Ko je leta 2007 gledal, kako Tina Maze še eno veliko tekmovanje končuje brez uspeha (do tedaj je veljalo, da na velikih tekmah vedno pogori), se mu je kar srce trgalo. Odločen je bil, da jo popelje v svetovni vrh. Z do potankosti izdelanim načrtom, v katerem ni bilo prostora za nobeno bližnjico, mu je uspelo uresničiti najdrznejše zamisli. V letošnji sezoni je dokazal, da je trenutno najboljši trener v alpskem smučanju.

Guru, brez katerega bi slovensko smučanje še dolgo čakalo na veliki kristalni globus. Garač, ki v trenutkih veselja že razmišlja, kaj narediti za naslednji uspeh. Italijan, ki se v Sloveniji počuti povsem domače. Včasih atletski trener, zdaj vodja ekipe aMaze, v prihodnosti morda kmet. Vzemite si nekaj minut in ga spoznajte še bolje v intervjuju za Val 202, ki ga je v Lenzerheideju naredil Igor Tominec.

V slovensko smučanje ste prišli leta 2002. Enajst let pozneje ste Tino Maze pripeljali do velikega kristalnega globusa. Je bilo to enajst najbolj razburljivih let v vašem življenju?
Kar zadeva moj poklic, gotovo. Zelo lepo obdobje, v katerem so bili tudi težki trenutki. Vsega po malo.

Zaradi odličnega znanja slovenščine so dolgo vsi mislili, da ste zamejski Slovenec, čeprav ste Italijan. Kako ste se vklopili v delo?
To sploh ne šteje. Vedno sem rekel, da nimam pedigreja in ga nočem imeti. Tudi psi mešanci so močnejši in bolj vzdržljivi. To ne igra vloge, v Sloveniji sem že eno desetletje. Čustveno in profesionalno je šlo tako daleč, da se tu počutim kot doma.

Zakaj niste bili sprva trener v italijanskem smučanju?
Ker me niso vzeli. Enostavno. Dal sem prošnjo že leta 1998, vendar nisem dobil odgovora. V Sloveniji sem najprej opravil učiteljske tečaje prve, druge in tretje stopnje. Prvotno sem si želel samo kondicijske vloge, kar je bila zelo prestižna zadeva. Rasto Ažnoh je bil takrat vodja. Na Smučarski zvezi nisem poznal nikogar. Ažnoh mi je zaupal, pogledal moj življenjepis, mojo zamisel. Sprejeli so me. Najlepše je, da ne dobiš službe le zato, ker te nekdo pozna ali je v ozadju politika, kot se dogaja dandanes. Zahvaljujem se Ažnohu, da je verjel vame.

Prej ste bili atletski trener, sodelovali ste z odbojkarji in teniškimi igralci. Sledilo je novo poglavje - smučanje. Ste v otroštvu res trenirali smučanje?
Zelo malo, ker se je kariera hitro končala. Želja je bila velika, smučanje je bil moj prvi šport, potem sem šel v atletiko. Smučanje je vedno ostalo v mojem srcu in glavi. Atletika, to je bilo lepo obdobje, velika šola. Brez atletike ne bi bil dober trener. Kar sem se naučil v atletiki, kar me je naučil Giancarlo Medesani, to je bilo bistveno. Takrat sem začel razmišljati drugače.

Kaj vas je naučil Giancarlo Medesani?
Naučil me je razmišljati drugače. V vrhunskem športu ne verjamem v programe, tabele, številke. Verjamem v neko splošno vizijo in menim, da se je treba vsak dan izpostaviti, vsak dan je treba biti v dvomu, vsak dan je treba kaj spremeniti. Ko misliš, da si nekaj naredil, je to že trenutek, ko razmišljaš napačno. In še to: tekme se dobivajo dan pred tekmo ali pa na ogrevanju. Če gre tam vse v redu, se potem stvari dogajajo samoumevno. Ne verjamem v improvizacijo. Tudi obratno velja. Ne boš naredil napake, kadar si se pripravil do popolnosti.

Nekoč ste se izrazili, da ste vzeli Tino iz kante za smeti in naredili šampionko ...
Ja, saj se dogaja, da pobirajo stvari iz smeti in jih naredijo koristne. Tina je bila odpisana in bi končala kariero. Imel sem to priložnost. Leta 2006 so na SZS-ju končali sodelovanje z mano, poklical me je Ažnoh, da bi uredil kondicijo Tine in preostalih tekmovalk, a so bili spet problemi z zvezo in takrat je padla ta odločitev. Bil je ponedeljek, ko je Tina prišla s sestanka in odločil sem se, da bom poskusil narediti vse za Tino.

