V ponedeljek se bo v Meribelu in Courchevelu začelo 47. svetovno prvenstvo v alpskem smučanju. Prvenstva prirejajo od leta 1931, na začetku je bilo na sporedu vsako leto, od leta 1948 pa na dve leti. Do leta 1982 so bila prvenstva na soda leta (pri čemer so bila nekatera združena z olimpijskimi igrami), od leta 1985 pa na liha. Švica je gostila že deset prvenstev. Največ medalj je zbral Kjetil Andre Aamodt, 12, od tega pet zlatih. Če gledamo le osvojene zlate medalje, sta na vrhu Avstrijca Marcel Hirscher in Toni Sailer, ki sta bila po sedemkrat svetovna prvaka. Pri ženskah je Nemka Christl Cranz osvojila kar 12 zlatih medalj (in še tri srebrne), visoko pa je na večni lestvici tudi Tina Maze, ki je z devetimi medaljami (štiri zlate in pet srebrnih) na 6. mestu.

Trikrat zapored na SP-jih smukaško zlato za Slovenijo!
Zanimivo, Tina Maze je dolgo veljala za poraženko velikih tekmovanj, dokler se ji ni "odprlo" v Val d'Iseru leta 2009. Ta tekma je bila velika prelomnica v njeni karieri (od tedaj je na vsakem velikem tekmovanju osvojila vsaj eno medaljo), a kaj kmalu bi se tudi tam končalo klavrno. Le Andrei Massiju in njegovemu pravemu psihološkemu pristopu gre zahvala, da se Tina Maze ni predala in je v finalu z mojstrsko predstavo s 15. mesta skočila do srebrne medalje. To je odprlo pot do izjemnih uspehov, že na naslednjem prvenstvu (Garmisch-Partenkirchen) je bila nepremagljiva v veleslalomu, v Schladmingu 2013 v superveleslalomu, v Beaver Creeku 2015 pa je osvojila zlati medalji v smuku in kombinaciji. Njeno "delo" je nadaljevala Ilka Štuhec, ki je v St. Moritzu postala prvakinja v smuku, naslov pa ubranila v Areju 2019. Njeni letošnji dosežki, predvsem zmaga v Cortini, vlivajo upanje, da Ilka na SP-jih še ni rekla zadnje besede.

Hadalin s 30. mesta do srebrne snežinke
Tako Tini kot Ilki je pot utirala Mateja Svet, ki ima v srcih slovenskih navijačev posebno mesto. Izziva velikih tekmovanj se nikoli ni ustrašila, v Crans Montani je leta 1987 osvojila kar tri medalje, v Vailu 1989 pa je sledil vrhunec z zlato medaljo na slalomski tekmi. Na odru za zmagovalke sta ji družbo delali veliki Vreni Schneider in Tamara McKinney. Če so slovenske smučarke osvojile že sedem naslovov svetovnega prvaka, pa je moški del še brez naslova. Najbližje je bil Štefan Hadalin, ki je leta 2019 v kombinaciji za Pinturaultem zaostal 24 stotink. To je ob medalji Tomaža Čižmana (superveleslalom 1989) najbolj presenetljiva slovenska medalja. Hadalin je dodobra izkoristil prejšnje pravilo, da so po smuku obrnili prvih 30 za startno listo v slalomu. Hadalin je bil v Areju po smuku ravno na 30. mestu, kar je pomenilo, da je šel prvi na slalomsko progo.

Prvo medaljo priboril Boris Strel
Nostalgičen je spomin na prvi slovenski medalji na svetovnem prvenstvu v Schladmingu 1982. Tja je predvsem Boris Strel odpotoval z visokimi željami, saj je v tisti sezoni zmagal na veleslalomu za svetovni pokal v Cortini (to je bila do uspehov Žana Kranjca edina slovenska moška veleslalomska zmaga). Z izjemnim drugim nastopom se je Škofjeločan v Schladmingu 3. februarja zavihtel na tretje mesto in zaostal le za Stevom Mahrom (1.) in Ingemarjem Stenmarkom (2.). Tone Vogrinec je takrat preskočil ograjo v ciljnem prostoru in se presrečen vrgel Borisu v objem. Tako želena medalja na velikem tekmovanju je bila tu, na nov presežek pa ni bilo treba dolgo čakati. Bojan Križaj je štiri dni pozneje osvojil drugo mesto v slalomu (z 42 stotinkami zaostanka za Stenmarkom), kar je ostala njegova edina medalja na velikih tekmovanjih.