31-letni Flisar je bil v prejšnjih sezonah pogosto med junaki zime, postal je tako svetovni prvak v smučarskem krosu kot zmagovalec svetovnega pokala, letos pa ni šlo nič po načrtih. Le enkrat je bil med deseterico, in sicer pred dobrim mesecem dni, ko je bil drugi v Sunny Valleyju. V soboto ga čaka še "dila izziv" na Krvavcu (prenos smuka za državno prvenstvo ob 11.00 na TV SLO 2), nato si bo spočil glavo in razmislil, kako naprej ...

Na Kaninu ste imeli zadnji konec tedna zabavno tekmovanje, ko ste na progi za kros štartali zadnji, nato pa lovili preostale tekmovalce. Je bil to dober trening?
Po eni strani res. 60 tekmovalcev je šlo naenkrat na progo. Številni padejo, vse leti po zraku, oprema, palice ... Vse je nepredvidljivo, ni tako kot na naših tekmah, kjer lahko slutiš, kam bo kdo zapeljal. Tu se nekateri smučajo levo, drugi desno, vlada popoln kaos. Kar se tiče hitrega prilagajanja na vse te razne manevre, gre torej za dober trening.

V soboto se boste na Krvavcu z Boštjanom Klinetom preizkusili v posebnem "dila izzivu", pomerila se bosta tako v smuku kot v smučarskem krosu. Kako konkurenčni ste v smuku?
Težko rečem. Največji problem bo, ker bom imel slabšo štartno številko, razmere bodo pa pomladanske. Južni sneg. Sicer s fanti naredimo še kak trening skupaj in smo kar blizu. Ne bi smel biti preveč zadaj, bo pa res odvisno, kako bo proga zdržala.

Kakšno številko boste imeli?
Sploh ne vem. Niti tega ne vem, koliko imam točk. Zadnje točke v smuku sem naredil v La Parvi leta 2013.

Prehod na skoraj 220 cm dolge smuči bo že sam po sebi poseben izziv ... Boste imeli kakšen poseben par?
Dvoje so mi dali v Elanu, oboje so bile nekoč last Andreja Šporna. Še nikoli nisem smučal z njimi. Vsi vemo, da so Špornove smuči zelo trde. Bil je odličen tekmovalec, ni pa ravno blestel po finem občutku. Temu primerne so tudi njegove smuči. Vsi se hecamo, da le Dominic Paris in Andrej Šporn lahko vozita na jeklenih smučkah.

Na zadnji tekmi svetovnega pokala v Veysonnazu ste padli in končali v bolnišnici. Kako hudo je bilo?
Pretres možganov je bil kar precej hud, ni pa bilo nobenih možganskih krvavitev. Kar se tiče medenice, so nadaljnje preiskave pokazale, da sem imel neko staro poškodbo, ampak takrat sploh nisem šel v bolnišnico.

Predvidevam, da na smuku na Krvavcu, kjer teren ni prav strm, zaradi te boleče izkušnje ne boste imeli kakšnega strahu.
To pa gotovo ne (smeh).

Česa vas je v življenju najbolj strah?
Hudobije ljudi. To mi je že mama vedno govorila.

In, znajo biti ljudje pogosto hudobn‎i?
Seveda, to se je najbolje pokazalo pred tedni.

Nekateri vam ne morejo oprostiti, da ste se na tistem pustovanju na Ptuju spozabili ... Ste dobili veliko negativnih sporočil?
K sreči je bilo več pozitivnih, naj se ne sekiram in da sem tudi jaz samo človek. In da naj se ne oziram na pisanje medijev.

Takrat vam je enostavno prekipelo?
Ves čas se moraš ukvarjati z nekimi komentarji ... Bili smo našemljeni, pa so mi ves čas snemali očala. Neke "seljačke" fore, pa to.

In na plan so prišla tudi številna razočaranja, saj sezona ni potekala po željah. Le enkrat ste bili na stopničkah. Imate kakšno razlago, kje se je zalomilo?
Že v sezono nisem šel pripravljen tako dobro, kot bi si želel. Poleti se mi je rodila hči Sofija, moja mama je bila po operaciji na srcu praktično že na smrtni postelji. Veliko stvari je bilo, ki so mi jemale fokus. Vse to se je kuhalo ... Sem pa na koncu s tisto tekmo, ko sem bil drugi, vendarle pokazal, da še nisem za odpis.

Zdi se, da je konkurenca vse močnejša ...
Je, ampak ne zato, da bi bilo več dobrih tekmovalcev, ampak enostavno se ta šport razvija. Večje ekipe imajo vse boljše možnosti za trening in trenirajo na vse boljših progah. Jaz sem sam za vse, 'one man band' in mi ni lahko. Konkurenca je naredila korak naprej, jaz ga pa niti ne morem narediti. Naj si mar sam financiram progo in plačam 200 tisoč evrov, da mi bodo narili sneg na progo? To ni poceni! Poglejte, naredim, kar pač lahko. Žal nisem pod okriljem neke avstrijske ali francoske smučarske zveze. Naša zveza sploh nima toliko denarja, da bi lahko upal na takšne razmere, poleg tega sem poleg Blaža Ogorevca praktično edini tekmovalec.

Ampak, saj ste se združili z nekaterimi preostalimi manjšimi ekipami!
Prejšnja leta sem bil skupaj z Italijani in Američani, vsak je nekaj prispeval. Letos se je to spremenilo, Italijani so hoteli na svoje. Bil sem skupaj z Nemci, kar je bilo sicer dobro, ampak razlika med Italijani in Nemci je zelo velika po karakternih lastnostih. Ni bilo tako zabavno kot z Italijani, ki imajo nekaj več strasti. Nemci so bolj kot roboti.

Že veste, kako naprej?
Ne vem. O tem sploh še nisem razmišljal. Najprej si moram spočiti predvsem glavo. Moram se usesti, umiriti in razmisliti.

Bi kdaj potrebovali psihologa?
Mislim, da ne. Čeprav tudi to včasih ni slabo. Bomo videli.

Bo dopust kaj posebnega? Vedno greste radi kam daleč ...
Poleti bomo šli do prijatelja Trevorja v ZDA. Nič eksotičnega.

Ste vzoren oče? Dovolj pomagate svoji parnerki, menjate plenice ...?
Danes sem jih, recimo, že dvakrat (pogovarjali smo se v ponedeljek, op. a). Je vendarle materinski dan in je treba mamici pomagati (smeh). Če mene vprašate, pomagam ogromno, če vprašate njo, premalo.

Kako pa je reagirala, ko ste prespali na policijski postaji?
Prav vesela ni bila. Saj vemo. Policija te kaznuje, ko prideš domov, pa sledi prava kazen (smeh).

Vas bosta partnerka in hči Sofija v soboto prišli spodbujat na Krvavec?
Mislim, da bosta prišli. Saj veste, naše tekme so bogu za hrbtom, prišli sta le v Innichen.

Aha, to je tam, kjer ste mi nekoč zatrdili, da se res splača zmagati, ker za nagrado dobite zajeten kos slanine!
Res je. Letos tega 'špeha' ni bilo. Leta 2016 sem dobil dvakrat po šest kilogramov slanine, širši krog družine se je dobro najedel.