"Jaz in ekipa smo delali čudeže. Imel sem privilegij, da sem se lahko ukvarjal s tem športom in delal, kar me je veselilo. Večina ljudi sanja o takšnem življenju. Jaz sem imel to priložnost," je na poslovilni novinarski konferenci povedal 34-letni Tržičan. Ker se ni tako kot njegov slavni sokrajan Bojan Križaj zapisal tehničnim disciplinam, so ga gledali kot vesoljca, pravi, toda z dvema zmagama v svetovnem pokalu je dokazal, da je bila njegova pot prava.

Gotovo se strinjate, da je smuk kraljevska disciplina?
Definitivno, tu zmaga šteje največ.

Kako potem komentirate, da smo imeli v Sloveniji dolgo precej odklonilen odnos do smuka?
Ko sem se prebijal, so nas res gledali kot vesoljce in si mislili, kaj se vendar gremo. Bil je problem te mentalitete, na srečo pa je zdaj veliko več spoštovanja in je mlajšim tekmovalcem lažje.

Kdaj ste prvič prišli v smukaško ekipo?
Leta 1997 sem bil v C-ekipi. Bil sem med mladinci in takrat je bilo največ poudarka na tehničnih disciplinah. Ker pa sem sam že imel nekaj FIS-točk v hitrih disciplinah, me je takratni trener za hitre discipline Jože Gazvoda potegnil k sebi.

Za nekega posebnega talenta nikoli niste veljali ...
Res je, nisem bil vrhunsko talentiran. Vsi moji rezultati so plod ogromnega dela, ki se je izplačalo. Vesel sem in ponosen na to, kar sem dosegel v svetovnem pokalu. Vselej sem dajal maksimum. Včasih morda celo preveč. Jaz in ekipa smo delali čudeže. Imel sem privilegij, da sem se lahko ukvarjal s tem športom in delal, kar me je veselilo. Večina ljudi sanja o takšnem življenju. Jaz sem imel priložnost. Imel sem tudi srečo, da sem imel ob sebi prave ljudi, ki so me podpirali.

Dve smukaški zmagi imate. Ste razmišljali, kaj bi lahko še dosegli, če ne bi imeli toliko poškodb?
Ne bom zdaj jokal, kaj bi bilo, če teh poškodb ne bi bilo. Nikoli ne bomo vedeli. Pravijo, da kar te ne zlomi, te okrepi. S poškodbami sem gotovo dobil določeno trdnost. Vedno sem se pobral, se vrnil in bil še močnejši. Žal pa v trenutni situaciji ne vidim več motiva za naprej. Ne nazadnje bom star 35 let, nisem več najmlajši, tudi kolena že trpijo.

Ali sploh kdo ve, kako ste prejšnji teden padli na Streifu? Obstaja kakšen posnetek?
Žal ne. Tu se najbolj pozna majhnost naše ekipe. Čeprav smo imeli štiri ljudi na terenu, nihče ni pokrival dela proge, kjer sem padel. Le nemški trener je videl padec. Rekel je, da sem prekrižal smučko in to je to. Jaz se padca ne spomnim. Manjka mi film od takrat, ko sem štartal, do takrat ko sem se zbudil v bolnišnici. Ampak hvala Bogu, da je bilo samo to. Kaj vse se je že zgodilo v Kitzbühelu. Spomnite se Gruggerja, Macartneyja, Albrechta ... Lahko sem še vesel, da sem jo odnesel zgolj s pretresom možganov.

Bi se lahko udeležili letošnjega svetovnega prvenstva v Schladmingu, če ne bi končali kariere?
Ne, saj mi je zdravnik predpisal štiri tedne mirovanja.

Kateri smuk je po vašem mnenju najlepši?
Z naskokom wengenski. Je unikum v svetovnem pokalu. To je smuk za romantike. Vse deluje malo starinsko. Do slikovite vasice Wengen se pripelješ z vlakom, tam pa ostrmiš ob pogledu na alpske vršace. Kulisa na smukaški progi je enostavno fantastična. Če je lepo vreme, so tri četrtine proge na soncu. Tekma je odlično organizirana, vzdušje je res pristno.

S Kitzbühelom se nikoli niste najbolj spoprijateljili, kajne?
Vedno mi je predstavljal nekakšno uganko. Tisti padec iz leta 1999 je ostal v glavi. Streif sem vedno zelo spoštoval.

Je na vrhu res takšna tišina kot na nobenem drugem smuku, ker je tudi najboljše strah?
Nikjer v štartni hiši ni smeha in zabave. Koncentracija je povsod na najvišjem nivoju, ni pa ravno tako, da je v Kitzbühelu na vrhu popolna tišina.

Kako so vaš padec videli v drugih reprezentancah in kako komentirajo, da ste končali kariero? Ste imeli med tujimi smučarji kakšnega prijatelja?
Nekaj sem jih imel, vendar z nikomer ni bilo prav tesnih stikov. Vem, da so v Kitzbühelu spraševali, kakšno je moje stanje. Veliko dni na leto smo skupaj, srečujemo se vso zimo in vsak goji spoštovanje do tekmecev. Nikomur ni vseeno, saj vemo, kakšne posledice ima lahko hud padec.

Boste ostali v smučanju in se morda preizkusili v trenerski vlogi?
Smučanje imam zelo rad. Ni tako, kot nekateri, ki po koncu kariere nočejo več videti rekvizitov, s katerimi so se ukvarjali. Za zdaj je še prezgodaj, da bi točno povedal, kje se vidim. Vabilu reprezentance, naj sodelujem, se bom odzval in do konca sezone pomagal v vlogi pomočnika, po koncu sezone pa bomo videli, kako in kaj. Videti moram tudi smučanje z druge perspektive - zdaj sem ga videl le s tekmovalčeve plati, rad bi ga spoznal tudi s trenerske.