Najboljša smukačica na svetu je v velikem intervjuju zbrala misli po koncu sezone, ki jo je po težavah s poškodbami v preteklosti izstrelila med zvezde alpskega smučanja. Izzivov ne manjka, največji pa bo na olimpijskih igrah prihodnje leto v Južni Koreji.

Povejte mi, koliko energije imate zdaj oziroma kako je kaj s to energijo. Vem, da ste bili na nekajdnevnem dopustu v Dubrovniku. Predtem ste rekli, da utrujenosti ne čutite. Je prišla ta utrujenost za vami? So baterije prazne, čutite to, ali so zdaj spet malce bolj napolnjene ali sploh ni težav s tem?
Bile so, moram priznati, bolj prazne. Sploh se je to čutilo po tisti zadnji tekmi. Na finalu po veleslalomu mi je res vse dol padlo. Adrenalin mi je popustil, tisto, zadnja tekma, konec sezone, pa kakšna bolečina več tu, pa kakšna več tam. Bilo je lepo toplo, sončno, vsi smo bili v kratkih rokavih, tako da je to tudi prišlo za mano. V ponedeljek, ko smo odleteli iz Denverja, nas je bilo kar nekaj s svetovnega pokala tam in je marsikdo malce pokašljeval ali pa je koga kaj bolelo. Ti štirje dnevi so zelo, zelo prijetno deli. Malo, da zamenjam ljudi okoli sebe, da zamenjam okolje in da res spet z veseljem pričakujem prihajajoče dni in tedne.

Ampak niste bili prvič v Dubrovniku. Kot vem, je to vsaj malce oddaljeno od Dubrovnika, pa vseeno zelo blizu Dubrovnika, tudi vaša pripravljalna poletna baza kar nekaj časa.
Tako je. V bistvu sva si vzeli en dan in šli tudi tja. Na hitro sem skočila v morje, ki je med drugim zelo zelo mrzlo, tako da sem bila res hitro notri, pa še hitreje ven. Ampak je zelo čudovito videti vse skupaj v enem čisto drugem času, ko res ni skoraj nikogar, in preprosto uživati v tem, kar ima mesto ponuditi.

Če govorimo o utrujenosti ... Dobro, telesna utrujenost, o tem sva zdaj kramljala. Kaj pa psihična utrujenost, čutite tudi to?
Ne, letos ne. Ne vem točno, zakaj. Mislim, da se mi je med sezono samo enkrat zgodilo, tam v Garmischu, ko sem si najprej gleženj zvila, potem mi ni šlo najbolje na tekmah. Edino tam mogoče malenkost, da sem se počutila tako, da se res moram malo v roke vzeti - po domače, ampak k sreči mi je to tudi dokaj hitro uspelo, da sem se pripravila za nadaljnje tekme in da sem lahko normalno funkcionirala naprej.

Vam je že uspelo predelati to neverjetno sezono, s to pravljico od Lake Louisa do Aspna? Jo še predelujete?
Da, bi rekla. Kolikor je vmes prišlo, kakšen trenutek mogoče, ko sem se zavedala, kaj dejansko sem oziroma smo z ekipo letos dosegli. Res samo "vau", to pa ni več kar tako. V bistvu niso več male stvari, ampak potem na neki način pozabim malo, v narekovajih, pa normalno živim naprej, ampak je drugače. Predvsem to, da težko neopaženo kam grem, kar je na trenutke tudi meni malo neugodno, pa ne vem zdaj točno, kako bi reagirala, ampak se bom verjetno sčasoma navadila tudi na to.

Tako kot ste se navadili zmagovati?
Kaže tako.

Povejte mi, če bi morali ob pogledu na preteklo sezono, v kateri ste podirali mejnik za mejnikom, občutke opisati z eno besedo, bi bila prava beseda ponos?
Mislim, da bi lahko to rekla. Vsekakor da, zato ker vsi vemo, kako je bilo, kaj smo prestali, da smo prišli do sem, in res sem ponosna nase in na svojo ekipo, da smo to dosegli.

