"Videl sem vse oznake do 140 metrov in ko sem bil pri 140 še v zraku, sem si rekel, zdaj moram samo še pristati v telemark brez padca. Uspelo mi je," se pove zgovorni skakalec iz Kovorja pri Tržiču, ki danes živi v Ljubljani in na Jezerskem. V Oberstdorfu ga je neslo 141 metrov daleč, čeprav je v Nemčijo odpotoval poškodovan. Legendarni Šlibar, ki bo v četrtek praznoval 76. rojstni dan, bo v Planici spet navijal za slovenske letalce in verjame, da Robi Kranjec lahko skoči do svetovnega rekorda.

Kako se spominjate svojih prvih skokov v Planici?
V tistih časih, ko sem začenjal, me na Bloudkovi velikanki niso pustili skakati, češ da je prenevarno. Skakali smo na 60- in 80-metrski skakalnici. Prvič sem na Bloudkovi napravi skočil leta 1960, ko sem skočil 110 metrov. Leto prej sem na Kulmu skočil 113 metrov in šel prvič prek 100-metrske znamke. Takrat sem vedel, da so velikanke moje veselje, moj adrenalin.

In leta 1961 se je zgodil Oberstdorf, kjer ste se vpisali med legende. Toda pred svetovnim prvenstvom ni kazalo, da bi lahko skočili tako daleč. Zakaj?
Ker sem šel tja poškodovan, z zvitim gležnjem. Maser mi je zelo pomagal - tako mi je zmasiral nogo, da sem imel kar solze v očeh.

Ste imeli pri prvih skokih težave, ali pa vas je takoj neslo daleč?
Prvi dan, v četrtek, sem skočil 129 in 132 metrov, kar sta bila nova državna rekorda. Uvrstili so me med kandidate za nov svetovni rekord, s tem pa sem bil pod pritiskom in sem ponoči slabo spal. Znani napovedovalec Bruno Moravec je celo prišel do našega vodja Dr. Dečmana in rekel: povejte mi, kako se v slovenščini reče 140, 141 in 142, ker imate tekmovalca med kandidata za svetovni rekord in bi rad v vašem jeziku sporočil daljavo.

In potem - kljub noči brez pravega spanca - rekord. Se spominjate vseh podrobnosti nepozabnega dneva?
Vedno so mi govorili, da če bom skok ujel, me bo daleč neslo, a kaj, ko sem prvi skok spet zamudil, potem pa imel sam s seboj preveč opravka. Ko sem šel nato peš na vrh, sem si rekel: priložnosti ne bo več veliko, zberi se in bodi pravočasen na mizi. Zbral sem se, pognal v globino, nič me ni begalo, da je nalet v višavah nad smrekami. Skok sem ujel, nobenih popravkov ni bilo v zraku. Videl sem vse oznake do 140 metrov, in ko sem bil pri 140-ih še v zraku, sem rekel, zdaj moram samo še pristati v telemark brez padca. Uspelo mi je, nato pa hitro začel zavirati in sem prekrižal smuči. Znašel sem se v snegu, ko sem se pobral, pa sem videl, da so smrekovo vejico postavljali za oznako za 140 m. Rekel sem si: zdaj sem pa dosegel tisto, kar sem si želel.

Je napovedovalec potem res rekord sporočil v slovenščini?
Kar pol ure sem čakal na smučeh, da je napovedovalec Moravec v slovenščini povedal: Jože Šlibar je postavil svetovni rekord, 141 metrov. Publika je bila nema, saj ni razumela. Nekaj slovenskih navijačev je priteklo v areno in so mi čestitali. Ko je povedal v nemščini, je bilo pa konec. Gledalci in novinarji so me vzeli za svojega in tretje serije sploh nisem mogel skočiti. Na koncu je nekdo prišel k meni in rekel: Se lahko z vami slikam? Seveda, sem rekel. Zanimivo, ko sem šel zvečer na masažo, sem ugotovil, da je bil ta človek, ki se je želel slikati, moj maser. Očitno je bil rekord zame takšen podvig, da sploh nisem vedel, kaj se dogaja okrog mene.

Ste prav na tekmi skočili rekord, ali je šlo za trening?
To je bila pravzaprav trening tekma, ki so jo izpeljali, če slučajno v soboto in nedeljo razmere ne bi bile primerne za izvedbo tekmovanja. Petkovo skakanje potem ni štelo za tekmovanje, ker smo v soboto in nedeljo normalno skakali. V skupnem seštevku sobote in nedelje sem prvenstvo končal na 6. mestu.

V Sloveniji ste sprožili pravo evforijo. Kako so vas sprejeli?
Po prvenstvu smo šli še na skandinavsko turnejo in smo prišli domov šele slab mesec po svetovnem prvenstvu. Na Jesenicah so mi najprej rekli, da se moram stuširati in očistiti, da po dolgi poti ne bom umazan prišel domov. V Kranju se je vlak spet ustavil in so me sprejeli kranjski učenci in dijaki ter športna zveza. Ko smo prišli v Ljubljano, je bila pred postajo množica navijačev. V časopisih je pisalo, da jih je bilo okrog 5.000.

Ste morali v tistih časih skakalci tudi paziti na težo?
Ne, kje pa. Skakali smo, ne glede na težo, višino in vrsto smuči. Na glavi smo imeli volneno kapico, očala niso bila obvezna. Pulover je bil volnen, hlače iz kamgarna, čevlji pa, kakršne si pač našel.

Brez vas si Planice ne moremo predstavljati. Kako, da vas lani ni bilo?
Zgolj zaradi bolezni, sicer pa pridem vsako leto. Do leta 2000 sem bil tudi redni sodelavec, kar sem počel 30 let.

Leta 2004 ste imela pa menda takšno fešto, da so vsi govorili o tem ...
Ja, za 70-letnico. Enkratno je bilo. Neki Norvežan je rekel, nemogoče, da je star 70 let, če je tako živahen. Prepevala mi je Nuša Derenda, postali smo prijatelji in še vedno ji vsako leto uredim nastanitev v Kranjski Gori, ker se je navdušila za skoke. Tudi letos bomo skupaj praznovali, vsako leto imam v času planiških poletov rojstni dan.

Ste si v 60. letih mislili, da bodo poleti doživeli takšen razmah?
Ko sem skočil svetovni rekord, sem si mislil, do 180 metrov bo šlo, da bo le daljša strmina. Nikakor nisem pomislil na 200 metrov. Naslednje leto, februarja, bo že 50 let mojega rekorda. Rekord je zdaj daljši že za 100 metrov! Verjamem, da lahko letos v Planici padel nov rekord. Vreme bo pravo. Stavim na četrtek ali nedeljo. V in petek in soboto Hofer ne bo tvegal med uradnim tekmovanjem. Računam na Kranjca, kakega Avstrijca, na Malysza, Ammanna, tudi Skandinavci so kandidati.

Za konec nam še zaupajte, kako skrbite, da ste še vedno v dobri kondiciji?
Živim na Jezerskem, tam se v čisti naravi in med prijaznimi ljudmi dobro počutim. Ko sem nehal skakati, sem smučal, potem pa sem imel težave z ledvenimi vretenci in so mi zdravniki svetovali, naj se s smučanjem več ne ukvarjam, saj bi lahko končal na vozičku. Zdaj veliko hodim in tečem na smučeh. Letos sem na masters igrah na Pokljuki tekel na 5 km. Nekdo me je vprašal: kako si tekel? Odvrnil sem: Ves čas sem tekmovalce gledal v hrbet, da se ne bi izgubil.