Tako je Peter Pen, odgovorni trener za hitre discipline v slovenski moški reprezentanci, v pogovoru za MMC začinil odgovor na vprašanje, kakšne so njegove želje pred novo sezono tekem svetovnega pokala v hitrih disciplinah. Po veleslalomu v Söldnu in odpadlem slalomu v Leviju bodo priložnost v Lake Louisu najprej dobili smukači (to soboto), v nedeljo pa bo na istem prizorišču še tekma v superveleslalomu. V Kanadi je pet slovenskih smučarjev: Martin Čater, Klemen Kosi, Boštjan Kline, Rok Perko in Andrej Šporn. Prvi trening pred sobotno smukaško tekmo bo v sredo, Slovenci pa bodo zelo motivirani, saj bosta dva ostala brez nastopa.

Konec tedna se začenja še sezona v hitrih disciplinah. Kje trenirate, kako ste pripravljeni?
Zadnje dni treniramo v Nakiski, dva dneva smo imeli smuk, dva dneva superveleslalom, en dan veleslalom. Trening in primerjavo z Italijani ocenjujem kot dobro, je pa res, da podlaga ni bila na ravni tekem svetovnega pokala.
S koliko dnevi treninga na snegu greste v primerjavi z lani v soboto na prvo tekmo?
Od konca julija bomo imeli v nogah 56 smučarskih dni, lani jih je bilo 47. Z nekaj težavami smo vse izpeljali in tu ne vidim izgovorov. To je dovolj.
Pogosto imajo smučarji iz Evrope težave, da se navadijo na sneg, ki je drugačen.
Tega snega ne bi toliko izpostavljal, fantje so bili že večkrat tam. Lake Louise je specifična tekma. Ne bi rad iskal opravičila, ampak res moramo biti dobro pripravljeni in ne smemo pasti pod vpliv razmer, ki so vsako leto tam.

Se zelo pozna, da so slovenski smučarji spomladi manj na snegu kot konkurenca in da je ekipo za hitre discipline zapustil Andrej Jerman, saj pomočnikov ni dovolj?
Kaj bi morali delati spomladi in odnos slovenske smučarije do pomočnikov ter serviserjev sem predstavil strokovnemu svetu. Tega ne mislim uporabljati kot izgovor. Imam dobre sodelavce, ki želijo postati še boljši, jaz pa se moram znajti, kako pokriti in dati tekmovalcem prave informacije na progi, dolgi tri kilometre ali več. Skratka, kako z le štirimi rokami organizirati kakovosten trening.
Kako je z Andrejem Špornom? Ob oktobrskem druženju v Sori pri Medvodah ste rekli, da se bo po poškodbi na tekme vrnil šele januarja.
Šporn bo začel tekmovati že v Lake Louisu, če se bo seveda kvalificiral. Odločili smo se, da začne kar takoj, čeprav se mu pozna primanjkljaj treninga. Bolečin sicer nima več, prav tako ni prisotnega nobenega strahu.
Bosta mlada Miha Hrobat in Štefan Hadalin tudi tekmovala v hitrih disciplinah?
"Hrobija" in "Štefa" bomo postopno priključevali na nekaterih tekmah svetovnega pokala v Evropi, in sicer v smuku, superveleslalomu in kombinaciji.
Ste veliko zamudili, ker je bila ekipa pozno sestavljena?
Pri kondicijski vadbi nič. Dobrodošlo je bilo, da so imeli skupno kondicijo. Tisto, kar so naredili z novim kondicijskim trenerjem, in tisto, kar je organiziral Andrea Massi, je bilo v redu opravljeno. Vsakodnevna kontrola nad fanti, to je tisto, kar zahteva vrhunski šport. Mi smo sicer skupaj 150 dni na leto na snegu, ampak - če imajo le takrat maksimalno podporo, je to še vedno premalo.
Kako ste bili zadovoljni s poletnim treningom v Čilu?
V organizacijskem smislu je ta projekt zelo naporen, a smo ga izpeljali s pomočjo drugih ekip. Dobro smo trenirali, imeli smo zimske in spomladanske razmere, težke in lahke proge, imeli smo tudi skoke.
Trening tekmovalcev v hitrih disciplinah seveda ni sestavljen le iz smuka. Kakšen je njegov delež?
Smuk oziroma elementi smuka predstavljajo le 15-20 odstotkov priprav, preostalo se trenirata slalom in veleslalom. Kline, Kosi in Čater tekmujejo v kombinaciji, kjer je slalom pomembnejši od smuka. Imamo tudi dolgoročne ambicije v veleslalomu, pri mladih smučarjih ne bi rad, da postanejo mutanti. Veleslalom smo sicer trenirali tudi prej, a nismo tekmovali.

