpovedano. Organizacijo so dobili leta 1946, leto pozneje pa določili tudi letnico - 1950.

Maracana dokončana šele leto po prvenstvu
S tem pa vzporednic s prvim svetovnim prvenstvom v Urugvaju še ni konec. Tudi Brazilci so se lotili gradnje novega izjemnega stadiona, ki je bil komajda zgrajen do začetka tekmovanja. Organizatorji so na pobudo novinarja Maria Filhe na bregu reke Maracane v nekaj manj kot dveh letih zgradili ogromen objekt, ki je sprejel kar 200.000 gledalcev. Še teden dni pred začetkom tekmovanja je bil stadion eno samo veliko gradbišče, a so 24. junija na "osmem čudu sveta" vendarle lahko odigrali tekmo ob odprtju, na kateri so gostitelji premagali Mehiko s 4:0. Stadion, ki se uradno imenuje po Mariu Filhi, bolj znan pa je pod imenom Maracana, je bil povsem dokončan šele naslednje leto.

Jugoslavija v odločilni tekmi izločila Francijo
V kvalifikacijah je sodelovalo 33 držav, v Braziliji pa naj bi igralo 16 reprezentanc, a so se pozneje Indija, Škotska in Turčija tekmovanju odpovedale. Jugoslavija je v prvem krogu kvalifikacij v dveh tekmah z 11:2 izločila Izrael, nato jih je v odločilnem dvoboju čakala Francija. Obe tekmi sta se končali z 1:1, na dodatni, ki je bila odigrana v Firencah, pa so "plavi" po podaljških slavili s 3:2.

V eni skupini sta bili le dve reprezentanci
Organizatorji so vsega 13 udeležencev razvrstili v štiri skupine, zmagovalec vsake pa se je uvrstil v finalno skupino, kjer se je četverica nato pomerila po sistemu vsak z vsakim. Zaradi odpovedi trojice so bile skupine sestavljene zelo neuravnoteženo - v dveh so bile štiri reprezentance, v eni tri, v skupini D pa sta bila le dve - Urugvaj in Bolivija! Organizatorji so Brazilijo uvrstili v skupino s 4 udeleženci, saj so s prodanimi vstopnicami želeli iztržiti čim več dobička.

Brazilci so se rešili proti Jugoslaviji
V skupini A so Brazilci po uvodni zmagi nad Mehiko (4:0) razočarali proti Švici (2:2). Za zmago v skupini so morali tako premagati Jugoslavijo, ki je prej ugnala tako Švico (3:0) kot Mehiko (4:1). Modri so odločilno tekmo začeli brez Rajka Mitića, ki se je pri prihodu na stadion z glavo zaletel v železno gredo. V igro je vstopil po 10 minutah, ko so gostitelji že vodili z zadetkom Ademirja. Na koncu je 142.000 gledalcev (takrat je bil to rekord svetovnih prvenstev) videlo zmago z 2:0 in veliko olajšanje, saj so gostitelji le ostali v boju za samoumevni naslov svetovnega prvaka.

Angleži doživeli veliko ponižanje
Iz skupine B so se v finalno skupino uvrstili Španci, ki so v odločilni tekmi premagali Anglijo z 1:0. Otočani so sploh prvič sodelovali na svetovnih prvenstvih, saj so prej tekmovanje zaradi načela amaterizma bojkotirali. Po uvodni zmagi nad Čilom z 2:0 so senzacionalno izgubili proti ZDA z 1:0, kar še danes velja za eno največjih senzacij v zgodovini tekmovanja vseh tekmovanj. V skupini C so zmagali Švedi, v skupini D pa je Urugvaj v edini tekmi razbil Bolivijo z 8:0. Urugvaj je na svetovnih prvenstvih igral sploh prvič po letu 1930, ko je v Montevideu tudi postal svetovni prvak.

