Letos bo skakalec, ki prihaja iz Loškega Potoka, dopolnil šele 26 let, a se je odločil, da je čas za konec kariere. V zadnjih sezonah ni dobil veliko priložnosti v svetovnem pokalu. Poškodbi obeh kolen sta ustavili razvoj nekoč zelo obetavnega skakalca, ki po rešitvi težav ni prišel na raven, kakršno bi si želel: "Zadnji dve leti nisem našel stika s svetovnim pokalom. Sploh pa ne s tem, kjer bi hotel biti, torej z najboljšimi. Čas je, da obrnem nov list, se pač poslovim in dam priložnost nečemu drugemu v življenju."

"Marsikaj smo poskusili, marsikaj smo spremenili v opremi, pri meni, načinu treninga … Ampak preprosto ni in ni šlo na koncu. Sploh po drugi poškodbi nisem v bistvu nikoli prišel zraven. Tako pač je," je razlagal v Planici, kjer bo v soboto zadnjič poletel v karieri. Zdaj se bo posvetil drugim področjem. Je že našel, kar ga veseli. Kaj je to, pa, kot pravi, naj za zdaj ostane skrivnost: "Treba je gledati tudi s finančne plati in nekaj zaslužiti v življenju. Našel sem se drugje in mislim, da mi bo tudi tam zelo všeč."

Sorodna novica Neprestane težave s telesno težo razlog za konec kariere

V četrtek je skakal v kvalifikacijah, a z 202,0 m za dobre tri točke ostal brez uvrstitve na tekmo. Boljša sta bila njegova poskusa v serijah za trening, ko je pristal pri 206,5 m in 222,0 m: "V Planici je vedno zelo lepo. Čeprav skoki niso na dovolj visoki ravni, pa vseeno uživam. Če ne drugega, v odličnem vzdušju. Ko je bila rampa višja in je bilo več hitrosti, je šlo, potem pa mi je zmanjkalo višine čez prelet. V drugem delu sem skušal izvleči, kolikor se je dalo. Vesel sem, da sem šel znova čez 200 metrov, to je pa to."

Najboljši rezultat je zmagovalec petih tekem celinskega pokala v svetovnem pokalu dosegel na novoletni turneji leta 2018 v Garsmich-Partenkirchnu. Tedaj je bil daleč najboljši v poskusni seriji, nato po prvi zasedal drugo mesto, na koncu pa je bil peti. Tistega leta je nastopil tudi na olimpijskih igrah v Pjongčangu, kjer je bil z ekipo peti, posamični tekmi pa je končal na 16. in 17. mestu. Leto predtem je z mladinskega svetovnega prvenstva prinesel zlati medalji z ekipne moške in mešane preizkušnje: "Nekaj sem dosegel, želel pa sem seveda, da bi še kaj več. Kot pravim, poškodbe so vmes naredile svoje. Od takrat dalje nisem našel koraka z najboljšimi, zato je bil čas, da rečem, da je dovolj."

Večkrat je dokazal, da ima izvrsten občutek za letenje. Njegov osebni rekord znaša 247,5 m. Boljšega imajo le trije Slovenci – Peter Prevc, Bor Pavlovčič in Anže Semenič –, je pa Bartol med orli do zdaj poletel najdlje, toda ob nepozabnem planiškem poletu, ko ga je leta 2016 na preizkusu letalnice bratov Gorišek odneslo do 252,0 m, kar bi bil tedaj celo svetovni rekord, je padel. Neuradno naj bi bil polet še nekaj metrov daljši: "V bistvu se tistega skoka spominjam kar malce z grozo. Ko sem videl v sredo Ernesta Prišliča, kako je bil visoko, sem se spomnil nanj. Če bi zdaj tako visoko priletel, mislim, da bi se veliko prej odzval in začel spuščati."