In verjetno morate biti izredno ponosni tudi zato, ker niste prenehali verjeti, tudi takrat ne, ko je bila smučarska sopotnica od prvega dne, mama Darja, približno že na tisti točki, da bi rekla, dajva - zdaj pa končajva.
Vsekakor. Ampak ko je potem videla, da se ne bom vdala, ne glede na vse, kar pride oziroma kar je bilo, se je sprijaznila in me pri tem še bolj podprla.

Če se zdaj ozremo nazaj: kdaj vam je bilo pa najtežje? Mogoče, čeprav se ob vseh poškodbah, ki ste jih bili deležni na žalost v vaši karieri, sliši smešno, je bilo to lani, ko ste že imeli svojo ekipo, ste imeli na sebi res velik nahrbtnik obvez in obveze, da le z odličnimi rezultati lahko upravičite ta usoden, ampak zdaj vidimo, nujno potreben korak?
To ste dobro izbrali. Sama bi pravzaprav isto dejala: lani. Začetek sezone, ko sem si naložila, da moram to upravičiti, da zdaj pa morajo biti dobri rezultati. Bi rekla, da je bil to najtežji del kar nekaj časa. Skoraj pol sezone je trajalo, da sem potem enostavno rekla: v redu, zdaj pa dovolj, tako ne bomo nikamor prišli. Dosti slabše ne more biti. Potem sem malo spremenila pristop in je bilo potem takoj malenkost bolje.

Ste lani, če malce pretiravam, razmišljali več o denarju in dolgovih, ki so nastali zaradi kariere, kot pa o smučanju? Glava verjetno res ni bila popolnoma čista?
Ne, sploh ne. Na začetku dejansko bi lahko rekla, da je tudi to res. Vem, da marsikaj sem vložila, ampak na koncu vseeno: ko greš v trgovino kupit stvari, te ne bo nobeden vprašal, ali imaš ali nimaš. Tam moraš takoj plačati. Tako je tudi v smučanju, ker prideš na trening in moraš plačati, včasih in teren in progo in jutranji zagon, če je še to zraven. Stroški so res noro noro veliki in mi na žalost še nismo našli kakšnega naftnega nahajališča doma, da bi imeli neomejeno sredstev na razpolago. Ampak na koncu se je vse skupaj dobro izcimilo.

To o denarju sprašujem tudi zato, ker so ljudje še kako zavistni in vidijo potem samo zneske, ki ste jih prejeli v letošnji sezoni za zmage, za uvrstitve na zmagovalne stopničke, niti na misel pa jim ne pride, da so v ozadju ogromni stroški. Se kdaj ozirate na te stvari, vas prizadenejo?
V bistvu ne, ker se samo nasmehnem. Tako kot vsak drugi državljan Slovenije plačam davek, ki ni ravno majhen glede na količino prihodka, tako da skoraj polovica gre v ta namen. Poleg tega pa to, kar je mama vložila oziroma sem tudi jaz vložila, proti temu kar je bilo zdaj ... Ne vem, ali smo že na ničli. Ampak je pa fino, da mi ni treba zdaj razmišljati, res gledati na vsak cent, da lahko rečemo, zdaj pa gremo tja na trening, tudi če stane več, ali pa kakor koli, samo da bom imela najboljše možnosti.

Pa ste zdaj na zeleni veji, če gledamo stroške, vložke, pa zaslužen denar? Upam, da ste vsaj kakšen evro zaslužili?
Verjetno da sem, ampak to bolj prepustim, da se mama ukvarja z vodenjem financ.

Še ni omenila?
Ne, ni tako pomembno. Imava še en kup drugih stvari.