Smernice so, da je v smučanju vedno več specialistov za posamezne discipline ...
Pri moških ni več nikogar, ki bi osvajal točke v vseh disciplinah. Zadnja sta bila Ivica Kostelić in Ted Ligety. Večinoma tekmujejo v eni, dveh ali največ treh disciplinah. Temu trendu se je po eni strani treba prilagoditi, po drugi strani pa narediti rezultate tam, kjer smo najbližje in potem postopoma dodajati discipline, zato vztrajam, da so vsaj v mladih letih slovenski smučarji še vsestranski.

Kaj je prineslo sodelovanje z Massijem?
Napredek je viden. Ne da bi izumil nov način treninga, ampak na mentalnem in organizacijskem področju so se odzvali, kot se je treba. Tekmovalec je odraz trenerja oziroma sistema. Veste, kakšen trener je Massi, in to se pri tekmovalcih vidi na snegu.
Kakšne so vaše želje pred novo sezono?
Ne bi rad govoril o željah. Te imajo otroci, ki pišejo pisma Božičku. Hočem narediti dobrega smučarja. S Slovencem hočem zmagati na tekmi svetovnega pokala. Ne treniramo zato, da bi bili sedemnajsti in da se tresemo za vsako točko. Bi bilo pa absurdno reči, da bi radi že letos decembra zmagali. A delamo zato, da bi bili najboljši, pa čeprav bo treba čakati šest let.
Kaj pa tekmovalci, so tudi tako ambiciozni?
Fantje veliko delajo in vlagajo. Že če hočeš biti prvak svoje ulice v pikadu, moraš trenirati, alpsko smučanje pa je tudi zato, ker je v ozadju interes kapitala (turizem, proizvajalci športne opreme), zelo konkurenčen šport. Imamo interne cilje, lani sem se delno pogovoril s fanti, kaj želijo, letos smo te pogovore obnovili. Hotel sem slišati, kaj si želijo. Ko trenirajo, so ambiciozni, a stanje v družbi, v kateri delujejo, je takšno, da so vedno znova potolčeni. Alpsko smučanje je ne le razdvojeno, ampak razčetverjeno. Preveč interesov je. Posledice pa nosijo tekmovalci, ki so najmanj krivi.

Na katere tekme svetovnega pokala najraje potujete?
Najraje sem v Evropi, sploh januarski smuki so mi všeč, ko se navdušenje stopnjuje. Tudi logistično je to najbolje. So mi pa pri srcu tudi februarski in marčevski smuki, če je le dovolj snega.
Januar prinese Wengen in Kitzbühel, velika spektakla. Kaj bi morali narediti, da bi tudi druge postaje svetovnega pokala pritegnile takšno zanimanje športne javnosti?
FIS obrne ogromno denarja, a ga zelo malo potem pride na smučarske zveze in na tekmovalce. Če povem primerjavo z novoletno turnejo: koliko gledalcev, kakšna gledanost, zmagovalec pa dobi 5.000 evrov. To je kot zaslužek v tretji nogometni ligi. V smučanju pa: če si enajsti v Kitzbühelu ali Wengnu, ne zaslužiš nič. To je pa že smešno. Nagradni sklad se od leta 1994 ni spremenil. Cene, potovanje in gledanost, vse to se je od takrat bistveno spremenilo. FIS dobro dela, vendar premalo da.