A bilo bi preveč predvidljivo, če bi pisal o njunem uspehu. Še posebej, ker ni veliko manjkalo, da bi jima naslova prvaka vzela Mikaela Shiffrin in Romed Baumann. Zame sta njuni zgodbi še bolj impresivni.

26. januarja lani je Mikaela Shiffrin dobila superveleslalomsko tekmo v Banskem. To je bila njena zadnja tekma pred skoraj desetmesečnim premorom. Verjamem, da poznate tragično zgodbo o smrti njenega očeta, usoden je bil padec s strehe. Izvrstna Američanka se je umaknila iz svetovnega pokala, potem je njeno načrtovano vrnitev preložila pandemija. Novembra se je v Leviju vrnila drugačna, manj dominantna, ranljivejša. Ne razumite me narobe – še vedno izvrstna smučarka. Toda z veliko čustveno brazgotino.

26. januarja letos je Mikaela Shiffrin prvič po točno enem letu znova stopila na superveleslalomske smuči. Pred in med sezono je imela preveč dela s slalomom in veleslalomom. Do svetovnega prvenstva je nabrala štiri dni superveleslalomskega treninga. Njen trener Mike Day je bil zadržano optimističen: "Na treningih ji je šlo kar dobro. Več ne bi govoril. Nočem dajati lažnega upanja."

Shiffrinova je šla na progo s številko štiri. Tako odločno kot še na nobeni tekmi to zimo. "Zdelo se mi je, da bi načrt, ki sem ga imela v glavi po ogledu, lahko pomenil najhitrejše smučanje," je razlagala po tekmi. "Nisem pa vedela, ali ga lahko v celoti izpeljem." Izkazalo se je, da sta ji (tako je sama rekla) zmanjkala kakšna dva odstotka. Petnajst sekund pred ciljem je naredila napako. V primerjavi z zmagovalko Laro Gut-Behrami je imela v tistem trenutku skoraj pol sekunde prednosti. Na koncu skoraj pol sekunde zaostanka. "Seveda bi si želela osvojiti zlato medaljo," je priznala, "ampak po enem letu brez superveleslaloma sem danes smučala, kot sem si želela." To je že njena enajsta medalja na velikih tekmovanjih. V prihodnjih dneh lahko v zbirko doda še kakšno. Prvič v karieri bo na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah nastopila v štirih disciplinah. Med sezono smo se že spraševali, ali bo še kdaj serijsko zmagovala. Dobro, danes niti ni zmagala. Je pa bilo njeno smučanje drugačno. Drznejše. In kot je po tekmi kot izredno novico zapisala na družabnih omrežjih – superveleslalom je še vedno blazno zabaven.

Tudi zgodbo moškega superveleslaloma bomo začeli z – žensko. Veronika Eller je nekdanja nemška alpska smučarka. Za nas pa je pomembna, ker se je žena Romeda Baumanna. 35-letni Avstrijec ima zato tudi nemški potni list. Ko pred dvema letoma zanj ni bilo več prostora v avstrijski reprezentanci, se ni želel kar predati. Sprejeli so ga na drugi strani meje, v Nemčiji. Z ženo in dvema hčerkama živi v Kiefersfeldnu na Bavarskem, le nekaj kilometrov od avstrijske meje. "V nemški ekipi so me zelo lepo sprejeli, zlahka sem se vključil," je poleti 2019 razlagal Baumann. Novi trener ekipe za hitre discipline Andreas Evers je bil prepričan, da "se lahko vrne med najboljše, če si bo spet zaupal in si povrnil samozavest".

In potem previjemo čas za dobro leto in pol naprej, v Cortino d'Ampezzo, včeraj. Romed Baumann je pred mikrofonom TV Slovenija vzneseno razlagal, kako je imel v letošnji sezoni srečo, da je na superveleslalomu v Val Gardeni s številko 44 prišel na 16. mesto. S tem je izboljšal startni položaj za naslednje tekme. Takrat je mimo prišel njegov trener: "Številko 43 si imel." Baumann se je obrnil in ga je objel. Ni več mogel zadržati solz. Pogovora je bilo konec. Čustev je bilo preprosto preveč. "Razmišljal sem o tem, da imam morda možnost za medaljo na tem prvenstvu v smuku. Da sem jo osvojil že prvi dan in to v superveleslalomu, je nekaj izjemnega."

Si predstavljate, da bi bil Baumann le za osem stotnik hitrejši? Potem bi osvojil zlato medaljo in s tem preprečil zmagoslavje reprezentanci, ki se mu je odpovedala. Tudi s srebrnim odličjem pa se je svoji drugi domovini na svojevrsten način zahvalil za zaupanje. Z Baumannovimi besedami: "Lepo je, da lahko tudi jaz nekaj naredim zanje. Sprejeli so me, ko ni nihče verjel vame. In to je dober občutek."