Kot trener in vodja ste morali spremeniti vse - kondicijske priprave, prehrano, način treninga ... Katerih podrobnosti ste se najbolj zavzeto lotili?
V knjigi, ki jo berem te dni, je športnik, ki je bil izjemno vzdržljiv, rekel: skrivnost bom obdržal zase. Toda skrivnosti v bistvu ni. Bistveno je bilo sistematično delo. Vse smo začeli znova, na prvo mesto pa postavili kondicijo. Z dobro kondicijo lahko napreduješ tudi tehnično. Pri njeni tehniki smučanju je bilo sicer najmanj revolucije, saj je bila že od otroških let zelo napredna.

Nekaj let ste morali spremljati druge slovenske trenerje, kako delajo s Tino. Vas je kdaj bolelo srce? Kaj ste razmišljali, ko ji ni šlo?
Srce me je bolelo tisto leto, ko sem bil doma. Gledal sem svetovno prvenstvo v Areju. Tina je bila čisto zanič in me je bolelo srce. Poklicno, kajti takrat osebno nisva imela nič. Videl sem talent, ki se je v Sloveniji izgubil.

Imate izjemno dober spomin in novinarje pogosto presenetite s kakšnimi malenkostmi, ki se jih spominjate s preteklih tekem. Kako to?
Ne, imam slab spomin! Določenih stvari se sploh ne spomnim. Če me zdajle vprašate, v kateri hotelski sobi sem, bi se moral potruditi. Določene stvari se sicer res spomnim, seveda tiste, ki me zanimajo.

Študirali ste na Fakulteti za šport v Rimu. Koliko ste se tam naučili stvari, ki jih še danes potrebujete in koliko potem v življenju?
Naj ne bodo užaljeni, toda največ sem se naučil, ko sem začel razmišljati drugače prek Medusanija. Naučil sem se določenih trikov in ta atletska šola je bila zame zelo dobra. Začel sem razmišljati po svoje. Seveda kdaj zgrešim, toda rečem si: se zgodi, zgrešil sem s svojo glavo, ne z glavo koga drugega.

Tudi psihologija igra svojo vlogo v smučanju. Ste se tudi motivacijskih prijemov naučili na fakulteti?
Ko sem bil prvo leto na fakulteti za šport poškodovan, sem šel na študij psihologije v Padovi. Naredil sem prvi izpit, toda nisem bil marljiv in sem študiral bolj zaradi vojaščine in tega. Spomnim se, da sem se kar na vlaku od Gorice do Padove pripravil na izpit. Psihologija je pri trenerju vsakodnevna zadeva. Športniku moraš dati stabilnost, čeprav nekateri mislijo, da sem nestabilen. V stresnih položajih delujem dobro, tekmovalki dam pogum in stabilnost.

Pogosto se zdi, da kar iščete neko napeto stanje. Bi to delovalo povsod ali le pri Tini?
Ko te uspehi uspavajo in so vsi zadovoljni, je treba zaostriti položaj, to je moja vloga. Opazujem tudi druge tekmovalke, predvsem Slovenke. Na tem področju je treba ogromno narediti, saj nimajo pravega vodje. Potrebujejo ga, to ti da krila.

Povsem vam je uspelo preprečiti motivacijsko raztresenost. Kot da Tina Maze o drugem kot o smučanju ne razmišlja ...
Ni res, razmišlja, ko je treba. Športniki so ves čas na Twitterju, na družbenih omrežjih in gledajo, kaj počnejo drugi. Tudi Tina, ko konča smučanje, ne razmišlja več o tem. Riše, dela druge stvari ... Naredila je velik preskok v mentaliteti. Morda sem jo tudi kdaj žalil in imel krut pristop. Za to mi je žal. Nisem mogel sprejeti, da Slovenka ne bi bila najboljša na svetu. Imela je vse pogoje, da je serijska zmagovalka. Žal so trenerji in okolje naredili svoje.