Omenjam zavistne ljudi. Ste bili v preteklosti tudi kdaj zavistni, ko govoriva o smučanju in v primerjavi s smučarkami iz nekaterih bogatejših, bolj organiziranih reprezentanc in ekip?
Ne vem, ali bi temu rekla ravno zavist, ampak včasih malo boli, ko si misliš, super, ona ima tako rekoč vse, jaz imam pa katrco, recimo, ali pa nekaj malega, potem pa, kako bi v bistvu njim sploh pariral. Ampak na koncu je čisto nepomembno, kaj kdo ima, od kod kdo izhaja, ampak mora samo tam, na dan tekme, na progi, tisti čas, ko je, dati od sebe vse, ne glede na to, kaj si imel na razpolago. Jaz sem pač takšna, da iz tega, kar imam, potegnem maksimum. Tudi če je kaj slabega, se poskušam iz tega naučiti nekaj pozitivnega, in to kar dobro funkcionira.

Zavist zagotovo ni ena izmed lastnosti, ki bi vam jo lahko kdaj koli kdor koli očital v vsakdanjem življenju. Kvečjemu nasprotno. Takole, ko vas spremljam tudi na družbenih omrežjih, še kako vas prizadene, ko pogovor nanese na revščino, na krivice, kajne?
Ja, zelo, ker sem bila tudi sama že kdaj deležna kakšne krivice, in vem, da tudi ob neuspehih, ko ni šlo najbolje, ko enostavno ne gre, tako kot si si zamislil oziroma želel, je malokdo tam. Ampak takrat res spoznaš, kdo so tisti pravi ljudje, koga sploh imaš na razpolago, ker zdaj je nasprotno. Zdaj so vsi super in zdaj je vse v redu in vse štima, ampak mislim, da sem se skozi tiste, kot sem že prej omenila, poškodbe in probleme, vse živo, kar je bilo, zelo veliko, veliko naučila in o sebi in o svojih bližnjih in malo manj bližnjih. Tako da zdaj mirne vesti lahko povem komu, kar mu gre, kdo se mogoče tako hoče malo zraven nasloniti.

Katera krivica pa vas je najbolj prizadela, če že omenjate krivice?
Dobro vprašanje. Tega pa ne morem kar tako ustreliti, moram malo pomisliti.

Da ne bo kdo užaljen.
Da, mogoče tudi malenkost …

Očitno že ni bilo tako hudo?
Ne, tako grozno ni, čeprav kakšne hude stvari se trudim hitro pozabiti.

Vam pa tudi dobrodelnost ni tuja. Tudi v tej zimi ste to dokazali. Nazadnje ste ta teden obiskali tudi udeležence specialne olimpijade. So bili verjetno presrečni, da so vas videli?
Da, zelo. Skoraj niso mogli verjeti, tudi pozneje, ko sem šla, me je eden izmed njihovih spremljevalcev pospremil in je rekel, da polovica verjetno ne bo mogla spati ali pa kar koli, ker so res bili veseli, presrečni. Ampak tudi meni v bistvu ni bil problem. Z veseljem sem jih šla tja pozdravit, ker so bili res zelo, zelo uspešni. In dejstvo je, saj smo tudi mi in smo vrhunski športniki vsi super, ampak vsak dan nam je še vedno vsakdanji, oni so pa že na dnevni ravni drugačni in imajo drugačne probleme tako rekoč v narekovajih. To vse skupaj se pozabi in ravno tako tekmujejo, so športniki in so res super.

Kako ima v bistvu zmaga lahko več pomenov ...
Velikokrat so tudi majhne zmage, ki zelo veliko štejejo.

Tudi skozi sezono smo lahko videli, da čustev ne skrivate, smeh je vaš zaščitni znak, solze privrejo takrat, ko je čas za to. Tudi to smo lahko videli. Pa vas čustva kdaj izdajo, zavirajo? Ne mislim zdaj le na smučanje, tudi tako na splošno?
Se jih trudim včasih malo bolj mogoče brzdati, da ne pokažem vsega ravno na prvo žogo. Tudi ko sem slabše volje ali pa ko mi ne gre, se ne bom ravno zjokala na polno ali pa vreščala, metala stvari. To se ne bo nikoli zgodilo, ker se vseeno znam toliko obvladati.

