Šmitek je dolgoleten trener (tudi reprezentanc) v alpskem smučanju, zadnja leta pa svetovalec vodja tekmovanja Pokala Vitranc. V pogovoru za MMC je analiziral, kaj se je v soboto in nedeljo dogajalo na podkorenski strmini, ocenil velemojstrstvo Marcela Hirscherja in povedal, da mu ob neverjetnem napredku Ilke Štuhec pravzaprav ni jasno, kako se je to lahko zgodilo.

Organizatorji Pokala Vitranc ste imeli spet veliko dela, nagajalo je vreme. V soboto dopoldne je bilo toplo, začelo je tudi deževati ...
Ko smo v soboto zjutraj prišli na teren, mi je bilo povsem jasno, da bo treba vso progo posoliti. Postavili smo se v kolono in smo pripravili ves teren. Po ogledu proge sem s pomočniki še enkrat posolil progo. V takšnem primeru, ko je toplo in dež, sol deluje. V lanski sezoni je bilo veliko tekem na snegu, utrjenem s soljo.

Ste vseeno lahko pripravili dobro progo?
Po moji oceni je bila proga zelo dobra, kar dokazuje zmaga Hirscherja v veleslalomu. Po logiki stvari bi moral zmagati Haugen, vendar ni. Problem je bila bolj vidljivost, megla. To je lahko do tekmovalcev krivično. Eden ima več sreče, drugi manj. Zato so tudi prekinili veleslalom, kar je pravilno.

Podlaga je bila torej nekaj posebnega. Je težko smučati na takšnem snegu?
Naredijo se nekakšne ledene kroglice. Občutek imaš, kot bi se peljal po ležajih. Če pritisneš premočno v tla, oddsrneš. Enakomerno pojemajoče je treba voditi zavoj. Smučka ves čas drsi in je treba nenehno loviti ravnotežje, kar znajo le veliki mojstri. Poglejte Haugna, kako je v finalu veleslaloma odsmučal zadnjo strmino. Celo bolje od Hirscherja. Danes je tako, da če ne voziš na meji mogočega, ne moreš biti spredaj.

Kako komentirate slalomski razplet? Zakaj je lahko Michael Matt premagal vso konkurenco?
Njegov način smučanja je idealen za progo, kot je bila. Vedno težje je bilo smučati tik ob kolu. Avstrijci temu rečejo "Badewanne". Kopalna kad. Banja. Nastane dolga jama, ki je na sredi najgloblja, kar ruši ravnotežje. Matt smuča podobno, kot sta včasih njegov brat Mario ali Manfred Pranger. Gre bolj okroglo linijo, vendar vzdržuje visoko hitrost. Za te razmere je to zelo dobro, na svetovnem prvenstvu pa je šel preveč okrog kolov in je zato izgubil medaljo. Nekaj časa je kazalo, da bo Thaler, 28. po prvi vožnji, celo na stopničkah. To se je v slabih razmerah že dogajalo. Za nas kot prireditelje se je sicer tekma razpletla idealno, z zmago Avstrijca, saj so avstrijski mediji lahko strogi ali celo nesramni pri ocenjevanju. Govorim o rumenem tisku, ne o ORF-u, kjer so strokovnjaki.

V teh razmerah je kar pohvalno, da je Štefanu Hadalinu s številko 46 uspelo priti na 22. mesto, se strinjate?
Ob tem se spomnim Mitje Kunca, ki je leta 1999, ko je Jure Košir zmagal, s 43 številko osvojil 13. mesto, pa je na tekmo prišel po poškodbi. Za Hadalina sem mislil, da je predvsem dober na položnih slalomih, potem pa sem ga videl v Adelbodnu, kjer je najhujša strmina, okrog 65 odstotkov. Takrat me je zelo presenetil, pozitivno seveda. Ali pa v St. Moritzu, kjer je šel v finalu na strmini tudi suvereno, enkratno.

Od preostalih Slovencev nekako niti ni bilo pričakovati veliko ...
Tekmovalci s številko nad 60 se lahko le učijo. Z njihovim znanjem in takšno številko skoraj ne moreš priti v finale.

Se strinjate z mnenjem Toneta Vogrinca, da je na štartu prve vožnje preveč tekmovalcev?
Mislim, da tisti, ki niso med najboljšimi stotimi, nimajo kaj iskati na tekmi svetovnega pokala. Že v Franciji, ko sem bil trener, se spomnim, da smo na državnem prvenstvu število nastopajočih omejili na 50. To bi tudi predlagal za svetovni pokal. Torej največ 50, in to so tisti, ki so se sposobni uvrstiti v finale.

