Iz ptičje perspektive izteka upodabljata črko V, ki je glavni logotip 40. svetovnega prvenstva v alpskem smučanju. Prvi vtis je torej prijeten. Vse je zelo blizu, kar je dobrodošlo za gledalce in tudi tekmovalce. Toda pozor! Že naslednji, nekoliko ostrejši pogled, razkriva težavnost nalog, ki do naslednje nedelje čakajo vse smučarke in smučarje.

Velika zahtevnost terena
Ženska proga od daleč ne kaže tako strašljive podobe kot moška. Vidi se, da gre za težko in zavito strmino, toda v primerjavi z moško goro je vse skupaj mačji kašelj. Zato pa Face de Bellvarde človeku preprosto vzame sapo. Steza, na kateri tekmujejo moški, se dviga navpično navzgor. Vse skupaj deluje kot nekakšna bela stena. O kakšni razgibanosti terena ni ne duha ne sluha. V prvem trenutku se zdi, da je smučati na tej progi skoraj nemogoče. Kaj šele tekmovati.

"Pošast" narejena za OI v Albertvillu 1992
To pošast so Francozi naredili za potrebe zimskih olimpijskih iger leta 1992. Takrat so imeli alpski smučarji svoje tekme v Val d'Iseru, ženske pa so tekmovale v Meribelu. Na smuku je zmagal Patrick Ortlieb iz Avstrije, potem pa so Francozi prenehali prirejati tekme na tej progi. Predvsem zato, ker je na tako hudi strmini težko utrditi snežno površino. Ko pa so v savojskih Alpah razmišljali o kandidaturi za to svetovno prvenstvo, so prišli na idejo, da sloviti Bellvarde obudijo od mrtvih.

Zmerne hitrosti, manjša nevarnost
Ko so se tekmovalci z gondolo peljali na prvi preizkus terena, je bilo pri marsikom mogoče zaznati nelagodje. Predvsem smučarji iz Severne Amerike niso vajeni tekmovanj na tako strmih in tudi ledenih progah. Zvečer, ko snežno površino obsijejo reflektorji, se odlično vidi, da je spodnji del proge pravzaprav drsališče. Morda bo kdo rekel, da so vsi skupaj že nori, toda zaradi posebnosti terena smučar ne razvije zelo velike hitrosti. Prav zaradi tega lahko lažje nadzoruje svoj položaj na smučeh in zato vse skupaj ni tako zelo nevarno.

Kos pice 10 evrov
Organizatorji v Val d'Iseru so želeli prvenstvo narediti prijazno do gledalca in okolja. Vstopnine za tekme ni. Prav tako je tudi javni prevoz brezplačen. Velik poudarek dajejo zbiranju in ločevanju odpadkov. Vse lepo in prav, ampak zdaj pride odločilni preobrat. In ta se prvič zgodi v trgovini. Kjer se človeku zvrti. Kilogramska štruca kruha stane šest evrov. Če bi v Ljubljani nakupili nekaj stvari za okoli trideset evrov, bi tu zanje plačali skoraj dvakrat več. Tudi cene v lokalih niso nič prijaznejše. Za kos pice je treba odšteti okoli deset evrov. Stvar je šla že tako daleč, da se nekateri vozijo nakupovat v dolino - v dvajset minut oddaljeni Bourg Saint Maurice.

Vremenske nevšečnosti
Val d'Isere leži na 1800 metrih nadmorske višine in v tem letnem času je vreme tu zelo spremenljivo. Napoved za konec tedna, ko bosta na sporedu oba smuka, ni dobra. Organizatorji sicer upajo, da jim bo tekme v hitrih disciplinah uspelo izpeljati po predvidenem scenariju, toda to je le malo verjetno. Odpovedi in prelaganja so tu običajna zadeva. Že leta 1991 je odpadla generalka za olimpijske igre, lani niso mogli voziti smuka, v tej sezoni pa je zaradi viharja odpadel slalom.

Mešani občutki
Skratka, po nekajdnevnem spoznavanju s svetovnim prvenstvom lahko govorimo o mešanih občutkih. Francozi so še vedno sami sebi dovolj in zato je, recimo, težko dobiti kakšne tuje časopise. Tudi kar zadeva govorjenje tujih jezikov stvari niso dosti boljše. Toda, če bodo slovenski rezultati dobri, potem se bomo Val d'Isera spominjali z veseljem. Se pa rahlo bojim, da smo s petim mestom Tine Maze na superveleslalomu že videli najboljšo uvrstitev Slovenije na tem prvenstvu. Upam, da se motim.

Urban Laurencic iz Val d'Isera