V pričakovanju prihoda bronaste deskarke so se najprej v njeno čast postavili velenjski gasilci. Pred hišo pa neizmerno veselje, ponosni sokrajani, prijatelji in sosedje, številni objemi so se vrstili, čestitke so deževale.

"Res sem srečna, da sem doma. Presenetili so me, vsi so tukaj. Ta dva dneva sta zelo nabita s čustvi, komaj se zadržujem, pa zdaj spet," je bila ganjena ob vrnitvi. "Tu notri so leta in leta truda, odrekanj," jo odgovorila na vprašanje, kaj ji pomeni medalja. "To je nagrada, poplačilo za vse, kar sem vložila v ta šport, pa tudi za vse moje, ki so me podpirali, brez njih tega ne bi dosegla."

Glorio je domov pripeljal njen oče, sicer trener kitajske reprezentance, a je odkrito povedal, da je srčno navijal za hčer. "Po tihem smo vedno pričakovali neki rezultat. Prej, na prejšnjih igrah, se je vedno nekaj pričakovalo od nje. Zdaj ni nihče ničesar pričakoval. Očitno ni pozabila deskati," je v svoji skromni maniri dejal oče Peter Kotnik.

V Športni zvezi Velenje pa si želijo, da bi bronasto olimpijko Glorio Kotnik v živo spoznali še drugi navijači, zato v prihodnjih dneh pripravljajo večji sprejem.