Pa imate tehnike, da obvladate ta čustva? Ste se jih zdaj naučili ali imate notranjo zavoro, da veste, kje je tista meja?
Oboje, ampak običajno pomaga že samo to, da nekajkrat globoko vdihneš, tako pomiriš veselje in žalost, tako da to fino pomaga.

Povejte nam, kakšen je občutek zmagoslavja in ali lahko primerjate te občutke, recimo prva zmaga, druga, naslov svetovne smukaške prvakinje, smukaški globus, njegov kolega kombinacijski globus?
Vsak občutek je edinstven na neki način, ker prva zmaga je samo ena. Svetovno prvenstvo je, ne glede na globus pozneje, ko je cela sezona, ko je več tekem, pa dolgo traja, svetovno prvenstvo pa je en dan, ena tekma in vsaka je nekaj za sebe. Sem se na tisti dan pripravljala v smislu, saj je samo tekma, isto kot vedno, moraš čim hitreje priti v cilj. Na koncu sem si res priznala, ok, je drugače, ker je drugače, in vseeno je cilj isti, čim hitreje, čim boljše priti do cilja, ampak vsaka je nekaj posebnega in težko bi zdaj rekla, da je to najljubši trenutek sezone ali pa najboljši. Vsaka zmaga oziroma vsake stopničke so nekaj posebnega. Tako da je en tak mozaik čudovitih občutkov.

Težko je meriti to, ampak recimo, da vzameva za merilo količino solz?
Mislim, da je zmagala kar prva zmaga, potem druga malo zaostaja, St. Moritz pa se tudi kar visoko bori. Ker sem tam kar sedela in jokala. Imela sem sončna očala in se mogoče zato ni tako videlo.

Dehidracije torej ne bi bilo po letošnji sezoni?
Ne, ne bi, vsekakor.

Kaj pa vam pomenijo vsi dosežki? Mogoče je največji uspeh še lažje videti s pomenljivim podatkom, da ste s sedmimi zmagami v eni sezoni ujeli legendarno Matejo Svet.
Tem statistikam ne sledim sploh, ker nimam ne časa ne volje, ampak ko ti potem nekdo reče, si pa misliš, da je res kar velika stvar, kar je bila ta sezona letos, in je čudovito biti v takšni družbi.

V eni sezoni ste v bistvu prehiteli skorajda vse. Samo še dva sta pred vami po številu zmag, od tega je eden samo eno zmago pred vami.
Mogoče ga tudi prehitim v kratkem, ne vem.

Ne primerjam vas, ker je to neumno in brezpredmetno, mislim na primerjavo s Tino Maze, ampak vseeno me zanima. Tina je dodatno moč, tisti jeziček na tehtnici, na koncu, ko govorimo o zmagi, drugem mestu, tretjem, pa spet zmagi, v šampionskem obdobju, našla v jezi. Kaj pa poganja vas?
Čisto tako, kot sva rekla na začetku: veselje, ljubezen do smučanja. Spet sem tista, bomo v narekovajih rekli, stara jaz, kot sem bila tudi pred vsemi poškodbami, težavami ... Da smučam in v tem uživam ter me preprosto briga za vse drugo.