Kaj pravite na Marcela Hirscherja, ki je že šestič osvojil veliki kristalni globus?
Zmagati šest svetovnih pokalov zapored v takšni konkurenci je noro. Smučanje spremljam od Tonija Sailerja naprej, poznam vse smučarje, in to, kar dela Hirscher, je prvo mesto. Užitek ga je gledati. Moj nečak Janez Slivnik, trener v avstrijski reprezentanci, mi je rekel, da ko mu da kakšno informacijo, Hirscher naredi bolje, kot se mu reče. Vedno znova si presenečen, kakšen genij je.

Trdite torej, da je še večji kot Ingemar Stenmark, zmagovalec 86 tekem za svetovni pokal (Hirscher 44)?
Ko je tekmoval Stenmark, superveleslaloma še ni bilo, ampak dvomim, da bi tam zmagal. Hirscher je. Stenmark pri hitrostih nad 80 km/h ni bil domač, podobno Tomba, medtem ko na drugi strani na primer Hermann Maier ni bil dober v slalomu.

Je bila že v časih, ko ste bili vi trener reprezentance, praksa, da so najboljši smučarji sveta trenirali tako, da so jih s helikopterjem vozili na štart?
Seveda. Spomnim se, ko smo bili v Val Gardeni, kako so šle največje reprezentance s smuka na trening veleslaloma v Alta Badio s helikopterjem. Ali pa v Zermattu, kjer je dolga povezava za trening smuka, zato so se tekmovalci na štart vozili s helikopterjem. Ali pa na olimpijskih igrah v Vancouvru 2010, ko so Avstrijci plačali ne vem koliko, samo zato, da so imeli progo zase. V slovenski reprezentanci to ni bilo mogoče, le kdo bi to plačal.

So se pa razmere za trening Slovencev na domačih smučiščih vseeno izboljšale in v Kranjski Gori je lahko letos kakovostno trenirala tako ženska kot moška reprezentanca. Polili ste tudi progo, januarja je bilo zelo ledeno, skratka, razmere, kot so večinoma na tekmah. Bo to stalnica tudi v prihodnje?
Predsednik kranjskogorskega kluba, nekdanji tekmovalec Grega Benedik, točno ve, kaj potrebuje vrhunski smučar. Imamo dve progi, ena je v Podkorenu, druga v Kranjski Gori. Tudi žičničarji nam gredo na roke. Je pa problem, ker je zaradi milega začetka zime poligon narejen prepozno. Lahko bi imeli pripravljenega že decembra, a ni bilo snega. Saj ste videli, vsa Francija, Švica, vse je bilo kopno. Obup. Za trenerje je to največja mora, vsa ta logistika in iskanje smučišč, kjer je sneg.

Potem je kar v redu, da je Pokal Vitranc šele na začetku marca?
V tem terminu smo do zdaj še vse tekme izvedli, je pa malce smešno, ker sta kranjskogorski tekmi na koledarju za tekmami na Norveškem.

Vas je presenetilo, kakšna neverjetna sezona je uspela Ilki Štuhec?
Ilka je izredno presenečenje. Kdor koli bi rekel, da je to mogoče, bi mu rekel: ti si nor.

Čeprav - bila je vendar večkratna svetovna mladinska prvakinja ...
Ja, ampak so prišle poškodba. Zakaj ji je uspel tak preskok v eni sezoni, ne vem odgovora. Njeno smučanje je neskončno zrelo. V glavi imam kombinacijo v Crans Montani, superveleslalom, kako je šla čez prelomnico in ujela tista vrata ... To je moško reševanje težav. In potem, kakšno je bilo nadaljevanje. Niti za trenutek je ni vrglo iz tira, dirkala je naprej, kot da se ni nič zgodilo.

Izjemna je tudi njena mati. Se tudi vi čudite, kako je lahko tako uspešna serviserka smuči?
Poznam njeno zgodbo. Ko sem bil v službi v Alpini in smo imeli prakso za serviserje, je imel njen oče doma servis smuči, tako da se je lahko doma naučila te obrti. Ona to res dela z ljubeznijo.

Predvsem pa je treba ceniti njihovo vztrajnost.
Res je. Dolgo časa ni bilo pravega uspeha. Samo čestitam jim lahko. Vsi so mislili, da bo po slovesu Tini Maze slovensko smučanje doživelo potop, a se to ni zgodilo.

Bo Ilka Štuhec v prihodnosti tudi osvojila veliki kristalni globus?
To pa težko. Ima sicer tri discipline: smuk, superveleslalom in kombinacijo ... Odvisno od drugih tekmovalk, No ja, lahko se tudi zgodi.

Tomaž Okorn