Dve sezoni zapored je bil Prevc drugi skakalec svetovnega pokala. Vsakič je bil bližje velikega kristalnega globusa, saj je lani imel celo enako število točk kot končni zmagovalec Severin Freund, ki pa je med zimo večkrat zmagal. Tako se tudi letos veliko pričakuje od 23-letnega skakalca iz Dolenje vasi v Selški dolini. Poleg boja za globus ima tudi letošnja sezona nekaj vrhuncev. Tako kot vsako leto je tu novoletna turneja, ki jo je Prevc po Primožu Peterki in Petru Žonti kot tretji Slovenec končal na stopničkah.

Januarja je na sporedu svetovno prvenstvo v poletih, kjer bo na Kulmu Prevc branil bron izpred dveh let iz Harrachova. Da je fantastičen letalec, je Prevc dokazal tudi z osvojenima malima kristalnima globusoma v zadnjih dveh sezonah. Na koncu pa se bo sezona končala s Planico, kjer je Prevc v zadnjih dveh letih stopil na najvišjo stopničko, čeprav je lani po izgubljenem boju za končno zmago dobil nekoliko grenak priokus

Peter, za vami je že poletni del sezone, do začetka zimskega pa je še nekaj časa. Kako ste zadovoljni s trenutno pripravljenostjo?
Zdi se mi, da je pripravljenost na kar visoki ravni. Konec koncev so to tudi pokazali poletni izidi. Ni bilo večjih težav. Ker gre vse gladko, lahko že malo zaskrbi, a upam, da me kar bo in ne bom pozabil, da je treba trdo trenirati, če želiš biti pri vrhu oziroma na njem. Nekaj stvari, kar se tiče opreme, je še treba razčistiti, potem bomo pa pripravljeni.

Po navadi ste skozi sezono stopnjevali nastope in formo, letos pa ste odlično skakali že v poletnem delu. Ste morda presenečeni nad visoko ravnjo skokov na veliki nagradi?
Mogoče sem res malo. Na začetku poletnega obdobja sem imel morda še nekaj težav. V Wisli in Hinterzartnu so bili zelo različni skoki. Takrat sem videl, da je treba malce spremeniti razmišljanje. Ko sem se malce sam s sabo pogovoril, kar velikokrat rad naredim in vidim, kaj je prav in kaj narobe, je šlo na bolje. Ko se tako pogovoriš in vidiš, kako to gre, ter nekaj stvari spremeniš, je lahko popolnoma drugače.

Zaključek poletne nagrade ste izpustili. Je bil ta premor namenjen telesni pripravi?
Ko so šli drugi na tisto azijsko turnejo, sem dva tedna posvetil bolj telesni pripravi. V 14 dneh sem šel le dvakrat na skakalnico, da sem malce videl, kje sem. V teh dneh sem tako dvignil kondicijo, en teden za tem pa sem imel malce več suhih skakalnih treningov s temi imitacijami in podobnim. Zdelo se mi je, da s potjo v Azijo in temi tremi tedni preveč izgubim.

V tem poletnem delu je kar nekaj slovenskih skakalcev skakalo na visoki ravni. Zagotovo je taka konkurenca v moštvu dobrodošla, kajne?
Vedno pozdravljam, da je cela ekipa na visoki ravni in se vedno borimo, kdo bo in kdo ne. Ko vidiš, da te nekdo preskoči, se še ti bolj potrudiš in ga skušaš premagati. Tako se vse skupaj rotira in vržeš oko še na druge, kako skačejo. Drug drugega spodbujamo. Konkurenca te žene naprej in dela boljšega. Ko nas je tako veliko, je pa še posebej dobrodošlo pri kondicijskih treningih, ko bi telo marsikdaj že nehalo delati, a vidiš drugega, da še kar dela, in si rečeš, ne, ne bo boljši od mene.

Pred sezono je veliko vprašanj o ciljih. Vsaka sezona ima nekaj vrhuncev, kot sta novoletna turneja in svetovno prvenstvo. Se vi osredotočate na te vrhunce ali sezono zajamete kot celoto?
O teh etapnih ciljih nikoli ne razmišljam. Tudi nimam stvari, da bi rekel, če pa to dobim, je pa to to. Grem previdneje oziroma grem bolj na vse. Želim celo sezono skakati enako, od prve do zadnje tekme. Ni nobenega taktiziranja, da bi bila, recimo, samo priprava ta konec tedna za naslednji konec tedna, ko je pomembnejša tekma. Grem na vse, kolikor se da. Potem pa se izide, kot se. Videli smo, da ima vsak skakalec nihanja v sezoni, in če bi se pripravljal samo na eno tekmo, se še hitreje kaj za zakalkuliraš in ti gre kaj narobe ravno tisto tekmo, na katero si stavil vso sezono.

