Prvo dejanje svetovnega prvenstva je bil uradni trening, ki je postregel kar s tremi svetovnimi rekordi. Četrti se je po letalnici spustil Američan Mike Holland in pristal pri 186 metrih. A njegova rekordna znamka je trajala le 27 minut. Še v isti seriji je takrat najboljšemu skakalcu na svetu Nykänenu uspelo poleteti 187 metrov. Finec je uro pozneje v drugi seriji pristal pri 191 metrih.

Ta daljava je vrsto let veljala kot mejnik Mednarodne smučarske zveze, saj je želela ustaviti lov na rekordne dosežke. Sprejela je pravilo, da je prav 191 metrov lahko najdaljša uradna daljava poleta, tudi če je tekmovalec skočil dlje. To pravilo je veljalo od leta 1986 do 1994.

Tekmovalni del je minil povsem v zmanenju letečega Finca. Svetovni rekorder je nizal izjemne polete in si gladko priboril svojo prvo in edino zlato medaljo na svetovnih prvenstvih v tej disciplini. Drugi je bil njegov takratni največji tekmec Jens Weissflog iz Vzhodne Nemčije, ki se je do srebra prebil s petega mesta po dveh skokih. Bronasta medalja je šla okrog vratu Čeha Pavla Ploca.

V jugoslovanski reprezentanci se je najbolj izkazal Miran Tepeš, ki je bil šesti. Za zmagovalnim odrom je zaostal 12,5 točke. To je bila do takrat najvišja uvrstitev jugoslovanskih (slovenskih) skakalcev na svetovnih prvenstvih. Primož Ulaga je bil 11., na 13. mestu pa je prvenstvo končal Matjaž Žagar.