Pa se je ta stara jaz kam skrila ali je bila ves čas prisotna, pa le ni mogla na plan?
Mogoče sem se malo skrila vmes med vsem, kar se je dogajalo, in potem sem recimo tudi nekajkrat letos rekla, ko je začaran krog, ko ti gre, preprosto pač vse gre, tako je v bistvu tudi na drugi strani, ko ti ne gre. Takrat imaš v bistvu občutek, da ti nič ne gre, in bolj sem se nekako tu sukala, ali pa je mogoče šlo, pa sem se potem preveč razpustila na kakšni, v narekovajih, lovoriki, ampak enostavno je vsak dan nova zgodba. Lani sem poslušala intervju z Boštjanom. On je rekel, da enostavno zvečer greš spat, pa si v bistvu isti, pa se naslednji dan zjutraj zbudiš, pa nisi čisto nič drugačen. V bistvu se ni čisto nič spremenilo. Imaš pokal, medaljo, nekaj, kar moraš nesti domov, ampak na koncu si še vedno ti, ne glede na vse, kaj se dogaja.

Ste siti vprašanj, zakaj ravno letos, kaj ste spremenili, kaj ste naredilim kaj si ti?
Malo že, ker zagotovo ne morem reči, da kar koli se je letos dogajalo, da je bilo to narejeno v lanskem poletju ali v lanski pomladi ali jeseni ali pa kadar koli pač. Dejstvo je, da se gradi že od od malega. Vmes se je malo porušilo, pa potem šlo spet naprej. Preprosto sem nehala razmišljati. Sprostila sem se in smučala. Mislim, da je to največja skrivnost vsega skupaj. Ker kondicija je šla super, ni bilo nekih težav, smučanje tudi, uživala sem ob vsem skupaj. Potem sem preprosto vse samo prenesla na tekme.

Kako preprosto vse skupaj zveni.
Da, zelo.

Samo priti do te točke, če bi človek vedel.
Verjamem, da pot vsakega, ki stoji na štartu tekme svetovnega pokala, ni lahka ali pa, da bi on zdaj samo prišel, se malo posmučal, da bi se malo dol spustil, ker itak ne rabiš toliko kondicije. Tista razlika je potem dejansko, koliko si ti zaupaš, koliko si dovoliš, da greš bližje meji. Vsi vemo, da je meja med tistim, ko dejansko lahko zelo padaš ali pa dobiš noro več hitrosti, zelo zelo tanka. In bolj kot si zaupaš, bolj se lahko temu približuješ in jo odneseš po tisti dobri strani.

Osvojili ste kar 1.022 točk več kot lani, pa ste že lani osvojili več točk kot kdaj koli prej. Vas ob pogledu na vse to, čeprav ste rekli, da se s tem ne obremenjujete, da je to bolj humus za nas novinarje, statistike, pa vseeno ... vas ob misli na to kaj stisne? Recimo, ali je sploh lahko še bolje ali pa vas v bistvu vse skupaj podžge, češ kaj šele bo, ko bo pa res vse stoodstotno.
Vsekakor je super to gledati. Si misliš, sama v bistvu realno sploh ne vem, kdaj smo prišli čez 1.000 točk, ker jih je kar naenkrat bilo toliko. Razlika je, da recimo prva mesta ali pa najboljših 5 ali pa tudi najboljših 10 prinaša veliko točk, medtem ko vsi drugi rezultati zadaj niso neka ogromna razlika. Super, veliko točk, vsekakor jih je lahko še več, ker tekem je 40, tako da točk je lahko še veliko veliko več, ampak preprosto ne razmišljaš o tem, dokler mogoče potem na koncu ne sledi spoznanje: zdaj pa je toliko in toliko tekem, pa toliko in toliko točk. Čeprav mislim, da je na koncu vseeno pomembno, da na dan tekme daš vse od sebe. Ne glede na kalkulacije in vse drugo, kako zdaj točke ja, točke ne.

Kako pomembno pa je za vas, da imate ob sebi mamo, ki vodi ekipo, obenem pa je še serviserka. Pravzaprav ste na to navajeni. Verjetno bi težko stvar spremenili. Pa zakaj bi jo pravzaprav, ampak vseeno.
Trenutno kar dobro teče oziroma odlično, tako da ni nekih velikih razlogov, da bi vse skupaj spreminjali. Kot si omenil, je bila z mano v tem drugem delu moje kariere. Vpletena je ves čas, tako da pravzaprav bolj skoraj ne bi mogla biti. In na neki način, če pomislim, bi si vse skupaj dokaj težko zamislila brez nje.

