Na dan, ko mineva 41 let od prve slovenske smučarske medalje na velikih tekmovanjih (Boris Strel, SP v Schladmingu 1982), vam ponujamo intervju z 80-letno legendo slovenskega športa, ki je dolga leta veljal za alfo in omego našega smučanja. Pogovarjali smo se o spominih na Schladming 1982, slovenski moški slalomski bedi, številni odpravi na letošnje svetovno prvenstvo v Meribelu (začelo se bo v ponedeljek) in o tem, ali je alpsko smučanje sploh še zanimivo za televizijski avditorij.

Sorodna novica V Tržiču, kjer so na ogled vse lovorike Mateje Svet, javna sprava z Vogrincem

Slovensko smučanje je, potem ko je imel Bojan Križaj že dve zmagi na tekmah svetovnega pokala v Wengnu (1980, 1981), prvo medaljo na svetovnih prvenstvih dočakalo leta 1982 v Schladmingu. Pravzaprav kar dve. Kakšni so spomini?
Prekrasni. Medalji sta bili dokaz, da smo bili po tisti zmagi Bojana Križaja leta 1975 na mladinskem evropskem prvenstvu na pravi poti in da nam je uspel preboj tudi v članski konkurenci. Ob medalji Borisa Strela je bilo veliko veselja, a pri meni tudi cmok v grlu, ker mi je bilo žal, da prve medalje na velikih tekmovanjih ni osvojil naš najboljši smučar v tistem času Bojan Križaj. A štiri dni zatem se je vse postavilo na svoje mesto, saj je tudi Bojan dobil medaljo, srebrno v slalomu.

Ob bronasti medalji Borisa Strela, ki je drugo veleslalomsko progo presmučal sijajno, ste kar preskočili ograjo v cilju ...
Vse je bilo tako senzacionalno. Gledalci so le strmeli v semafor in številko 3, niso dojeli, kaj se dogaja in kako je lahko Boris prišel na zmagovalni oder. Slovenci pa smo noreli, tisti skok čez ograjo je bil spontan, želel sem čim prej objeti Borisa ...

Dve leti pozneje se je v slovensko športno zgodovino vpisal še Jure Franko s srebrom na olimpijskih igrah v Sarajevu. Čeprav je Slovenija prvi medalji tako na svetovnih prvenstvih kot na olimpijskih igrah osvojila v veleslalomu, pa ni dvoma, da je bil slalom dolga leta (tudi v 90. letih z Juretom Koširjem) paradna slovenska disciplina. Je to predvsem posledica tega, da v Sloveniji ni pravih terenov za trening veleslaloma?
To je dejstvo in to velja še danes. V slalomu je zato konkurenca najširša, saj ga je mogoče trenirati tako rekoč na vsakem večjem hribu. Že v Križajevih časih v Sloveniji nismo mogli trenirati na daljših progah, zato smo opravili največ slalomskih treningov. Če se spomnite, je bilo takrat kar nekaj imen iz ne najbolj smučarsko razvitih držav, na primer Bolgar Popangelov. V slalomu je bilo najlažje priti v stik s svetovnim vrhom.

Kako najlažje, če pravite, da je bila konkurenca najširša?
Najlažje le zato, ker so lahko slalom trenirale tudi reprezentance, ki doma nimajo takšnih smučišč, kot so v Avstriji, Italiji, Švici, Franciji ... Znano je bilo, da smo se Slovenci vnaprej odpovedali smuku, saj je bil za našo blagajno predrag. V Sloveniji sploh nikoli nismo imeli proge za smuk in je še danes nimamo. Tudi dovoljenje za trening smuka na tujih smučiščih je bilo težko dobiti. V slalomu teh težav ni bilo. Seveda pa doseči medaljo v slalomu ni nič lažje, morda še težje. Je vendarle disciplina, kjer je največ izpadov, kjer gredo konice smuči za milimetre mimo kola, zato je veliko napak in se dogaja, da najboljši tekmo končajo že na pol poti.

Vam je težko, ker so Slovenci v moškem slalomu tako daleč od vrha?
Zdaj sploh nismo konkurenčni. Hrvatje pravijo "spala knjiga na dva slova" (izraz, ko iz množice pridemo do peščice udeležencev). In naša reprezentanca je ta trenutek tako minimalistična.

