Takšen je bil uvod v enega vrhuncev prvenstva, moško smukaško tekmo. Letala akrobatske patrulje italijanske vojske Frecce Tricolori so nebo nad Cortino obarvala zeleno-belo-rdeče. Največji asi alpskega smučanja so se po 245 stopnicah vzpenjali proti slikovitemu startu sredi skal. Proga Vertigine se je kopala v soncu. Kulisa kot z razglednice. Le nekaj je manjkalo. Zelo, zelo manjkalo.

Ko smo se morali na začetku sezone sprijazniti z novo stvarnostjo svetovnega pokala v alpskem smučanju, so mnogi najprej pomislili na odsotnost gledalcev. Kitzbühel brez navdušene množice? Adelboden brez kultnega pogleda čez zadnjo prelomnico na morje ljudi v ciljni areni? Nočni slalom v Schladmingu brez špalirja ob progi? Nepredstavljivo.

A smo se navadili.

Priznam, že na prvi tekmi sezone v Söldnu mi je odsotnost gledalcev celo dobro dela. Ni bilo gneče na prizorišču, pot iz doline na ledenik se ni vlekla. V nadaljevanju sezone sem stoično sprejel dejstvo, da gledalcev ni. Ne morem reči, da jih nisem niti malo pogrešal. A posebne pozornosti njihovi neprisotnosti nisem več posvečal.

Potem pa sem prejšnji teden le za nekaj sekund ujel teniški dvoboj Thiem – Kyrgios na Odprtem prvenstvu Avstralije. Dobesedno nekaj točk. Na tribunah so bili gledalci. In sem ugotovil, kako zelo sem se motil. Navijači so srce športa! V le nekaj sekundah sem ujel ogromno čustev. Na tribunah in igrišču. Drugače je. Tako zelo drugače. Razumem, zakaj navijači ta hip ne morejo biti zraven, a zdaj komaj čakam, da se vrnejo na tekmovališča.

Organizatorji svetovnega prvenstva v alpskem smučanju so dolgo upali, da bodo v prenovljeni in precej povečani ciljni areni lahko tudi navijači. Da zdaj delajo po planu B, pravijo. Plan A je bil ves čas zelo jasen – pripeljati navijače. V preteklosti jih na ženskih tekmah ni bilo prav dosti. A že predlani so spremenili strategijo promocije in vzdušje je bilo že boljše. Za letos je bil v načrtu pravi festival športa, kulture, tradicije. Velika zabava z množico gledalcev. Govorili so o 120.000 navijačih v dveh tednih prvenstva, kar bi pomenilo okrog 10.000 na dan. Toda kot rečeno ... Plan B.

V Cortini d'Ampezzo odsotnost navijačev pomeni pomemben finančni primanjkljaj. Ne bo denarja od vstopnic, uradne artikle prvenstva prodajajo le prek spleta, trpi lokalni turizem. Ekonomski vidik zagotovo ni nezanemarljiv. A prava vrednost navijačev ni zapravljeni denar na prizorišču. Prava vrednost so kriki veselja, morje zastav, trobenta v cilju, druženje, spodbujanje tekmovalcev. Čustva.

Številni smučarji pravijo, da med vožnjo navijačev niti ne slišijo. Je pa ob prihodu v cilj pogled naokrog tako zelo drugačen. Spomnim se reakcije Štefana Hadalina ob prihodu v cilj slalomske tekme na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu leta 2017. Spomnim se norveškega rajanja v Åreju leta 2019 na moškem smuku, ki sta ga zaznamovala Kjetil Jansrud in kmalu zatem upokojeni Aksel Lund Svindal. Zavrtel sem si posnetke tekem v St. Antonu leta 2001, ko je na moškem smuku 40.000 gledalcev navdušeno pozdravilo dvojno avstrijsko zmago, 60.000 ljudi pa je na slalomski tekmi videlo tudi bronasto medaljo našega Mitje Kunca. Pa je to šele začetek dolgega seznama imenitnih navijaških zgodb na svetovnih prvenstvih.

Navijači potrebujejo šport. In še pomembneje – šport za svojo pravo vrednost potrebuje navijače. Med epidemijo smo ugotovili, da se človek hitro navadi na vse. Pa naj bo še tako nepredstavljivo. Tudi na odsotnost navijačev smo se navadili. Ko pa se vrnejo, bo tako zelo lepo. Ker manjkajo. Zelo, zelo manjkajo.