Košček doma imate tako vedno s seboj.
Res je.

Kako pa gledate na mnenje trenerja Gregorja Koštomaja, ki je v pogovoru, ki sem ga imel z njim ta teden, rekel, da je bil eden glavnih razlogov - zagotovo ne glavni in zagotovo ne edini - za dokončen preboj tudi ta, da ste mamo Darjo kot sostanovalko zamenjali za Anjo Šešum?
Bi mu dala kar prav, verjetno zato, ker sva bili z Anjo tudi zelo dobri prijateljici in tako rekoč enako stari. Saj vemo, kakšna sem, takšna bolj "lapasta", po domače rečeno, veliko se smejim in vse živo, preprosto nama gredo skoraj iste bedarije po glavi in potem lahko rečeš to na glas ter se skupaj smejiva na ta račun. Mogoče vsega tega ne bi delila z mamo.

Pa še druge debate so ...
Seveda, ne mislim zdaj sploh na smučanje, ampak dejansko to lahko poveš na glas, se temu smejiš in si sproščen.

Ste pa z ekipo v vsej sezoni res našli neko simbiozo, se dokončno ujeli, demokratično delovanje je vaš moto. Pri večini odločitev sodelujete vsi. Ste bili v tem duhu tudi vzgojeni, v tem demokratičnem duhu? Je bilo veliko parlamentiranja doma? Je lahko vsakdo povedal vse?
Mislim, da smo kar povedali, kaj si kdo misli, na koncu pa je o marsičem v veliki večini odločila mama, glede na to, da naju je s sestro vzgajala. Saj lahko poveš, ampak tako in tako nimaš pravice glasovanja.

Včasih vas po koncih tekem spremljam ... ko se ustavljate pri eni, drugi, tretji, četrti televizijski kameri. Preden pridete po hierarhiji elektronskih medijev do radijskega mikrofona, ste največkrat že popolnoma izmučeni in tudi sam se trudim - sicer mi prav velikokrat ne uspe -, da bi vas vprašal kaj smešnega, da bi vas sprostil, pa vem, da razmišljate že o tem, kam greste na trening čez 15 minut, tako da je vse skupaj težko. Občutek imam, da vam te obveznosti jemljejo kar veliko energije, moči.
To je dokaj res. Vem, da so mediji sestavni del smučanja in vsega skupaj, kar se je letos dogajalo. Saj načeloma, kot si omenil, niso vprašanja ne vem kako revolucionarna. Nekako se poskušam tudi sama do vseh enako vesti, ne da bi zdaj jaz prišla ... Saj sem utrujena, mi gre včasih vse skupaj že na živce, ampak poskušam to požreti in si rečem: v redu, tu zdaj tako še imajo čas, potem tako grem po svoje, pa imam spet dalje mir. Ampak na koncu bi bilo včasih dobro, če bi se vsi čisto skupaj postavili, pa vprašali tista štiri vprašanja, ki jih tako ali tako vsi sprašujejo, pa bi bilo to to. Žal ne gre, tako da se je treba tudi na to navaditi.

Ampak sramežljivi pa niste, to pa moram priznati. Rekel bi celo kaj drugega. V mislih imam nekaj provokativnih fotografij, ki so burile domišljijo številnih. Delate to nalašč ali je to vzgib, češ da se potem govori o Ilki, ki kaže sicer hrbet, ampak vseeno nima modrčka?
V bistvu je čisto trenutni navdih za neko bedarijo. Sploh ni namen tega, da se bo zdaj govorilo, ampak je preprosto potegavščina, ki se mi zdi smešna in jo potem delim naprej sledilcem na družbenih omrežjih. Tudi če ne bi bilo vsega tega skupaj, bi prav tako naredila isto bedarijo, ampak ne bi vsi vedeli verjetno.