Kako vidite slovenski nacionalni značaj v primerjavi z drugimi?
Obstajajo bistvene razlike. Vidimo, kako predvsem Američani funkcionirajo in so lahko zgled. Shiffrinova je pri 18 letih to, kar je bila Tina pri 17. S to razliko, da so ji dali vse pogoje, da bi bila dobra. In prepričan sem, da bo prihodnja Tina ali Lindsey Vonn. Tino je bilo najtežje prepričati v Val d'Iseru na svetovnem prvenstvu 2009 (opomba: takrat je z izjemno drugo vožnjo prišla do srebrne medalje). Še danes rečem, da mi je šlo eno leto življenja. Ne spomnim se vseh besed, a gotovo niso bile prijetne. Zraven je bil Magoni, vendar ne zna slovensko. Tam so bile še Poljakinje in so se vsi malo tresli. Prav takrat je Tina postala serijska zmagovalka.

Kako se vas dotaknejo vse psihološke igre in nesoglasja v slovenskem smučanju?
Določene psihološke igre so bile prisotne, zlasti na začetku Tininega razvoja. Pred leti sem napovedal, da ne bo nastopila na domači tekmi v Mariboru. Močno so me kritizirali zaradi tega, vendar sem vedel, da bo to povzročilo določeno reakcijo. Tvegal sem celo osebni odnos s Tino, vendar takšen sem. Zdi se mi, da takšne stvari sodijo v delo trenerja. Osebno rad tvegam, nekateri pa se 20 let držijo svojega stola.

Izjavili ste tudi, da bo šla Tina Maze smučat za Italijo, če ne bo posluha. Je bil to le pritisk?
Raven komunikacije in obnašanja ni bila primerna. Prosil sem, naj mi dajo podporo in je nisem dobil. Skrajen trenutek je bil - ali dobimo podporo ali gremo stran. Tu sem hvaležen, čeprav so bili potem problemi, Tomažu Lovšetu. Naredil je ogromno za to ekipo. Potem je naredil napako, da ni več poslušal mene, ampak druge, ki so poskušali dati prst v torto, ki je bila vedno večja. Vemo, da ko se zavoha denar, poskušajo vsi skočiti noter. Še zdaj se z Lovšetom kdaj slišiva, drug drugega spoštujeva.

Ste človek trdnih načel. Ne popustite, čeprav bi bilo morda lažje. Vas je izoblikovala vaša mladost, ko vam ni bilo postlano z rožicami?
Mladost gotovo ni bila prav prijetna. Po družinski tragediji sem bil v družini, kjer je bilo vse urejeno in ni bilo treba za nič skrbeti. Stagniral sem in se nisem več ukvarjal s športom. Takrat si nisem bil preveč všeč in sem hvaležen atletiki, ki me je zbudila. Tam veš, koliko je ura. Štoparica ne zgreši. Marsikdo mi je že rekel: Massi, spusti, a ne spustim.

Starša ste kmalu izgubili in živeli v družini, ki ni bila zapisana športu. Kako ste vi prišli v šport?
Učitelj telesne vzgoje me je usmerjal, bil je dober očetov prijatelj. Rekel je, naj grem v atletiko. Sprva nisem hotel. Otroci, ki izgubijo starše, bi morali v šport, to je najboljši sistem, da pravilno odreagirajo. Kruto jim moraš povedati, koliko je ura. Ne smejo se ti smiliti. To napako so delali z menoj. Daj ga pred dejstvo: se zgodi tragedija, treba je odreagirati. Najboljši način je delo. Ko so ljudje v težavah, naj delajo, da bodo zvečer 'mrtvi' in ne bodo razmišljali o nesreči. Naslednji dan bo gotovo bolje.

Ne znamo si predstavljati, kaj boste počeli, ko bo Tina Maze končala kariero ...
V knjigi (gre za knjigo italijanskega atleta Pietra Mennee) je lepo opisano: ko je tekmovalec rekel, da bo nehal, je trenerja kap in so ga odpeljali v bolnišnico. Mi bomo naredili drugače, Tina bo nehala aktivno, ne sme se povsem oddaljiti od smučanja - lahko postane demonstrator, lahko testira material. Zase ne vem. Gotovo ne bom imel ponudb v klasičnih ekipah, saj je že Vlado Makuc napovedal, da nimam prostora v takšnih ekipah, kar je mogoče tudi res. Ne vem, prilagodil se bom. Morda bom šel spet učit ali celo kmetovat.