"Tega nikdar ne bom rekel – da sem končal. Želja je bila, da bi enostavno izginil iz tega. Smučanje in tekmovanje, treningi, to je bilo moje življenje. Od svojega sedmega leta sem vsak dan osredotočen le na smučanje. To je bila srečna ljubezen. Kot da si 30 let poročen. To so meni ljubi ljudje, ki sem jih spoznal, kraji, ki sem jih obiskal ... Posloviti se od tega ni lahko," je hrvaški alpski smučar razpredal v oddaji Nedeljski gost na Valu 202.

37-letni Kostelić je v zadnjih sezonah daleč od rezultatov, ki jih je dosegal na vrhuncu kariere (ima kar dva velika kristalna globusa in 26 zmag za svetovni pokal), vseeno pa še vedno uživa na tekmovanjih.

"Rezultati so zelo pomembni, niso pa najpomembnejši. Geslo 'važno je sodelovati, ne pa zmagati', je resnično. V prvi vrsti moraš imeti šport rad. Ne glede na rezultate, slavo, denar. Seveda so rezultati pomembni, tudi denar in slava. A če nimaš tiste ljubezni do športa, da bi bila to prva motivacija, potem nekaj ni v redu."

Ker je imel številne poškodbe (predvsem so ga mučila kolena), je vedno cenil vsak dan, ko je lahko smučal. "Dogaja se, da so športniki ob neuspehih nemotivirani in se izgubijo. A če imaš dober odnos do športa, se to ne bo zgodilo. Še vedno boš zadovoljen, da si lahko tam. Morda tako razmišljam zaradi vseh poškodb, ki so me pestile. Boljši je najslabši dan na smučišču kot biti v bolnišnicah, na terapijah."

Da v vitrini nima zlate olimpijske medalje, ga ne moti: "Ko sem osvojil štiri srebrne olimpijske medalje, sem rekel: 'Seveda, s športne plati bi želel imeti eno zlato. A ko greš čez vse poškodbe, ne moreš biti nezadovoljen s srebrom ali bronom.'" Zadnja leta, ko telo ni bilo več pripravljeno za zmage, so bili kriteriji nižji: "Tudi s šestim ali 12. mestom si lahko zadovoljen, če si dal ta dan vse od sebe. Ko v bolnišnici vidiš ljudi, ki so brez noge ali roke, potem razumeš, da ko se vrneš na smučišče, moraš biti hvaležen, srečen."

Pred dnevi je Ivica Kostelić presenetil z novico, da je s slovenskim kolegom Miho Podgornikom prečkal Grenlandijo in pri tem dobil ozebline, ki jih zdaj celi v hiperbarični komori: "Nekaj dni je bilo res peklensko. Razmere so bile takšne, da bi bilo bolje, če bi počivala. A želela sva čim hitreje prečkati Grenlandijo, hrane je bilo le za dvajset dni. Ko je bilo do cilja 150 km, je bilo zalog hrane le še za pet dni in si nisva smela privoščiti dneva počitka. V naslednjih štirih dneh je bila nevihta za nevihto, veter je pihal s hitrostjo 100 km/h."