Manj bi bilo tistih, ki bi verjetno rekli "vau", in tudi tistih, ki bi si mislili, le kaj s tem sporoča.
Vsekakor manj obojih. Ampak tudi s temi objavami na družbenih omrežjih in povsod hočem biti čim bolj duhovita. Meni je smešno, objavim to ali pa neke popolnoma navadne stvari, ker navsezadnje, kot sem rekla prej, tudi jaz nisem super človek. Prav tako me zebe in prav tako mi kri teče, ko se urežem, in podobne reči ...

Trener Grega Koštomaj pravi, da ga pri vas najbolj navdušuje vaša ljubezen do alpskega smučanja. Je ta ljubezen nad vsemi drugimi, od kod oziroma od kdaj že traja to razmerje?
Ta je zagotovo prva. Daleč, daleč pred vsem drugim, verjetno. Traja pa že od malega. Nekako ni bilo vprašljivo, ali bi poskusili smučati obe s sestro glede na to, da imamo doma servis za smuči in da sta bila oče in mama tako ali drugače povezana s smučanjem. Preprosto sem rasla gor s tem in mi je res super.

Je ta ljubezen tudi krivec, da vas niso ustavile poškodbe, po katerih bi marsikdo pri vas na Štajerskem rekel "gotof sem"?
Bi znalo biti res. Dejstvo je, da bi lahko še vedno smučala zase, mislim, da bi še vseeno to počela. Ampak sem preprosto čutila, da to ni to, da lahko pokažem še marsikaj, in sem zaradi tega tudi vztrajala.

Kaj pa ljubezen, če sva že pri ljubezni, v tisti prvinski, medčloveški obliki? Tudi ta vam ni tuja, čeprav me to čisto nič ne zadeva, ampak zaupniki vaš trenutni status opisujejo kot samski. Zdaj imam v mislih nekaj drugega, zanima me, ali tista prava ljubezen, ki zmeša glavo, na eni strani in vrhunski šport, recimo boj za olimpijske medalje, kar bo na meniju prihodnjo sezono, na drugi strani sploh gresta z ramo ob rami?
Pri meni da. Zato ker sem se ob vseh takšnih in drugačnih dogodkih v vsej karieri naučila tudi to, da ko sem na štartu, sem na štartu, tam sem zato, da smučam, ni pomembno, ali sem se s kom sprla, ali sem komu kaj zamerila, ali je kdo jezen name, takrat mi je, po domače povedano, vseeno za ves svet in sem tam, da smučam in da vse drugo izklopim, se umaknem, kakor koli. Če je treba, se to lahko nadaljuje pozneje po tekmi. Takrat v tistem trenutku ali pa tudi na treningu recimo, ko si tam, si pripravljen na vožnjo. Bom odpeljala, nič drugega ni pomembno. Znam na neki način malo kruto preklopiti tako rekoč.

Tudi hitro lahko preklopite?
Da, takrat ni čisto nič drugega pomembno.

Ste mi pa ob neki priložnosti tudi rekli oziroma med vrsticami sem razbral, da vas zdaj najbolj napolni ljubezen do nečakinje, kajne?
Vsekakor.

To je pa še ena vrsta ljubezni, neprimerljiva z drugimi.
Da, so tudi … Mislim, res mi je super z njo, ko pridem domov in me vsakič veselo, iskreno čaka, ne glede na vse to, ali ji kaj prinesem ali ne. Je zelo vesela, da me vidi in da se lahko druživa, je res tisto odkrito, prisrčno, nepokvarjeno vesela in kar govori in govori ter jo je tako veselje poslušati, res je noro.

Pa bi nečakinji, recimo čez nekaj let, če bi izrazila to željo, svetovali, da se ukvarja z alpskim smučanjem na profesionalni ravni, ali bi ji to raje odsvetovali?
To je pa treba mojo sestro vprašati. Ne vem, ali bom imela veliko besede pri tem.