Boste pa svetovnem prvenstvu v poletih letos branili bronasto medaljo, obenem ste dvakrat zapored dobili tudi mali kristalni globus v seštevku poletov. Zagotovo veliko pričakujete od tega prvenstva?
Sem že rekel, da vse te vrhunce, kot so svetovna prvenstva, olimpijske igre, novoletne turneje in tudi finali sezon, ko smo gostitelji v Planici, se naredi večja tekma, ker je toliko večje zanimanje javnosti, obenem tudi medijev. Zato pride do teh večjih tekem. Na te tekme se popolnoma enako pripravljam kot na druge. V tistem, ko si doma, v tisto okolje se postaviš. Če se moraš dati pod večji pritisk, se daš, če pod manjši, pač tako, a to moraš ugotoviti.

Kulmska letalnica je prenovljena. Na stari ste prvič zmagali, kako pa ste se lani znašli na novi?
Tudi s to letalnico sem se dobro ujel. Imel sem nekaj dobrih poletov, kakšen pa se je zalomil. Letalnica je večja. V prvem delu leta je bila kar velika višina. Mislim, da so ravno to zdaj spreminjali.

Lani sta bili prenovljeni oziroma zgrajeni kar dve novi letalnici. Je glede na to bolj spremenjena kulmska ali planiška?
Zagotovo planiška. Kulmska ima začetek naleta isti, ampak, ker je toliko starejša, da so 30 let skakali na tistem naletu, so se pa skoki tako razvili, da si potreboval vedno manj naleta za te daljave. Potem so pa samo odskočno mizo premaknili nazaj gor v breg in s tem povečali samo skakalnico. V Planici pa je nov nalet, grbina. Torej bistveno več sprememb. Ta Planica je zelo varna, se mi zdi. Če je bila prej najnevarnejša, je zdaj najvarnejša letalnica na svetu.

Ko že govoriva o novih napravah: letos vas prvič čaka tudi pot v Kazahstan, s tem pa ni klasične skandinavske turneje, na katero v lanski sezoni nimate verjetno lepih spominov.
Letos je koledar kar precej spremenjen. Ni tipične skandinavske turneje, a bomo pred Planico še vedno v Skandinaviji. Začetek in konec bo torej kar enak. V Kazahstanu še nisem bil, a so fantje, ki so že bili, rekli, da je tam, čeprav se morda čudno sliši, kar razvito vse skupaj. Bomo videli, kako bo.

Kako pa sicer jemljete nove naprave? Se hitro ujamete oziroma privadite s skakalnico, na kateri prvič nastopate?
Kje sem bil nazadnje? V Rusiji, na primer, sem imel v svetovnem pokalu kar nekaj težav, da sem se navadil na skakalnico. Zdaj, ko smo imeli poletno tekmo v Hinzenbachu, sem se pa takoj navadil. To je zelo odvisno in težko je reči, kako je z novimi skakalnicami. Res pa je, da sem se po navadi kar hitro ujel oziroma sem skakalnico naštudiral do tekme. Upam, da bo tako tudi ostalo.

S tem, ko se svetovni pokal širi, pa je tudi veliko potovanj. Vi poti na Japonsko ne izpuščate. Glede na to, da na Japonskem tudi dobro skačete, se zdi, da s potjo nimate težav. Kako se sicer spopadate s temi potovanji in privajanjem na veliko časovno razliko?
Kar naj bo tako. Zdi se mi, da je to tako, kot si vzameš. Če bom že en teden prej razmišljal, kako bo, ko bomo na letalu 12 ur in ne bom vedel, kam bi se dal, se bo vleklo in bo naporno. Če bom pa razmišljal pozitivno, da gremo in nas čaka polet, kjer bomo malce pospali, pogledali kakšen film, pa se pot zdi krajša. Tako je pri velikih stvareh v življenju.

Kako pa je z regeneracijo pri teh daljših poteh?
Ne da bi me pot izčrpala, ampak se telo malce drugače počuti. Jaz pravim, da je "zatenstano". Ko pridem tja, grem za približno pol ure teč in v kakšno savno, potem pa se počutim, kot da te poti ne bi bilo. Enako je z daljšimi potovanji po Evropi, ko se vozimo s kombiji, a to je konec koncev samo osem ur. Po petih letih se to že navadiš.

Le na kratko o lanski sezoni. Nedvomno je bil vrhunec tisti polet 250 metrov in svetovni rekord. A sijajen je bil tudi polet v Planici, ko ste leteli 248,5 metra. Je bil morda ta planiški, ko ste zares odskočili od konkurence, še boljši, čeprav je bil krajši?
Težko reči. Vedno je to težko primerjati. V Vikersundu se mi zdi, da je vse skupaj dlje trajalo. Kot da bi se čas kar ustavil. V Planici sem večkrat zelo daleč skočil. Že v preteklosti sem daleč letel. Okolje je bilo torej bolj domače. V Vikersudnu je bilo prvič, da sem zares dosegal dolge daljave in zato je bilo precej novega. Zato je mogoče bolj ostalo v spominu.