Rio de Janeiro že slavil naslov prvaka
Brazilija je vse tekme v finalni skupini odigrala na Maracani, vse preostale tekme pa je gostil Sao Paulo. V uvodnem krogu so gostitelji s 7:1 razbili Švedsko, Urugvaj in Španija pa sta se razšla brez zadetkov (2:2). V naslednjem krogu bi morali Brazilci igrati proti Urugvaju, a so se odločili za spremembo urnika, saj so si svoje južne sosede prihranili za zadnji dan tekmovanja, ko naj bi vsa država slavila naslov svetovnega prvaka. Brazilci so naslov v resnici slavili že 13. julija, ko so se poigrali s Španijo (6:1), Švedi pa so istočasno vodili proti Urugvaju z 2:1. Ulice Ria de Janeira so že slavile naslov svetovnega prvaka, a Urugvajci so se v zadnjih 15 minutah vrnili, rešili zmago s 3:2 in s tem odločitev o prvaku prestavili za tri dni, ko je bil odigran zadnji krog.

Svetovni prvaki? Prodali že pol milijona majic ...
16. julija sta se tako na nabito polni Maracani (199.954 gledalcev še danes velja za absolutni rekord nogometnih tekem) srečala Brazilija in Urugvaj. Tekma uradno ni bila finalna (ampak 'le' tekma 3. kroga), a je bilo jasno, da bo zmagovalec postal svetovni prvak, remi pa je zadoščal Braziliji. Za vse navzoče je bila tekma zgolj formalnost, saj so trgovci prodali ogromno izdelkov, na katerih so bili različni hvalospevi svetovnim prvakom Brazilcem, med drugim so prodali kar pol milijona majic! Gostitelji so na začetku drugega polčasa povedli z 1:0, a nato ob koncu tekme prejeli dva ...

Nikoli več niso igrali v belih dresih
Gre za največji šok in razočaranje v zgodovini brazilskega športa. Nogometna reprezentanca naslednji dve leti sploh ni igrala, za vedno pa se je odpovedala beli barvi dresa, v kateri je igrala proti Urugvaju. Dva brazilska nogometaša sta si pozneje vzela življenje, številni pa so bili do konca življenja ožigosani kot poraženci. Vratar Moacyr Barbosa, ki je nespretno posredoval pri drugem zadetku, se tako spominja: "V Braziliji je največja zaporna kazen 35 let, jaz pa že pol stoletja plačujem za zločin, ki ga nisem storil."

Iskrice 4. svetovnega prvenstva:
- Prvenstvo je zaznamovala slaba logistika, ki je močno favorizirala gostitelje tekmovanja. Brazilci so namreč kar pet od šestih tekem odigrali na Maracani, druge reprezentance pa so se morale ves čas seliti, pogosto tudi v zaporedju, ki ni bilo najbolj logično (zelo dolga potovanja).
- Potem ko so se sodelovanju odpovedali Turki in Škoti, so organizatorji povabili Francoze. Ti naj bi igrali skupaj z Urugvajem in Bolivijo. A galski petelini povabila niso sprejeli, saj so izvedeli, da bodo morali med obema prizoriščema (Porto Alegre in Recife) prepotovati več kot 2.600 kilometrov.
- Indijci so se nastopu odpovedali, saj jim je Fifa prepovedala, da bi igrali bosi!
- Italijani, dvakratni svetovni prvaki, so igrali močno oslabljeni, saj je leto prej v letalski nesreči v Supergi umrlo 18 igralcev Torina, večkratnega italijanskega prvaka, med katerimi je bilo kar deset reprezentantov.
- V povprečju si je tekme ogledalo kar 60.733 gledalcev. Ta rekord je bil popravljen šele 44 let pozneje, ko si je tekme v ZDA 1994 v povprečju ogledalo 68.991 gledalcev.
- Brazilija 1950 in Švedska 1958 sta edini tekmovanji, kjer sta v finalu (oziroma odločilni tekmi za naslov) igrali domači reprezentanci in sta na koncu izgubili.
- Mehiški vratar Antonio Carbajal je igral na svojem prvem svetovnem prvenstvu. Na SP-jih je nato igral vse do leta 1966. Petkrat je na največjem nogometnem odru igral le še Nemec Lotthar Matthäus (1982-1998).