Če ne bi bilo sestre v bližini, recimo.
Sama bi ji verjetno samo rekla, da naj dela tisto, kar jo najbolj veseli, ne glede na to, v katero stran gre, in da jo bomo vsi okrog nje verjetno lahko podprli.

Pravijo, da nimate obstanka. Se vam zdi, da se boste do pravega začetka priprav odpočili? Vem, da greste prihodnji teden še na sneg, na trening, in že komaj čakate, kajne?
Da, res je.

Pa se boste potem do začetka tistega pravega pripravljalnega obdobja znali umiriti na tistih počitnicah?
V bistvu se je pripravljalni del že začel.

Torej se sezona sploh še končala ni.
Tekmovalna se je. Zdaj pa se nadaljuje že pripravljalna za naprej. Sama sem se te štiri dni, ko sem bila v Dubrovniku, res odklopila, uživala v tistem, kar je bilo tam, in sem zdaj po drugi strani vesela, da spet treniram, da grem na fitnes, se na kolo prešvicat, po domače. Dam to vso energijo ven in res že komaj čakam na sneg, čeprav se je zima tako rekoč pravkar končala.

Kaj pa počnete na počitnicah? Za vas ležanje na plaži z možgani na "off", da ne omenjam čivave in tako naprej, odpade?
Čisto odvisno. Včasih tudi to, kot sem že prej omenila poletne priprave na morju, točno to počnem vmes med enim, drugim in tretjim treningom.

No, ampak so treningi.
No, so treningi …

Jaz pa govorim o dnevnem ležanju.
Za to pa ne vem, ali bi mi tako dobro šlo. Čeprav mislim, da sem to počela pred dvema letoma, tremi, ko sem dejansko tako čutila po sezoni, da potrebujem to, da se odklopim za dva, tri tedne in da ne delam čisto nič obvezujočega, da preprosto počivam in da če se mi zahoče, grem teč ali grem na odbojko. To vedno rada počnem, če mi le dopuščata čas in razpored treningov, ampak drugače pa zadnje čase bolj to, da si pogledam mesto, grem plavat, mogoče malo na kolo. Pač nekako, da se sprostim.

Zanimivo je, da ste bili v tistih sezonah, ko niste bili tako uspešni, veliko bolj utrujeni kot v tej sezoni, čeprav ste imeli toliko več obveznosti in čeprav so bili napori še toliko večji.

Da, ampak je razlika, koliko si utrujen v glavi in koliko si utrujen fizično, ker dejstvo je, da se na dan tekme fizično ne utrudiš tako zelo, ker greš na ogled, tam stojiš, se premikaš in to ni neki vrhunec napora …

Ampak si vtisnete progo v spomin.
Da, pač razmišljaš …

To pa je psihično naporno.
Psihično je naporno. Greš na ogrevanje - tam je mogoče spet malo bolj fizično naporno - in potem spet čakaš, kar je spet psihično naporno. Čakaš na štart in potem se vsak na svoj način pripravi na tisto minutko, dve. Potem moraš spodaj spet čakati na konec tekme, sledijo novinarji in obveznosti v povezavi s tem. To ni fizično tako naporno kot recimo poleti, ko se vrstijo kondicijske priprave, ko imaš en trening, drugi, tretji … ali pa se usedeš na kolo in si štiri, pet ur na kolesu. Takrat se dejansko veliko bolj fizično utrudiš in je glava spočita. Zdaj je mogoče prej obratno, glava ob vseh teh veselih dogodkih letos niti ni tako zelo utrujena, ampak je še vseeno pod stresom in telo tudi. Si seveda utrujen od potovanj, menjavanj časovnih pasov, kar je v zadnjem času kar pogosto, kar tedensko, ampak si nekako želiš, da traja in nekako greš dejavno, pozitivno dalje.