No, na SP potuje 15 smučarjev, devet fantov in šest deklet ...
Izjemno me preseneča, da tja pošiljamo toliko tekmovalcev. Nekoč smo imeli težko dosegljive norme, tekem svetovnega prvenstva in olimpijskih iger si se lahko udeležil le po olimpijskem merilu, torej po štirje iz države, ki so bili med prvih 16. Danes pa že mladinci odhajajo na svetovno prvenstvo. Ne vem, kaj je razlog, morda tudi finančno nadomestilo, ki ga dobijo udeleženci ... A dejstvo je, da konkurenčni nismo. Imamo le Ilko (Štuhec), ki je vstala od mrtvih, in Žana Kranjca.

Torej je nesmiselno, da mladi odhajajo na svetovno prvenstvo nabirat izkušnje?
Seveda. Izkušnje se nabirajo z zmagami na FIS-tekmah in vidnimi uvrstitvami v evropskem pokalu, šele potem greš tekmovat v svetovni pokal. Ne moreš kar preskočiti dveh faz in izkušenj nabirati tam, kjer te konkurenca 'nažge' za nekaj sekund in že vnaprej veš, da nimaš možnosti za finale. Poglejte slovenski slalom, letos je le Hadalinu dvakrat uspelo priti v finale. K sreči je pri dekletih bolje, Ana Bucik lahko računa na prvo deseterico tako v slalomu kot v veleslalomu, tudi Neja Dvornik in Tina Robnik sta kandidatki vsaj za finale. A splošno gledano Slovenija kot reprezentanca ni več konkurenčna v svetovnem merilu.

Sorodna novica Izšla biografija "očeta" slovenske smučarije na 470 straneh

Imamo pa Ilko Štuhec, ki je znova zelo uspešna s svojo malo ekipo. Ste še vedno proti takšnim ekipam?
Absolutno sem nasprotnik individualnih ekip, saj prav te ekipe povzročijo, da na koncu reprezentanca ostane le še z eno tekmovalko. Je pa res, da Ilki, ki je po slovesu Maruše Ferk edina predstavnica v hitrih disciplinah, drugega ne preostane. To je edini način – ali pa da se seveda pridruži kakšni tuji reprezentanci, kar njena mama Darja Črnko uspešno dela. Nihče pa mi ne bo govoril, da potrebujemo v ženski reprezentanci tri različne individualne ekipe. Tega ne razumem, treba je ustvariti konkurenco znotraj reprezentance, da se tekmovalci primerjajo na vsakem treningu, s tem pa se dviguje kakovost vse ekipe.

Še vedno uživate ob spremljanju alpskega smučanja, vas še vabijo na različna prizorišča?
Še vedno. Letos sem imel žal smolo. Bil sem namenjen v Schladming, kjer bi ogled dveh tekem (slalom in veleslalom prejšnji teden, op. a.) združil s štirimi dnevi smučanja. Dan pred odhodom sem dobil lažjo gripo in sem moral izlet odpovedati. Jasno, to sezono sem bil v Kranjski Gori na Zlati lisici, prišel bom tudi na Pokal Vitranc, po televiziji pa še vedno ne izpustim niti ene tekme.

Je alpsko smučanje za gledalce vedno bolj privlačno ali dolgočasno?
Vse bolj dolgočasno. Če ne bi bilo v ženskem smučanju kakšne Slovenke v finalu, smučanja sploh ne bi gledal. Ne zanima me, kako Mikaela Shiffrin premaguje vse tekmice, sploh pa ne, kaj se v prvem teku dogaja po številki 30. To je popoln dolgčas. Tudi moji prijatelji in znanci, ki so v zlatih časih slovenskega smučanja 'viseli' pred televizorjem, ne gledajo več. Pravijo, da to ni zanimivo. Primerjajte smučanje s košarko, kjer se tekme pogosto odločajo v zadnjih sekundah. Zakaj bi potem gledal prvi tek Schladminga? Po številki 30 ni več zanimivo ...

Ampak – tudi včasih je Ingemar Stenmark serijsko zmagoval, pa nikoli nismo rekli, da je bil to dolgčas ...
Glavno vprašanje seveda je, kako dobri so Slovenci. Tisto je bilo super napeto, zanimalo nas je, ali bosta Križaj ali Petrović 'nažgala' Stenmarka. In sta tudi ga kdaj. Saj če bi imeli Andrejo Slokar, potem bi z Ano Bucik obe tekmovali v prvi jakostni skupini in bi bilo to zelo zanimivo.